Nadaljujem z rahlo dolgočasno zgodbo slovenskih managerjev. Niso vsi, le tisti, ki so bili željni časti, da prevzamejo vodenje Združenja Manager. Nedvomno imajo o sebi dobro mnenje, nedvomno ima o njih dobro mnenje tudi Forum 21, ne boste pa med njimi našli nikogar, ki bi ga lahko povezali z Janezom Janšo. Združenje je ekskluzivno levo orientirano. Preprosteje rečeno, Mencinger-Kučanovemu klanu je uspelo v celoti prevzeti kontrolo nad gospodarstvom Slovenije. Kajti tudi tisti managerji, ki niso predsedniki te združbe, so njeni člani in člani F 21. In dokler bodo ti sami sebe poveličevali in si izplačevali takšne in drugačne nagrade, odpravnine, premije itd., nam ne more iti dobro. Lahko smo veseli, da obstajajo podjetja, ki niso javno izpostavljena in ki imajo direktorje, ki poleg podjetij ne želijo voditi še KK, NZS, RZS ipd. Brez njih bi že davno propadli.
Bruno Korelič, naslednji predsednik Združenja Manager, je človek z izjemnim pedigrejem. Bil je predsednik Združenja Manager v letih 1999–2001, v tem času, kot prej in tudi kasneje, je vodil Luko Koper z vmesnim skokom na komite za promet in zveze in leta 1990 s pobegom za predstavnika GZ Jugoslavije v Trst. Kot je sam povedal v intervjuju, ga je Kučan opozoril, da zna priti do sprememb, kar pa ga ni oviralo pri prevzemu predstavništva. Kljub temu da je GZJ ukinila predstavništvo v Trstu, je nato do leta 1993 še delal za različna podjetja. Katera, seveda ni nikoli povedal, lahko pa si mislimo, da so to bila leta, ko je bil na oblasti Demos ali velika koalicija. V tujini pa je bilo verjetno dosti opravkov v zvezi s starimi jugoposli in deviznimi sredstvi, predvsem v Trstu.
Bil je član CK, član Foruma 21, po upokojitvi mestni svetnik SD v Kopru, član različnih nadzornih svetov. Očitke o odstavitvi je ves čas uperjal v Janeza Janšo, pri tem pa izpostavljal, da je nanj pritiskal Starman, da mora zaposliti njegovega sina, in Popović, da mora v NS dati ljudi stranke SDS. To naj bi bil razlog, da se je upokojil leta 2005, pri 71 letih, ostal pa je aktiven na številnih področjih. Še pred nastopom Janševe vlade je protikorupcijski urad, takrat pod vodenjem Boštjana Penka, izdelal poročilo, da si uprava in člani nadzornega sveta izplačujejo visoke nagrade, s katerimi kupujejo navadne delnice, katerih vrednost raste na račun prednostnih delnic, katerih lastnica je država. Skratka, da finančno škodujejo državi. Zanimivo je, da je takšno poročilo, ki je bilo izdelano pod vlado Drnovška, enostavno poniknilo. Z nastopom vlade Janeza Janše pa se je seveda vse zlilo na novo vlado. Koliko mu gre verjeti o različnih zahtevah Starmana in Popovića, je težko vedeti, še manj razumljivo je, da oba povezuje z Janšo. Je pa zanimiv njegov očitek Janezu Janši, da naj bi ta takrat ocenil izgradnjo drugega tira namesto predvidenih 114 milijard tolarjev na 168 milijard tolarjev. O tem je govoril dokaj posmehljivo, vendar danes vidimo, da se projekt ocenjuje na 800 milijonov evrov, ocena Janše pa revalozirana znaša okoli 850 milijonov evrov. Tako se pokaže, da izkušeni manager vendarle ni pravilno ocenjeval stroškov in da ga je Janez Janša pri natančnosti ocene krepko nesel.
V času vlade Janeza Janše je tedanji minister za okolje Marjan Podobnik dejansko preprečil izgradnjo tretjega pomola, ki so mu Ankarančani nasprotovali. Tako je očitno, da mu vlada Janše res ni prinesla blagodati, vendar revež le ni bil. Iz revizijskega poročila računskega sodišča npr. izhaja, da je samo na račun uspešnosti za leto 2004 dobil nagrado v višini revaloriziranega zneska okoli 35.000 evrov. Kljub stalnemu medijskemu navajanju, da ga je zamenjala vlada Janeza Janše, je v intervjuju povedal, da je dopolnil 71 let in se upokojil. Po nekaterih evidencah, ki krožijo po medmrežju, ga je mogoče najti kot sodelavca Udbe. Kljub izjemni zgovornosti pa svojih zadolžitev v Trstu od leta 1990 do leta 1993 dejansko ni razkril. V Združenju Manager je bil pravzaprav zadolžen za sestavo nekakšnega etičnega kodeksa managerjev. Danes, ko vemo, kaj levica razume pod etiko, ta podatek seveda ne preseneča.
