Janko Kos je literarni zgodovinar in teoretik, kritik, publicist in urednik. Svojo poklicno pot je začel kot gimnazijski profesor in dramaturg v lutkovnem gledališču. Od leta 1970 do upokojitve je bil profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Od leta 1983 je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Je avtor številnih knjig in razprav s področja literarne teorije in zgodovine, estetike in filozofije.
Akademik Janko Kos je največji poznavalec pesnika Franceta Prešerna, saj je pomembno prispeval k razlagi njegovega pesniškega razvoja in opusa. Kljub temu da Slovenci prav Prešernu v spomin obeležujemo svoj kulturni praznik, vemo o pomenu njegovih pesniških del še vedno veliko premalo.
S kom v svetu bi lahko primerjali Prešerna?
Običajno je tako, da ga primerjamo z vodilnimi avtorji, pesniki nekega naroda. Lahko se reče, da je Prešeren za Slovence to, kar je Dante za Italijane, saj se je z njim začenjal italijanski pesniški jezik in kultura. Tako kot je dal Dante v nekem smislu pečat italijanstvu, lahko podobno rečemo tudi za Prešerna. Prešeren je gotovo za Slovence, kot je Goethe za Nemce in kar je Puškin za Ruse. Iz Prešerna namreč izhaja celotna slovenska kultura.
France Prešeren je vodilna pesniška osebnost, ki daje temelj neki narodni kulturi. Njegov pomen je celo v tem, da je ustvaril neko delo, ki je za Slovence ves čas ostalo centralno. Tako kot je Goethejev Faust za Nemce, Cervantesov Don Kihot za Špance in Božanska komedija za Italijane, je Krst pri Savici za Slovence. To je neko literarno delo, pesnitev, v kateri so zbrane vse dileme nekega ljudstva in narodne kulture, tako da se h Krstu pri Savici vedno znova vračamo z novimi interpretacijami in odkrivamo v njem neke probleme, ki so še danes naši lastni problemi.
Večkrat ste že dejali, da spada Prešeren – poleg Trubarja in Cankarja – med tri največje genialce slovenske literature. V čem je ta njegova največja genialnost?
S tem visokoletečim pojmom sem Trubarja, Prešerna in Cankarja poimenoval enostavno zato, ker se nad vse slovenske kulturnike, avtorje in mislece dvigajo s tem, da so v slovensko zgodovino prenesli neke odločilne prelome. Za Trubarja vemo, kakšen prelom je dosegel z začetkom slovenske knjižne besede in književnosti. Prešernov zgodovinski prelom pa je v tem, da je povedel Slovence v Evropo in evropsko kulturo in s tem, ko se je naslonil na celotno antično, srednjeveško, renesančno in sodobno romantično kulturo. Cankar pa je povzročil tisti prelom, ki nas je pripeljal iz tradicionalnega družbenega in kulturnega sveta v moderno Evropo.
S Cankarjem se začenja tudi moderno slovenstvo, ker je v sebi zbral in preoblikoval vse pobude slovenskega življenja, kakršne so se razvijale od konca 19. stoletja naprej. Pri njem najdemo tradicionalno krščanstvo, socializem in anarhistične pobude. Vse to se je vrstilo v njegovemu razvoju, vendar je večino teh faz pustil za sabo in se na koncu pretehtano usmeril v nekaj, kar je nekakšna sinteza med svobodomiselnostjo in krščanstvom. Gre za ta prelom, ki ga je v navidez šibki osebi povzdignil v neke za Slovence epohalne dimenzije.
Katere so bile Prešernove najljubše téme, o katerih je pesnil?
Znano je, da je Prešeren veljal in še danes velja za ljubezenskega pesnika. Pri njem je ena glavnih tém ljubezen – eros, ki ni samo duhovna, ampak celovita ljubezen kot celovit odnos med moškim in žensko. To je problem, ki je splošno človeški in večen. Druga tema je nacionalna – vprašanje slovenstva, ali bomo še obstajali ali ne, kako naj sprejemamo zgodovinske spremembe kot npr. pokristjanjevanje in življenje v Avstro-Ogrski. Ta tema je prisotna zlasti v Sonetnem vencu in Krstu pri Savici. Pretirano je trditi, da je bil samo ljubezenski pesnik. Zelo pomembna je tudi téma pravičnosti, tako kot pri Cankarju. Srečamo jo v znameniti pesmi Slovo od mladosti in v sonetih, tudi nemških. Zanimiva razlika med Cankarjem in Prešernom je ta, da je pri slednjem erotična tema zelo osrednja, pri Cankarju pa dosti manj, kar je povezano z erotičnimi izkušnjami enega in drugega.
Kakšen je bil Prešernov odnos do katolištva in duhovščine?
