Janko Kos: Bistveno je tisto, kar je svoj čas zahteval Levstik – zahteval je kritiko, kritiko, kritiko!

Datum:

“Obraz mu je bil zdravo rudeč in nekoliko od solnca zagorl; čelo belo in neprevisoko, ker je bil zelo bujnih las; moja mati je trdila, da je bilo to čelo najlepše, kar jih je kdaj videla. Oči, sive in bolj majhne, je imel le napol odprte; njegov pogled j bil navadno resen in je dajal očem nekaj motnega, vsled česar so ljudje uganili, da gleda temno. Samo kadar je bil razburjen, na primer vesel ali jezen, zaiskrilo se mu je oko in mogočen žarek je zadel predmet njegove ljubezni ali njegovega srda. Moji materi je rekel, da vidi v dno človeške duše,” je o Francetu Prešernu napisala njegova hči, Ernestina Jelovšek.

“O Prešernovi navzočnosti v slovenskem kulturnem prostoru govorijo iz leta v leto najglasneje prav obletnice njegove smrti,” je o Francetu Prešernu nekoč zapisal zaslužni profesor primerjalne književnosti in literarne teorije dr. Janko Kos – in letos ni nič drugače. Na predvečer kulturnega praznika na proslavi v Cankarjevem domu podeljujejo najvišja priznanja v umetnosti. Letos so bile oči sicer najbolj uprte v prejemnico Prešernove nagrade v letu 2000 – pesnica Svetlana Makarovič je nagrado takrat namreč zavrnila, letos pa si je premislila in obljubila, da bo prišla ponjo na oder – “magari po vseh štirih.” In to tudi storila.

“Bi našemu največjemu pesniku podelili Prešernovo nagrado,” smo malce hudomušno ob vsem cirkusu s podeljevanjem in vračanjem vprašali našega sogovornika profesorja Kosa, ki je med drugim tudi član Upravnega odbora Prešernovega sklada. “Seveda bi jo Prešeren dobil, saj je njegovo osebno življenje nekaj povsem drugega kot njegovo umetniško življenje,” se je Kos z odgovorom navezal na vprašanje, za katerega je slutil, da kmalu sledi. Še prej pa je povedal, da stoji za stališčem, ki ga je najbolj jasno zagovarjal Ivan Cankar v spisu Bela krizantema. Cankar je tam namreč postavil načelo, da je eno umetnik v svojem privatnem, empiričnem življenju z vsemi svojimi navadami – slabimi ali dobrimi – drugo pa je avtorjevo umetniško delo, ki nastaja iz njegove umetniškosti. Umetniško delo je torej nekaj drugega kot umetnikova vsakdanja življenjska praksa.

Foto: STA

V javnosti že nekaj časa poteka ta debata, pa tudi Kosa z vseh strani sprašujejo: Bi moral pater Marko Ivan Rupnik, čigar domnevne zlorabe redovnic so v zadnjem času prišle v javnost, vrniti svojo Prešernovo nagrado? Naš sogovornik je na to vprašanje odgovoril že vnaprej, ko je pojasnil Cankarjevo načelo. Tudi sicer Kos ne ve, ali  sploh obstaja kakšen predpis ali zakon, ki bi govoril o vračanju nagrade – “Verjetno ga ni,” pravi. Po njegovem mnenju je prav tako težko soditi, kakšno je razmerje med avtorjevo zasebno življenjsko preteklostjo in njegovim umetništvom – slednje velja tudi za Rupnika, njegova umetnost med drugim namreč niti ni bila deležna neke umetnostne kritike. Literarni zgodovinar je še spomnil, da imamo v zgodovini umetnosti kar nekaj primerov, ko so bili umetniki v svojem zasebnem življenju celo zločinci – pri Francozih imamo med takimi tudi največjega pesnika srednjega veka. Med največjimi skandinavskimi pisatelji pa imamo na primer simpatizerja Hitlerja, ki je bil po vojni tudi obsojen, vendar ni prišlo nikomur na misel, da bi moral Knut Hamsun vrniti Nobelovo nagrado. Tisti, ki govorijo zgolj o zasebnih umetnikovih praksah, praviloma njegove umetnosti niti ne poznajo in tako o njej težko sodijo. Tovrstni pogovori med drugim kažejo na določeno nerazumevanje.