Čudežni deček Voljč
Marko Voljč je bil predsednik združenja v času 2001–2003. Istočasno je bil tudi predsednik uprave NLB, d. d., dokler zaradi afere Sigma leta 2004 ni odstopil in odšel. Računalniški projekt Sigma, zaradi katerega varčevalci niso mogli do denarja, je stal NLB milijarde takratnih tolarjev in odgovornost za ta projekt je bila izključno na Marku Voljču. To so ugotovili tudi tuji revizorji. Računalniški projekt se je končal s tem, da so varčevalci ure in ure v strahu čakali na denar. Afera ga je sicer odnesela iz NLB, vendar je njegova poslovna pot bolj ali manj nemoteno potekala naprej. Govorice, da za njegovim bančnim vzponom in vztrajanjem stoji Trilaterala, ki jo kontrolira Bilderberg, bodo verjetno kar držale.
Leta 1992 je neuspešno kandidiral za predsednika vlade pri konstruktivni nezaupnici proti Lojzetu Peterletu. Da politične ambicije niso zamrle, se je pokazalo, ko ga je leta 2012 kot mandatarja nudil Danilo Türk, saj je Jankoviću pri sestavi vlade spodrsnilo na celi črti. Še vedno pa ima politične ambicije, drugače si človek ne zna razložiti napol konspirativnega srečanja, ki ga je organiziral v CD kot nekakšen ACT TANK. Po začetnem navdušenju in vzhičenosti medijskih poročevalk je zadeva bolj ali manj poniknila v pozabo.
Po podatkih Požareporta in ostalih medijev pa seveda tudi Marko Voljč uspešno izžema tovarno pralnih strojev in ostale gospodinjske opreme Gorenje. Tako lahko pričakujemo, da se bo tudi in slej kot prej pojavil na sodišču. Ne da bi plačal, le da bi ljudstvo dobilo svoje igre. Težko je verjeti, da je Marko Voljč čudežni deček z Jesenic, ki bi mu v letih trdega komunizma uspel preboj v širni svet, če ne bi imel ustreznega zaledja. Tako je že v letu 1978 odšel na izpopolnjevanje v MMS, kar bi bilo brez političnih botrov nemogoče. Dejstvo je, da je bil za levico še vedno nek skrit adut, ki ga je ta skušala lansirati kot neodvisnega strokovnjaka. Zgodba v Gorenju bo verjetno to »strokovnost in neodvisnost« dokončno pokopala, roka pravice pa ga bo kvečjemu na rahlo popraskala po hrbtu.
Kučanovi kadri kar blestijo od “uspeha”
Naslednja predsednica Združenja Manager je bila Tatjana Fink, in sicer samo leta 2004, ko je bila seveda tudi generalna direktorica Trima Trebnje. Leta 2007 je bila Tatjana Fink najuglednejša slovenska direktorica. Tudi pri njej se je ponovila zgodba po Mencingerjevem scenariju. Ustanovila je Trimo Investment, katerega največja lastnica je bila sama, in prevzela pomemben lastniški delež Trima. Po anketi, ki jo je opravil Kline, se je po ugledu leta 2008 uvrstila takoj za Franjom Bobincem, še leta 2012 pa je bila med prvimi petimi najuglednejšimi managerji. Kučanov Forum 21? Brez tega ne gre! Tudi brez športa ne, biti član predsedstva Rokometne zveze Slovenije nima neposredne povezave s športom, ima pa s tajkunskimi direktorji, Zoranom Jankovičem in Forumom 21. Finkovo je nadzorni svet sicer odstavil, bančni konzorcij lastnikov, ki ga vodi NLB, pa je Trimo Trebnje prodal poljskemu skladu Innovo. Tako se je zaključila še ena “uspešna pot” predsednice Združenja Manager.
