“Sramotna politika vlade, ki nam je pokazala, da se je odpovedala dostojanstvu ljudi. Srce parajoče in absolutno grozno,” je bil le eden od komentarjev na Twitterju, ki je sledil po novici, da bo Kanada z letom 2024 z dopolnitvijo zakona o evtanaziji začela “asistiran samomor” nuditi tudi tistim z duševnimi stiskami, čeprav je jasno, da omenjeni niso kompetentni, da odločajo o takih ključnih odločitvah.
“Če bi bila opcija za smrt danes, potem bi danes umrla. Ne bom se spremenila, nočem ozdraveti, hočem reči, nočem se zrediti. Če bi hotela ozdraveti, bi se morala zrediti, ampak tega nočem”, so bile besede Lise Pauli iz Kanade, ki čaka na leto 2024 in s tem uzakonitev zakona, ki bo od takrat naprej nudil pomoč pri samomoru tudi tistim z duševno boleznijo. Začelo se je z evtanazijo za kronične paciente tik pred smrtjo, Kanada pa gre na vsakih nekaj let korak dlje k uničevanju oziroma pomoru svojega naroda. Očitno bo postal za asistirani samomor primeren vsak, ki ima zgolj slab dan. To ni šala.
Smrt ji je svetovala kanadska psihiatrinja
Lisa Pauli iz Toronta v Kanadi je pred kratkim spregovorila o svoji izčrpavajoči motnji hranjenja v intervjuju za Reuters. Pred dvema letoma je Kanada razširila svoje zahteve glede smrti z medicinsko pomočjo, da bi omogočila neozdravljiva stanja duševnih bolezni. Nova merila duševnega zdravja za legalizirano pomoč pri smrti začnejo veljati marca 2024. Paulijeva je v pogovoru za Reuters priznala, da je imela “izkrivljen odnos” do svojega telesa že od svojega osmega leta. Trenutno tehta 42 kg, včasih lahko preživi dneve brez trde hrane in je celo tako šibka, da si ne zmore prinesti živil iz trgovine brez počitka. Pojasnila je, da je poskusila različne načine zdravljenja in je bila dvakrat hospitalizirana zaradi anoreksije, dokler ji njena psihiatrinja ni prvič izpostavila ideje o pomoči pri smrti.
Anoreksija označuje močno obremenjenost z izgubljanjem telesne teže zaradi izkrivljene telesne samopodobe. Telesna teža se zniža pod minimalno težo, ki je opredeljena glede na posameznikov spol, starost in telesno višino. Motnjo spremlja močan strah pred pridobivanjem teže in nenehno prizadevanje za nadzor nad izgledom telesa. Zaznavanje tega pa je napačno, saj je predstava o izgledu izkrivljena v smeri zaznavanja debelosti kljub očitni obratni sliki. Zaradi tega se prične uživanje nezadostne količine hrane, nenehno spremljanje telesne teže, intenzivna telovadba, zavračanje skupnih obrokov, kjer bi drugi lahko videli, kaj in koliko jemo ipd. Hrano pacienti vidijo kot sovražnika, zato skušajo njen vnos nenehno nadzorovati.
“Sramotna politika vlade, ki nam je pokazala, da se je odpovedala dostojanstvu ljudi. Srce parajoče in absolutno grozno,“, je bil le eden od številnih komentarjev na Twitterju, ki so zgroženi nad zakoni v Kanadi. “Anoreksija nervoza je grozna bolezen, vendar ni usodna ali neozdravljiva. Nevarnost vladnih programov, ki promovirajo MAID za nesmrtne bolezni, kot je anoreksija, je v tem, da bodo nanj gledali kot na alternativo dokazanemu zdravljenju”; “sramota za Kanado, da ne pomaga osebi, ki je očitno bolna in ni pri zdravi pameti. Prav tako sramota za Reuters, ker poveličuje evtanazijo“; “to je absolutno zlo. Ta uboga ženska je očitno zelo bolna in bi morala dobiti zdravniško oskrbo, ne smrti. Sramota za Kanado”; “Kanada pospešuje naravni selekcijski proces, ki ga povzroča budnost. Najprej se ne razmnožujejo (prehajajo v trans itd.), potem pa jih medicinsko prekinejo pri štiridesetih”, so se kar vrstili ostri komentarji na Twitterju.