O tem se je veliko pisalo tako ali drugače. Danes moramo gledati na vse plati in iskati, kar je dejansko bilo. Prešeren je prihajal iz zelo katoliškega miljeja. Tudi živel je tesno s tem miljejem, ker so bili doma in v sorodstvu zelo povezani s katolištvom. Kasneje, zlasti kot študent, se je od cerkve oddaljil, čeprav je vprašanje, do kakšne mere. Do leta 1840, ko je bil v zelo nesrečni zvezi z Ano Jelovšek, s katero je imel otroke, je bil zelo odklonilno razpoložen do cerkve, saj je iz izjav, ki so ohranjene, očitno, da je negiral cerkvene obrede.
Za zadnje mesece življenja v Kranju pa je znano, da se je približeval cerkvi in je pred smrtjo bral predvsem Sveto pismo.
Tu so razvidni nekateri njegovi problemi, ki kažejo, da je iz svobodomiselosti nihal nazaj proti krščanstvu. To se vidi zlasti pri Krstu pri Savici, kjer gre za spreobrnjenje glavnega junaka Črtomirja. To dogajanje se dá razlagati na različne načine, ampak zlasti iz tega dela je bistveno tisto, kar je položeno v njegovo središče. Sredi samega Krsta je Prešeren kar precej kitic namenil temu, čemur se reče krščanska veroizpoved. Iz tega, kar govori veroizpoved Bogomile, se vidi, kaj je bilo v krščanstvu Prešernu najbližje, kaj je sprejemal in kakšno je bilo zanj krščanstvo.
Bistveno je to, da je Prešeren v tej pesnitvi nasprotoval takratnemu janzenizmu, ki je krščanstvo reduciralo na zelo strog nauk, da bodo samo nekateri vnaprej zveličani, drugi pa pogubljeni. O tem govori zelo izrecno Bogomilina izpoved. Tu je razvidna Prešernova misel, kakšno je krščanstvo in kakšno naj bo.
Ta podoba se ujema tudi s tem, kar mislimo danes o krščanstvu in kakšno mora biti. Prešeren je v tem smislu nekakšen znanilec, kakšno mora postati katolištvo v 20. in 21. stoletju. Je pa Prešeren kljub vsemu na koncu umrl kot kristjan.
Katera njegova dela bi lahko preslikali v današnji čas in jih primerjali z današnjimi družbenopolitičnimi dogodki?
Mnoga njegova dela so svobodomiselna, po drugi strani pa izvirajo iz krščanstva. Vsa tematika kaže na nujnost in možnost sprave med svobodomiselnostjo in krščanstvom. To je seveda tudi naš problem, celo na politični ravni. Druga aktualnost je v njegovi nacionalni misli. Zdravljica je naša nacionalna himna in čeprav samo s 7. kitico, ki je bolj kozmopolitska, pozdravlja vse narode, jih združuje in uveljavlja neko spravo med njimi.
Ostale kitice so izrazito nacionalno usmerjene. Prešernovo izročilo na tej socialnopolitični ravni je to, da moramo Slovenci misliti na zbližanje z drugimi narodi in premagovati medsebojne sovražnosti. Pri tem je mislil ravno na spravo med slovanskimi narodi, ki so bili v njegovem času zelo razdvojeni ali drug z drugim celo sovražni. Iz Zdravljice je očitno razvidno, da je treba ohranjati nacionalno misel in jo položiti v koncept širše mednarodne skupnosti, in sicer ne tako, da bi nacionalno žrtvovali nadnacionalnemu. To je njegova dobra napotnica, ki bi bila lahko aktualna tudi v današnjem času.
Smo Slovenci dovolj poučeni o Prešernu? Se mladi v šolah dovolj učijo o njem?
Po mojem mnenju se o Prešernu v šolah učijo malce preozko. Pri njem je potrebno vedeti ne samo, da je odličen pesnik ter da je pesnil o ljubezni, temveč je potrebno poznati ves kontekst – tudi socialni, politični in moralni kontekst njegovega delovanja, mišljenja in usode. O tem se v šolah premalo govori, verjetno tiči razlog v učnem načrtu, po katerem o Prešernu učijo, in bi ga morali dopolniti v tej smeri, da bi se tudi v šolah pokazal kot tisti, ki je še danes ne samo največji pesnik, ampak je aktualen tudi z duhovnimi, moralnimi, socialnimi in celo političnimi aspekti.
Katero je vaše najljubše Prešernovo delo?
Zagotovo mi je zelo pri srcu Krst pri Savici, nekateri njegovi nemški soneti, ki so svetovnonazorsko zelo zanimivi in čisto filozofski. Sijajne so tudi njegove balade in romance, kot je Turjaška Rozamunda, ki je tudi velika mojstrovina. Njegovi epigrami so prav tako sijajni in res je škoda, da podobnih nimamo tudi danes, čeprav so nekateri naši epigramatiki zelo dobri, kot je npr. Niko Grafenauer. Pravzaprav mi je ves Prešeren zelo pri srcu, tudi njegove najbolj priložnostne pesmi, ki so šaljive in humorne, so mojstrske. Ima marsikaj v sebi, za vse okuse.
M. P.