Foto: STA

Če za hip še ostanemo pri Makarovičevi, ki je po poročanju medijev na oder prišla po koncu proslave – tja jo je, očitno ne po vseh štirih, pospremil Jaša Jenull – pesnica pa je odrecitirala svojo pesem. Svetlano Makarovič kot umetnico Kos izredno ceni in je o njej večkrat pisal izjemno pozitivno – tudi ko je preteklo leto za Frankfurtski sejem napisal študijo o slovenski literaturi, jo je omenil na častnem mestu. Njena poezija je ena najboljših med novejšimi pesnicami, nekatere njene pesmi spadajo med antologijske primere slovenske poezije, tudi kot otroška pripovednica je izredno kakovostna. “Drugo je pa njen življenjski stil, ki je stil igralke, ki izziva javnost z določenimi oblikami nastopanja, ki so nenavadne – mogoče igralsko učinkovite ali pa celo škandalozno efektne. To je druga plat, ki ne spada v njeno umetniško delo,” je tudi v njenem primeru ponovil naš sogovornik. Je pa po Kosovem mnenju Makarovičeva glede nagrade leta 2000 naredila napako, ko se ji ni odpovedala takoj, ko je izvedela, da je uvrščena med velike nagrajence. Nagradi se je namreč odpovedala šele na podelitvi, kar je nenavadno. Za primerjavo: Jean-Paul Sartre se je Nobelovi nagradi odpovedal takoj, ko so mu o njej sporočili po telefonu iz Stockholma, nam je pojasnil Kos. Če se nekdo naknadno premisli, pa jasno nastane vprašanje, ali je nagrado možno podeliti na enak javni način, ki je bil na razpolago pred leti. Nagrado bi se prav gotovo lažje izročilo v nekem ožjem krogu – podobno je Kos pred kratkim prejel pomembno Trubarjevo priznanje za leto 2022, ki ga ni mogel prevzeti na podelitvi, pa so mu ga nato podelili kasneje, v ožjem krogu. A nekateri brez “teatra” pač ne morejo.

Borut Pahor je Janku Kosu vročil državno odlikovanje zlati red za zasluge za izjemni znanstveni in kulturni opus ter življenjsko delo na področju primerjalne književnosti (Foto: STA)

Člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti smo v nadaljevanju vprašali, zakaj se zgodi, da se med prejemniki Prešernove nagrade kdaj znajde tudi kdo, ki morda do nje ni najbolj upravičen. Vsi se še spomnimo na primer prejemnice, ki je dojila psa in se menda celo oplodila s pasjimi celicami. Komisijo praviloma sestavlja sedem članov, ki iz prejetih predlogov izberejo tiste, ki se jim zdijo najprimernejši. Seveda je tu že vprašanje, kdo koga predlaga – logično je, da imajo avtorji svoje prijatelje in podpornike, ki jih predlagajo ne glede na to, kako lahko presojamo umetniške dosežke. Komisija torej iz nabora predlaganih izbere najboljše, kar pa ne pomeni, da imajo vsako leto na razpolago same sijajne umetnike. Težko je torej soditi, ali je vsako leto izbor najboljši ali ne. “Včasih najboljših enostavno med predlaganimi sploh ni. Takrat je verjetno komisija v zadregi, tudi upravni odbor je v zadregi in tako naprej,” je bil iskren Kos.

Duhovna atmosfera je danes problematična
Zgodi se torej kdaj, da na odru Prešernove proslave ne stojijo le najboljši od najboljši. Poleg tega pa je tudi opaziti, da naš kulturni prostor v današnjem času morda niti ne ponuja pesnikov, ki bi se lahko kosali s Prešernom. Ali pesniki njegovega kova sploh še obstajajo? “Problem je enostavno v tem, da najbrž v današnjem času – če so kje kakšni izjemni talenti – duhovna atmosfera ni takšna, da bi jim omogočila, da razvijejo svoje osebne potenciale,” je ocenil Kos, ki se mu tudi sicer zdi zanimivo vprašanje, ali so France Prešeren, Ivan Cankar ali pa Edvard Kocbek in Dane Zajc slučajno taki posamezniki, ki so bili rojeni za odlične dosežke, ali pa je pri tem vendarle svoje prispevalo tudi okolje, doba, neka kulturna atmosfera, v kateri so živeli. Po Kosovem mnenju je duhovna atmosfera danes problematična. “Čisto odkrito povedano – vsi govorimo o krizi te Zahodne civilizacije, civilizacije, v kateri živimo. To je najbrž vzrok, da vendarle trenutno nimamo Prešerna, Cankarja, niti Srečka Kosovela, Kocbeka ali pa Dominika Smoleta. To je bilo v nekih drugih obdobjih, ki so bila naklonjena razvitju nekih izjemnih osebnosti in so pripomogla, da so se ti dosežki lahko pojavili,” je pojasnil.