Canada accelerating the natural selection process induced by wokeness. First they don’t reproduce (going trans etc) then they’re medically terminated in their fourties. https://t.co/jnn6SDuOcS
— Gregory Makles (@GregoryMakles) July 17, 2023
Bodo zdaj tudi mladi s težavami “primerni” za “asistirano smrt”?
Najbolj žalostno pa je dejstvo, da je imela Pauli slab odnos do svojega telesa od svojega osmega leta starosti, kar pomeni, da se je z motnjo hranjenja borila skoraj 40 let. Več kot očitno je, da Pauli potrebuje predvsem veliko pomoči, mentalne pomoči, enako kot številne najstnice in najstniki, ki se morijo s to duševno stisko. Grozljivo si je predstavljati, da bi vsak, ki se bori z motnjo hranjenja, enostavno odšel do zdravnika, ki bi mu tam “pomagal” umreti. Splohn ker se zavedamo, da so številne najstnice, ki bi “raje umrle, kot pojedle dodatni grižljaj hrane”. Te bodo zdaj vedele, da obstaja program, ki bi jim bo pomagal umreti, ne pa soočiti se s pravo težavo. Posledično bodo osebe, ki trpijo izključno za duševno boleznijo in izpolnjujejo vsa druga merila za upravičenost, od 17. marca 2024 dalje upravičene do asistiranega samomora v Kanadi.
Zakon iz leta 2016 je legaliziral pomoč pri smrti za Kanadčane, stare 18 let in več, z resnim in nepopravljivim stanjem, katerih smrt je bila “razumno predvidljiva” . V tem prvem letu je nekaj več kot 1000 ljudi prejelo pomoč pri smrti, število pa je od takrat vsako leto raslo. Od leta 2021 zakon v Kanadi ni več zahteval, da je naravna smrt osebe razumno predvidljiva kot merilo za upravičenost do evtanazije. Od 17. marca 2021 so morale osebe, ki želijo prejeti MAID (zakon o medicinski pomoči pri smrti), izpolnjevati naslednja merila za upravičenost: biti stare 18 let ali več in imeti sposobnost odločanja. Leta 2024 gre Kanada korak dlje, in sicer bodo do asistiranega samomora upravičene tudi osebe, ki trpijo izključno za duševno boleznijo in izpolnjujejo vsa druga merila za upravičenost.
Prisotnost duševnih motenj odvzame možnost kompetentnega odločanja o svojem življenju ali zaključku življenja
O tem smo govorili tudi z dr. Andrejo Pšeničny, psihologinjo in psihoterapevtko. Diplomirala je na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani (Katedra za klinično psihologijo) in pridobila naziv univerzitetna diplomirana psihologinja. Leta 2010 je v okviru iste fakultete pridobila naziv doktorica psiholoških znanosti. Je vodilna psihoterapevtka za zdravljenje sindroma izgorelosti v Sloveniji. “V večini sveta, kjer je evtanazija sprejeta, se vendarle zahteva odsotnost duševnih motenj kot eden od pogojev, da človek kompetentno odloča o svojem življenju ali zaključku življenja. Ko začnemo enkrat to mejo premikati, potem je res vprašanje, kje se to lahko konča,” je dejala uvodoma.
