Sredi zamrznjene tajge, 1.600 kilometrov stran od Pacifika in 4.000 kilometrov stran od Moskve, se nahaja mesto Mirni, znano kot diamantna prestolnica Rusije. Mesto ne pozna letnih časov, vsaj ne v klasičnem smislu, saj zima traja kar deset mesecev. Ima pa tudi eno največjih jam na svetu, nad katero so prepovedani kakršni koli preleti.
Glede na to, da se temperature konstantno spuščajo na -60 stopinj Celzija, se le dva meseca v letu pri -40 stopinjah Celzija permafrost oziroma stalno zamrznjena zemlja odtali v obliko blata.
Mesto je bilo ustanovljeno leta 1955, po treh letih in pol pa je na račun razvoja dobilo tudi status mesta. Po podatkih popisa prebivalstva iz leta 2010 v mestu prebiva okrog 37.000 ljudi, kar je 7.000 ljudi več kot leta 1970. Poleg težkih življenjskih pogojev se je mesto minimalno razvijalo še iz dveh razlogov. Prvi razlog je ta, da mesto obstaja samo zaradi rudnika diamantov v lastništvu gigantskega podjetja Alrosa, ki je med največjimi proizvajalci nebrušenih diamantov na svetu. Na vrhuncu je podjetje pridelalo več kot 10 milijonov karatov na leto, kar je tudi razlog, da se rudnik opredeljuje kot enega najbolj produktivnih na svetu. Leta 2004 so prišli najgloblje, kot je bilo mogoče, in proizvodnja se je ustavila, leta 2011 pa so rudnik trajno zaprli.
V past se lahko “ujamejo”
Po veličini se lahko rudnik primerja samo z rudnikom bakra Bingham v ameriški zvezni državi Utah. Premer jame Mir znaša 1,2 kilometra, globina pa 524 metrov. Nad mestom, ki se nahaja poleg jame, velja prepoved preletov za helikopterje in letala, ker gravitacija in vrtinec vročega in hladnega zraka oblikujeta past, v katero se lahko “ujamejo”. Drugi razlog, zakaj se mesto ni pretirano razvilo, je, da je to ločeno od države, in to ne samo na podlagi lokacije. V Rusiji namreč obstaja nekaj “zaprtih mest”, v katera ne smejo niti ruski turisti, kaj šele tujci. Ob tem so življenjski stroški visoki, ker se mora vse uvoziti, podjetje Alrosa namreč prebivalce privablja izključno z obljubami o višjih plačah za delo v rudniku diamantov.
Nekateri delavci so opravljali sezonsko delo, torej delali so tri do štiri mesece, nato pa so pobrali svoj zaslužek in zapustili mesto. Nekateri pa so v mesto prišli s celotno družino. Ker se v tem mestu ne izplača nič drugega kot rudarjenje, le-to predstavlja generacijski posel. V mestu se po poročanju Expressa trudijo za prihodnost mesta, in sicer tako, da na fakulteti, ki je specializirana za rudarjenje in geologijo, ponujajo nove smeri študija. V mestu, kjer je le nekaj hotelov, je vedno več sob za oddajo na Airbnb, najti pa je mogoče japonsko restavracijo, prodajalno kebabov in velik muzej diamantov.
H. M.