In tako nujno pridemo do Franja Bobinca. Predsednik Združenja v letih 2004–2009, seveda pa ves čas predsednik uprave Gorenja. Ob obletnici je kot svoj največji uspeh pri vodenju združenja izpostavil pridobitev gospe Sonje Šmuc, kar mu ta, ki je postala izvršna direktorica, tudi hvaležno vrača z zapisi v reviji HRM. Kaj dela Bobinac v Gorenju? Tam je že 30 let, po kolobocijah s prodajo, vlaganji s strani Panasonica je v javnosti ostala pravzaprav samo informacija o izžemanju podjetja s strani zakoncev Voljč. Združenje je res pravo združenje, družijo se tudi sicer, nenazadnje je Bobinac tudi predsednik Rokometne zveze Slovenije, neizogibno član Foruma 21 in seveda ga preiskuje NPU v zvezi z zlorabo notranjih informacij pri planiranem prevzemu družbe s strani podjetja Panasonic. Po objavi o nameravanem skrbnem pregledu Gorenja, ki ga je objavil Panasonic, so delnice poletele v nebo. V preiskavi bo nedvomno imel možnost pojasniti tudi odlive denarja zakoncema Voljč v Mehiko.
Od lažne skromnosti do velikega razsipništva Svetelška
Od leta 2009 do 2011 je bil predsednik združenja Aleksander Svetelšek, predsednik uprave Petrola, ki je vlagal napore v to, da bi poklic managerja postal še bolj cenjen. Na čelo Petrola so ga postavili politiki, v igri naj bi bil tudi za direktorja UKC Ljubljana, kjer ga je baje želel videti Janez Zemljarič. Da je zdravstvo očitno še vedno neka pozicija, za katero se Svetelšek čuti poklicanega, pa je razvidno tudi iz tega, da se je prijavil za direktorja ZD Šmarje pri Jelšah. Svetelška si bomo nedvomno zapomnili po tem, da je zelo hitro prešel od lažne skromnosti na veliko razsipništvo, seveda na račun Petrola oziroma države. Neznane so tako okoliščine prometne nesreče s službenim vozilom kot tudi niso jasni in čisti njegovi posli s celjskim odvetnikom. Od celjskega odvetnika in prijatelja Dušana Korošca je odkupil terjatve do SCT, za kar je Petrol dobil nevredna zemljišča, terjatve odvetnika Senice do SCT pa naj bi le nameraval odkupiti, a mu je bilo to pravočasno preprečeno. Ker je hkrati tudi podpredsednik Kinološke zveze Slovenije, bi bila to poleg prijateljevanja s Korošcem lahko stična točka z odvetnikom Senico in njegovo partnerko. Seveda je Svetelšek vstopil tudi v družbo Merfin, znano po uničenju Merkurja. Ima pa seveda veliko botrov, nenazadnje je tekel tudi z Borutom Pahorjem, kar vse njegovim funkcijam dodaja neverjeten lesk. Kljub preiskavam v zvezi z Viator Vektorjem in oglaševanjem Petrola v lokalnem časopisu ga levica še vedno podpira. Glasovanje o njegovi kandidaturi za direktorja ZD Šmarje pri Jelšah je potekalo kar dvakrat. Zvezda Svetelšek torej še sveti, ker svetijo tudi svetilničarji!
Kateremu od njih bi zaupali ključe lastne hiše?
Dejan Turk je bil predsednik združenja v letih 2011–2014. O njem zaenkrat vemo le to, da je leta 2015 postal glavni izvršni direktor trženja skupine TAG Srbija & Slovenija, da se je vrnil v Slovenijo in je predsednik uprave Simobila, ki mu je pod njegovim vodstvom uspel preboj v javno upravo. Ali so posli čisti ali ne, bomo izvedeli, zaenkrat pa je videti, da je Dejan Turk prišel iz okolja, ki očitno ni omreženo s partijskim F21. Če se bo izkazalo, da tudi za njim stojijo botri, ne bomo presenečeni, presenečeni smo lahko sedaj, ko o tem ne vemo ničesar.
Po letu 2014 pa je Združenje Manager postavilo drugačno vodstvo, sedaj imajo predsednika Aleksandra Zalaznika ter kar tri podpredsednike. Znana imena: Tomaž Berločnik, Franjo Bobinac in Stefan Vavti, ki je pri Unicredit banki zamenjal Arharja. Tomaž Berločnik začenja nov, petletni mandat v družbi Petrol, zamenjal je Aleksandra Svetelška, pod njegovim vodstvom pa je združenje podelilo priznanje Stojanu Petriču, ne vedoč, da je ravno malo pred tem zoper njega stekla kazenska preiskava. Kar seveda izredno preseneča, saj bi člani in nagrajenci lahko že skorajda zapeli “Kdor ni v kazenskem postopku, ni slovenski manager”.
Tako. To je cvetober slovenskega Združenja Manager. Za trenutek pomisliš, da so ga ustanovili v kakšnem priporu, verjetno pa so ga na kakšnem forumu. Kateremu od “odličnih” bi zaupali ključe svoje hiše in ga prosili, naj malo zalije rože, ko boste na dopustu?
Lucija Ušaj Šikovec