Dr. Pšeničny je celotno zadevo označila za “izredno delikatno zadevo“, saj, kot je dejala, je pomembno, da se zadeva pogleda z obeh vidikov. “Če pogledamo z vidika tistega, ki trpi, ki se bori, ta meni, da je zaključek tega trpljenja še edina rešitev, ki preostane,” je dejala in poudarila, da je treba biti do ljudi tej kot tudi do njihovega trpljenja, ki je še kako realno, v tej situaciji zelo obziren. Meni, da je ta želja trpečega smiselna, vendar hkrati opozarja na dejstvo, da se v tem primeru ne zavedamo, “koliko je ta želja povzročena s to motnjo in ali je to odraz trezne in realne presoje“. “Duševne motnje so le poglavje zase in težko presodimo, ali določeni motiv izhaja iz same težave v psihi ali pa je to zdrava, realna presoja,” je dejala dr. Pšeničny, ki meni, da bi morale biti pacientu predstavljene vse druge možnosti in rešitve, preden se sploh začne razprava o asistiranem samomoru. Večkrat je poudarila, da gre za zelo težka in delikatna vprašanja, ki po eni strani posegajo tudi človekovo svobodno voljo in področje do pravice odločanja o sebi, obenem pa se sprašujemo, kje se ta meja zaključi in kje je zaključek v korist posameznika.
Dr: Pšeničny: po zakonu smo dolžni prekiniti zaupnost in poskrbeti za to, da se zaščiti človeka in njegovo življenje
“Zaupnost terapevtskega procesa se konča z ogroženostjo življenja, ko se nekdo resno nagiba k samomoru, potem smo mi celo dolžni po zakonu prekiniti zaupnost in poskrbeti za to, da se zaščiti človeka in tukaj gre za podobno, skoraj enako zadevo,” je prepričana dr. Pšeničny, ki dodaja, da pa je za suicidalno odločitev vedno odgovorno trpljenje, zato je treba take paciente obravnavati zelo obzirno.
Motnje hranjenja so duševne bolezni, ki imajo brez diagnoze in zdravljenja hude zdravstvene zaplete, v najhujših primerih pa so lahko celo smrtne. Pojavijo se lahko v katerem koli življenjskem obdobju, a statistični podatki kažejo, da so najpogostejše v poznem najstništvu in zgodnjih dvajsetih letih. Danes predstavljajo pomemben javnozdravstveni problem, saj prizadenejo kar 5–10 odstotkov mladih. Anoreksija (anorexia nervosa) je najpogostejša motnja hranjenja, ki prizadene predvsem adolescentna dekleta med 14. in 18. letom, lahko pa se pojavi tudi kasneje v življenju. Pojavnost pri fantih je za 13 odstotkov manjša kot pri dekletih. Ključni povod za razvoj anoreksije je v večini primerov izkrivljena samopodoba, preobremenjenost s telesno težo in obliko, zmanjšano samospoštovanje in obupen strah pred debelostjo. Glavni simptom motnje je načrtno izgubljanje teže do točke, ko prehranjenost ni več zadovoljiva glede na višino in starost posameznika. Kljub podhranjenosti pa se oseba še vedno počuti predebelo in nadaljuje z vzorci stradanja.
Tema zdravstvene pomoči pri umiranju je sprožila veliko kritik med zagovorniki pravic invalidov in verskimi zagovorniki, ki pravijo, da bodo načrtovane spremembe prinesle dodatna tveganja, da se ljudje odločijo za MAID, ker ne morejo dostopati do socialnih storitev. Leta 2021 je nekaj več kot 10.000 ljudi umrlo zaradi medicinske pomoči – približno tri odstotke smrti v Kanadi tistega leta – medtem ko je od leta 2016 v Kanadi umrlo več kot 30.000 ljudi z medicinsko pomočjo, poroča Reuters. Ljudje v nobenem primeru ne bi smeli imeti možnost izbire smrti samo zato, “ker si želijo umreti”. Le vprašanje časa je, kdaj bo pomoč pri samomoru na voljo tudi vsem drugim, ki imajo težave, pa naj bodo to stiske po razhodu s partnerjem, smrt bližnjega ali običajne stiske, s katerimi se ljudje srečujejo. In Kanada bo to enostavno dovolila, kar je nevaren vzorec ne le za Kanado, ampak tudi za vse druge države, ki bi ji slepo sledile.
Tanja Brkić