“Resnična kriza Prešernove zamisli bi lahko nastala šele v trenutku, ko bi prišlo v svetu, s tem pa tudi na Slovenskem do krize kulture v najglobljem smislu besede; ko bi se ta razkrojila prav v temeljih, tako da ne bi bilo več jasno, kaj je pravzaprav kultura, ko bi ne bilo mogoče več razločevati kulturo od nekulture in bi tudi ne bilo več sil, ki bi jo bile sposobne ustvarjalno ohranjati,” je Janko Kos zapisal v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v Sodobnosti

Smo se morda znašli sredi kulturne krize, ko ni več mogoče razločevati kulturo od nekulture?
V današnjem času, po Kosovih besedah, tudi na Slovenskem nastaja neka hiperprodukcija literature, po drugi strani pa je v slikarstvu upad – namesto njega se pojavljajo druge forme, ki so lahko problem. V literaturi je torej tako, da obstaja neko zelo produktivno povprečje, iz katerega pa ne molijo kakšni veliki dosežki. To povprečje je sicer večinoma narejeno solidno in profesionalno – marsikaj imamo tudi pri nas kvalitetnega – vseeno pa to ni v pravem smislu duhovno ali pa estetsko pomembno, kot so bili naši vodilni pesniki – ne samo Prešeren, tudi Simon Jenko, Josip Murn, Oton Zupančič, pa vse do Kocbeka, Zajca in Gregorja Strniše. “Takih trenutno ni, težko najdeš kaj izjemnega ali izvirnega,” je priznal literarni zgodovinar, ki na situacijo kljub vsemu ne gleda tako zelo črnogledo. Je pa kljub temu treba opozoriti, da je  razlika med visoko umetnostjo in množično produkcijo zabrisana, tudi  v naših časopisih in revijah se tej razliki ne posveča dovolj pozornosti – vse se jemlje kot enakovredno. “Kar je seveda nemogoče in mislim, da bi morala spet nastati neka objektivna kritika naše umetniške produkcije, ki bi bila načelna, hkrati pa dovolj stroga v izbiranju tega, kaj je tisto vrednejše in manj vredno,” je poudaril Kos, ki opaža, da pri nas tega ni, kritiki so zelo prilagodljivi oziroma kar prijateljsko nastrojeni do avtorjev – kar seveda ne vodi nikamor in bi se morali vrniti k zahtevi Frana Levstika, da naj obstaja neka objektivna kritika, ki službi pravi selekciji kulture, zlasti tudi literature. V javnost bi po mnenju Kosa sedaj morala stopiti neka generacija mlajših kritikov, ki bi bili strožji, predvsem pa manj ustrežljivi. “Bistveno je tisto, kar je svoj čas zahteval Levstik, ko se mu je zdelo, da kultura postaja nedoločna, da se ne ve, kaj je dobro in kaj je slabo. Zahteval je kritiko, kritiko, kritiko. V našem času je to nujno, neki jasni pogledi, kaj se išče v kulturi, morajo biti,” je ponovil.

Dr. Janko Kos: Jože Pučnik – naš sodobnik (Foto: zajetje zaslona/YouTube)

Če rečemo, da je narod temelj kulture – pomeni kriza kulture, da imamo tudi krizo naroda oziroma narodne zavesti?
Tudi to je eden izmed razlogov, da kultura ni več v najboljšem položaju. Če prenesemo to idejo na aktualno dogajanje, kot je ukinitev Muzeja osamosvojitve – za tem problemom dejansko stoji pomanjkljiva zavest o tem, kaj smo Slovenci, kaj smo bili, kaj hočemo, kaj smo dosegli in kam gremo. Če jasne zavesti o teh stvareh ni, potem postaja problem tudi takšna preprosta zadeva, kot je nek muzej,” je potrdil sogovornik. Tudi sicer za Kosa trenutno ostaja najbolj aktualno vprašanje, kakšen naj bi bil Muzej slovenske osamosvojitve. “To bi vendarle moral biti nek vrhunski center, v katerem bi se preučevalo, kaj pravzaprav je slovenski narod, zakaj je to samostojen narod in zakaj mu pritiče država oziroma kako je do tega prišlo,” je prepričan. Treba bi se bilo ukvarjati z vprašanjem, kdo in kateri duhovni vodje so nas pripeljali do ideje slovenske države, da se je lahko ta v nekem ugodnem času uresničila. “To bi bil lahko namen takega muzeja in upajmo, da tako tudi bo,” je poudaril Kos in dodal, da gre pri tem hkrati tudi za kulturo, ki je temelj slovenskega naroda, slovenski narod pa je temelj slovenske države – vse te stvari so med seboj povezane, kar bi se skozi znanstveno preučevanje tudi pokazalo. To je sicer zahtevna stvar, ki ravno zato potrebuje nek muzejski, znanstveni kolektiv, da bi se zelo natančno posvetil tem temeljnim problemom, ki so za vse nas izrednega pomena. “Slovenska državna osamosvojitev je nekaj tako zelo izjemnega, verjetno najvišjega, kar smo Slovenci dosegli,” je še dodal akademik, ki je trdno prepričan, da Muzej slovenske osamosvojitve vendarle potrebujemo.

