Ob začetku letošnjega evropskega volilnega leta se vrstijo alarmantne napovedi o vzponu populizma in skrajne desnice. Čim bliže so junijske volitve v evropski parlament, večja nervoza veje od teh opozoril, češ da so na pohodu “ekstremisti”. Navajajo različne projekcije, ki kažejo, da naj bi se na volitvah najbolj okrepile politične skupine, ki zagovarjajo radikalno desničarsko agendo in so negativno razpoložene do Evropske unije. To po prepričanju “alarmistov” ne bi ogrozilo samo politične prihodnosti te transnacionalne povezave, ampak celo demokracijo v Evropi.
Pri tovrstnih opozorilih je problematično precej poljubno operiranje z določenimi pojmi. V javnem diskurzu se populizem praviloma povezuje s tistimi političnimi skupinami, ki se uvrščajo na rob desnega pola. Včasih ga uporabljajo celo kot sopomenko za skrajno desnico. Dejansko je ta pojav bistveno bolj raznoroden. Populiste najdemo na desnici, na levici in tudi v sredini, nekateri med njimi pa sploh zavračajo ideološko pozicioniranje (češ da presegajo tovrstne delitve). Tematike, ki jih ti poudarjajo, so zelo različne, od boja proti migracijam do boja proti kapitalizmu.
Še večja težava je velika lahkotnost pri lepljenju etikete “skrajnega desničarstva”, kar počnejo predvsem “progresivno” usmerjeni politiki, novinarji in drugi mnenjski voditelji. Zelo hitro kot takšnega namreč označijo nekoga, ki nasprotuje priseljevanju ljudi iz neevropskega sveta, ki nasprotuje istospolnim porokam ali ki samo zagovarja potrebo po negovanju tradicionalnih vrednot. Takšno označevanje je pogosto namenjeno za diskreditacijo tistih, ki se zoperstavljajo politični agendi novodobne levice. Na ta način poskušajo odvzeti legitimnost njihovim stališčem in jih s tem politično izolirati.
Naraščanje popularnosti strank in gibanj s “politično nekorektnimi” pogledi sproža moralistično zgražanje “etabliranih” elit tako nad njimi samimi, ki se jim pripisuje zganjanje “demagogije”, kot nad njihovimi podporniki, ki jih prikazujejo kot neinformirane ali celo omejene. A ob tem ignorirajo razloge za takšen razvoj dogodkov. Glavni razlog so namreč oni sami!
Po Evropi se krepi nezadovoljstvo z vladajočimi političnimi garniturami. Vrstijo se protesti različnih družbenih skupin. Najbolj angažirani so v teh dneh kmetje, ki so zavzeli ceste od Nemčije do Španije, od Belgije do Romunije. Populistom in skrajnim desničarjem se očita, da izrabljajo tovrstno nezadovoljstvo za svojo politično agendo, da “ščuvajo” ljudi proti etabliranim elitam. Vendar ti samo izkoriščajo priložnosti, ki se jim ponujajo (kar pravzaprav počnejo vsi politiki). Niso oni tisti, ki so povzročili, da so številni ljudje v stiski (ali da se vsaj počutijo tako). Prav tako niso oni povzročili, da vse več ljudi izgublja zaupanje v politične institucije in njihove nosilce. To so večinoma povzročile etablirane elite s svojo neodzivnostjo na potrebe ljudi in neučinkovitostjo pri reševanju glavnih družbenih problemov.
Predvsem pa je etablirana politika – na ravni Evropske unije in na ravni držav članic – tista, ki s svojimi zgrešenimi in škodljivimi odločitvami ter ukrepi greni življenje Evropejcev. Eklatanten primer tega so različne okoljske norosti, povezane z obsesijo po zelenem prehodu, v obliki številnih predpisov, omejitev, zapovedi in prepovedi, ki na eni strani spodkopavajo evropsko industrijo in kmetijstvo, na drugi pa povečujejo življenjske stroške in s tem ogrožajo blaginjo ljudi. Podobno je s spodbujanjem nenadzorovanega priseljevanja ljudi iz kulturno nekompatibilnih okolij, ki dokazano poslabšuje stanje na področju javnega reda in varnosti. Zato ni mogoče obtoževati navadnih državljanov, ko se začenjajo zatekati k političnim alternativam. Pa četudi k tistim, ki jih označujejo za populistične.
Dr. Matevž Tomšič