Peter Gregorčič je za las ostal pred vrati Evropskega parlamenta. Skorajšnji preboj mu je uspel kljub relativno letargični kampanji stranke SLS in kljub očitni medijski blokadi medijskega aparata, ki deluje pod dežnikom tranzicijske levice. Medijska blokada se je “sprostila” po volitvah, a zgolj za namen negativnega poročanja.
Petra Gregorčiča je širša javnost spoznala, ko je postal predsednik programskega sveta RTV. Ta organ zaradi Golobove novele zakona o RTV, ki je predrugačila upravljanja RTV in omogočila levici, da efektivno uzurpira javni medij, danes ne obstaja več. Gregorčičev mandat, ki bi sicer moral trajati do leta 2026, je bil tako predčasno in zelo verjetno nezakonito končan.
Evropske volitve so predstavljale drugo etapo njegovega javnega delovanja. Kandidiral je na listi stranke SLS in na volilni večer ostal tik pred pragom Evropskega parlamenta. Od NSi, ki je od strank z vsaj enim izvoljenim poslancem prejela najmanj glasov, je SLS ločilo le nekaj več kot 3 tisoč glasov.
Je postal prenevaren?
Levji delež k skorajšnjemu volilnemu uspehu je prispeval Peter Gregorčič. Od 48.637 glasov, ki jih je prejela SLS, je Gregorčič prejel preferenčnih 32.251 glasov. Torej je več kot dve tretjini vseh volivcev SLS svoj preferenčni gas namenilo prav njemu. To pa predstavlja precejšnjo zagato za obstoječe vodstvo SLS, konkurenčno stranko v desnosredinskem prostoru in tudi za celoten levi pol, skupaj s pripadajočim medijskim aparatom.
Denimo, predsednik SLS Marko Balažic je na volitvah prejel 795 preferenčnih glasov. Velja omeniti, da je bil na kandidatni listi umeščen na zadnje mesto, kar ima seveda negativen vpliv na pridobivanje preferenčnih glasov. A tudi evropski poslanec Franc Bogovič, ki je bil na tretjem mestu kandidatne liste, je prejel 7.598 glasov, torej občutno manj od Gregorčiča.
Vprašanje, ali ne bi bilo smiselno, da bi SLS na državnozborske volitve popeljal Peter Gregorčič, se zato zastavlja samo po sebi. Hkrati pa je to kontekst, v katerem velja razumeti medijsko vojno, ki jo je proti njemu lansiralo vodstvo stranke. Glede na anonimno pismo, ki je našlo svoj naslov v Odlazkovem medijskem konglomeratu in širše, naj bi Gregorčič stranki očital “nesposobnost” in ji pripisal odgovornost za neuspeh na volitvah. Pisci anonimnega pisma pa so Gregorčiču očitali preveč zavzeto zagovarjanje lastnih stališč in poskus prevzema stranke.
Gregorčič na vrhu SLS bi ogrozil NSi
Gregorčičev skorajšnji volilni uspeh pa je očitno preplašil tudi vodstvo NSi. Krščanski demokrati se zaenkrat niso uspeli odlepiti od parlamentarnega roba. Evidentno popularen kandidat Gregorčič bi kot predsednik SLS resno ogrožal njihov vnovični preboj v državni zbor. Zato ne čudi, da je napad zoper Gregorčiča lansiral tudi član vodstva stranke Janez Pogorelec. Gregorčiča je skušal v javnem zapisu označiti kot “eksponent SDS-a v SLS-u”. Gre sicer za enega izmed glavnih promotorjev strategije distanciranja NSi od SDS. Glede na volilni rezultat jim ta strategija ni prinesla uspeha.
In končno, Gregorčič ogroža tudi celoten levi politični pol. V kolikor bi se SLS-u z Gregorčičem uspelo prebiti v parlament, bi lahko bil ogrožen njen oblastni primat, vključno s privilegiji, ki jih oblast prinaša. Gregorčič se namreč za razliko od NSi in celotne levice še ni pridružil falangi strank, ki gradijo svojo politično legitimiteto na izključevanju drugih.
Na tej točki pa pridemo tudi do pojasnila, zakaj medijski aparat, ki deluje pod okriljem tranzicijske levice, s takšno lahkoto asistira vodstvu SLS-a. Tako Odlazkova medijska hobotnica kot tudi POP TV sta življenjsko (beri: finančno) odvisna od volilnega uspeha levice. Kot pade levica, padejo tudi sami.
Ž. K.