“Zmeraj znova je aktualen Krst pri Savici – v celoti. Tam je med drugim nakazan nek problem Slovencev, tudi ta razcep med krščanstvom in svobodomislenostjo – to je v Krstu pri Savici zelo jasno postavljeno in to nas spremlja že od nekdaj. Ni slučaj, da ga še vedno razlagajo zelo različni misleci – to kaže, da je neka stvar še vedno zelo aktualna in vedno znova zbuja premislek – to je živa stvar,” je na naše vprašanje, katera Prešernova pesem se mu zdi za današnji prostor in čas aktualna, odgovoril eden od utemeljiteljev primerjalne književnosti na Slovenskem, katerega pomemben del bogatega in trajnega znanstvenega opusa temelji na raziskavah rokopisov Žige Zoisa, Valentina Vodnika, Franceta Prešerna, Matije Čopa, Ivana Cankarja in drugih slovenskih literatov. Kos je začel že v šestdesetih letih 20. stoletja preučevati Franceta Prešerna. “Prešeren je vodilna pesniška osebnost, ki daje temelj neki narodni kulturi. Njegov pomen je celo v tem, da je ustvaril neko delo, ki je za Slovence ves čas ostalo centralno,” je za naš medij povedal že pred leti, ko je tudi pojasnil, da so mnoga Prešernova dela svobodomiselna, po drugi strani pa izvirajo iz krščanstva – vsa tematika kaže na nujnost in možnost sprave med svobodomiselnostjo in krščanstvom. “Pravzaprav mi je ves Prešeren zelo pri srcu, tudi njegove najbolj priložnostne pesmi, ki so šaljive in humorne, so mojstrske. Ima marsikaj v sebi, za vse okuse,” je med drugim še povedal. Foto: STA
[/caption]

“Dne 17. julija leta 1895 sem bila prvikrat v Kranju. Izpolnila se mi je bila najiskrenejša želja, katero sem gojila več nego dvajset let, ali bolje, vse svoje življenje: videla sem gomilo svojega očeta ter molila na njej! Tukaj mi je postalo jasno, da nisem nikdar in nikogar ljubila tako prisrčno ko svojega očeta, katerega se spominjam samo še kakor v megli, dasiravno mi plava njegov pogled in smehljaj neprestano pred očmi. Moj oče mi je ideal, po katerem sodim vsakogar, kdor se mi bliža,” je zapisala Prešernova hči Ernestina Jelovšek, ki je priznala, da nikoli ni občutila tolike žalosti, kakor ob tej gomili, pod katero sniva Prešeren.

Veliki Prešernovi nagradi sta letos prejela multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar Herman Gvardjančič. Nagrade Prešernovega sklada, ki jih podeljujejo za vrhunsko ustvarjalnost zadnjih treh let, pa so prejeli pisatelj in novinar Dušan Jelinčič, skladatelj Drago Ivanuša, pianist Alexander Gadjiev, akademski slikar Nikolaj Beer, filmski režiser in scenarist Matevž Luzar ter arhitekturni atelje Medprostor.

Sara Bertoncelj

Sorodno

Zadnji prispevki

Jenull nevarno situacijo z migranti izkoristil za norčevanje iz mladih deklet

Čeprav je celo policija potrdila novico o tem, da...

Humanitarec, ki je kolesaril proti Janševi vladi, danes vidno razočaran …

Da je vedno več tistih, ki so razočarani nad...

Ko se zakulisna politična moč seli iz Murgel na ljubljanski Magistrat in …

Sobotni maratonski kongres Socialnih demokratov (beri nekdanjih komunistov) v...