”Če se OF bori za osvoboditev izpod Nemcev, zakaj vendar pobijajo domače ljudi?” O tem in še čem se sprašuje tudi Janko Maček v svoji knjigi Kako se je začelo. V njej opisuje začetke revolucije in razlaga skrito ozadje medvojnega dogajanja. Ob tem priznava, da je bila revolucija za slovenski narod usodnejša od okupacije. Ljudje so hitro sprevideli, da se komunisti ne borijo proti okupatorju, ampak želijo revolucijo in novi, svoj družbeni red. Po množičnih umorih pa so se začeli spraševati, kakšni so resnični nameni OF. Pa poglejmo.
Janko Maček, ki prihaja iz kmečke družine, je že od ustanovitve Nove slovenske zaveze njen član, hkrati pa pisec besedil v reviji Zaveza. V rubriki Tako se je začelo je objavil že mnogo hudih zgodb ljudi in družin, ki so trpele kot žrtve nasilja komunistične revolucije. Maček v svoji knjigi Kako se je začelo opisuje začetke revolucije. Pokaže nam glavno ost medvojnega dogajanja in dokaže, da je bila revolucija za slovenski narod veliko hujša in usodnejša od okupacije. Prvobitni cilj Osvobodilne fronte (OF) in partizanskega gibanja je bila revolucija, boj proti okupatorju pa je bil v prvi vrsti le taktika Komunistične partije v njenem boju za prevzem oblasti. Da pri tem niso sprejemali kompromisov, je znano.
Razlaga, kako je treba osvobodilni boj zatiranih narodov opredeliti kot prvo fazo socialistične revolucije. Ta dopušča sodelovanje z zavezniki, a se jih je v drugi fazi, ko niso več potrebni, treba znebiti. Na temelju takšne strategije izvedbe revolucije, sprejete na začetku okupacije, je tudi slovenska partija z množičnimi poboji po koncu vojne usidrala svojo oblast. Do nemškega napada na Sovjetsko zvezo so bili komunisti edini zavezniki nacističnih okupatorjev. S Hitlerjem in Stalinom so sklenili pakt, do omenjenega napada pa so nacistom stali ob strani. Skupaj z njimi so preganjali in izganjali zavedne inteligence, duhovščino in druge razredne sovražnike na Štajerskem in Gorenjskem. V času največje narodove stiske so med svojim pohodom na oblast komunisti pobijali domače ljudi, svoje politične nasprotnike. Seveda je Komunistična partija delovala pod krinko OF.
Igralec Radko Polič pripoveduje, da je tudi Bela krajina raje želela pod Nemce, kot pod komunistični režim
Polič v Belokranjskem odredu govori o belokranjskih vaseh, ki so bile nad Nemci zelo navdušene. Pri tem ne pove, koliko so k takšni propagandi pripomogli komunisti oziroma, kako so jih vodili. V knjigi pa opisuje naslednje: ”Zastave nemškega tretjega rajha na nekaterih mlajih v Beli krajini so tisto bridko pomlad izpričale, da je hitlerjevska propaganda o nemškem novem redu, o delu in kruhu, ki ga bo vsem, ki so voljni pridno delati, priskrbel Adolf Hitler, ponekod tudi v teh krajih padla na plodna tla. Ponekod so pobirali podpise za Nemce, bili so tudi shodi, kjer so udeleženci vzklikali Hitlerju in veliki Nemčiji in zahtevali, naj pride tudi Bela krajina pod Nemce.”
Najprej so se topili od navdušenja nad Nemci, nato pa bili glavni pri osvobodilni organizaciji
Jakob Žakelj se je z okupacijo srečal na svoji kmetiji v Suhem dolu pri Lučinah. Piše, da je po vaseh mrgolelo zastav in mlajev, veliko mož je nosilo celo značke s polomljenim križem. ”V tistih dneh so bili ljudje od navdušenja za Nemce naravnost pijani in trezen človek se je moral vprašati, od kod vse to, kaj to pomeni. Naštel bi lahko celo vrsto ljudi, ki so se kar topili od navdušenja za Nemce, nekaj mesecev pozneje pa so bili že glavni pri ‘osvobodilni organizaciji’. Prav nobenega dvoma tudi ni, da so bili v mnogih krajih ravno komunisti tisti, ki so predlagali gestapu, koga naj izselijo, da ne bi bil morda njim v napoto, ko pride njihov čas.” Nekaj tednov kasneje pa je po vaseh že krožil črni avtomobil, pobiral zaznamovane in jih vozil v Škofove zavode v Šentvid.
A. L.