Televizijska mreža CNN je od leta 1980, ko je začela oddajati 24-urni novičarski TV program, prehodila dolgo pot. Od novic, ki so gledalcem objektivno, nepristransko in nadpolitično sporočale o dogajanju v ZDA in po svetu, do enega izmed megafonov globalne skrajne levice. Odkar je žezlo direktorja prevzel David Zaslav (prav tako direktor matičnega podjetja Warner Bros), je bila vrnitev h koreninam, kakršne je postavil Ted Turner, odprta – k programu, ki podaja novice, ne pa leva politična mnenja. Vendarle je v košu ostalo nekaj ogorkov prejšnjega režima, ki najdejo pot do objave v času poletnih kislih kumaric. Eden od teh je tudi dokumentarec, ki med drugim poroča tudi o “pogumni” slovenski aktivistki Niki Kovač. Še dobro, da se Zaslav ne spušča v mikromanagement, drugače bi ga morda vrgla božjast. O čem govori dokumentarec, ki je sicer del širšega dokumentarnega filma #AsEquals (kot enaki)?
Naslov njenega dela dokumentarca je prav bombastičen: Vplivni moški redno netijo sovraštvo do nje, zato je mobilizirala prostovoljce, da se uprejo s prijaznostjo! Kot sporoča aktivistka Nika Kovač, se s svojo ekipo ukvarja s porastom spletnega sovražnega govora do žensk v Sloveniji, ki ga spodbujajo vplivni moški. Poleg tega, da si prizadevajo za reformo zakonodaje, potujejo po državi, da bi slišali izkušnje ljudi, in zaposlijo vojsko prostovoljcev, da bi se zoperstavili sovraštvu s prijaznostjo in ljubeznijo.
Najprej na zaslonu ne zagledamo Nike, ampak profesorja s FDV Marka Milosavljevića, ki je v Sloveniji zaslovel predvsem v času pandemije, ko je tuje medije in politike zavajal o stanju slovenskih medijev (med drugim je povedal, da POP TV pošilja članke na preverjanje v Prago, da ne bi užalili takratnega premierja Janeza Janšo). Milosavljević, ki v mučno prisiljenem psevdobritanskem, a še vedno tipično slovanskem naglasu, na vprašanje, ali lahko pove primer sovražnega govora v Sloveniji, vpraša, koliko ekspliciten je lahko (pri tem se v ozadju pokaže Janšev tvit o “prostitutkah”), in pove, da sovražni govor niso izvajali anonimneži, ampak predstavniki vlade in njihovi podporniki (pri tem se v ozadju kažejo slabo prevedeni članki, pogosto s prevodi, ki povsem izgubijo izvirni pomen).
Šele takrat vidimo Niko, ki dramatično v tonu mučenice pove, da s(m)o v Sloveniji imeli avtoritarno vlado. In z grobim slovanskim naglasom v angleščini nadaljuje, da je večino “sovraštva”, ki ga je predsednik vlade “prinesel” v državo, bilo na spletu. Podnapis pa naivne zahodnjake obvesti, da je “večino sovraštva Janševa populistična stranka izražala na Twitterju” (zadaj slika povsem rumenih jopičev, ki ne sodijo k SDS). Antropologinja Svetlana Slapšak pa govori, da se je populizem koncentriral na seksizem, rasizem proti migrantom. Milosavljević doda, da je bil rasizem uperjen proti muslimanom in židom.
Ja, to je rekel Milosavljević, ki ga nič ne motijo antisemiti na MMC, proti katerim je pisal celo Center Simona Wiesenthala iz Izraela. Da je vlada pod vodstvom SDS vlada z zgodovinsko močnimi vezmi z židovsko kulturo, rasistična proti Judom. Po takšnem uvodu veste, kaj lahko pričakujete od “dokumentarca”.
Nika se predstavi
Nika se je končno predstavila – ime ji je Nika, direktorica Inštituta 8. marec, ki daje glas ljudem, ki se jih ponavadi ne sliši (ni jasno, ali je pri tem imela v mislih politike bivše opozicije KUL). Povedala je, da se je morala avtoritarnosti upreti in potem je postala “tarča”. Moški na ulici jo je videl, in ker se je javno izpostavljala, je mislil, da ji lahko naredi kar koli. Poudari pa, da so skupina mladih žensk, ki si ne želijo položajev v vladi (CNN morda ne ve, da je Nika takrat najbrž že bila vodja vladnega strateškega sveta, vprašanje pa, ali jih to sploh zanima – kot boste izvedeli kasneje, je odgovor, da so vedeli).
Na zaslonu gledalce CNN opozarja, da so Nikini bojevniki zmagali na dveh referendumih, ki sta se borila proti “politikam prejšnje vlade”. Janševa vlada je izgubila volitve, a nekateri njihovi predstavniki še vedno “širijo” sovraštvo po spletu.
Jedro levičarskega agitpropa v enem prevodu tvita
Nato se Nika potoži nad tviti Janeza Janše, češ da ta neprestano tvita o njej. Sistemski nateg, s katerim so skrajni levičarji 8. marec za nos potegnili naivne CNN-ovce, je jasno viden iz tvita, ki ga Kovačeva pokaže: v tvitu Janša tvitne na sliko, kjer levičarski aktivisti raztegnejo plakat, “da je treba požgati tistega, ki jemlje, ne pa zemlje” (gre za okoljevarstveni antikapitalistični protest). Janšev tvit je seveda sarkastična analogija na sliko skrajnih levičarjev, češ, torej želite požgati skrajne levičarje tipa Kovač, Jaša Jenull, Tea Jarc itd., saj ti “jemljejo” (javna sredstva). Nika (in prevod) to interpretirajo, kot da želi bivši premier Niko in druge aktiviste “zažgati”. Kreativno, ni kaj. Potem pokaže še nekaj anonimnih tvitov in tistim, ki so dokumentarec ustvarili, daje misliti, da gre za vojsko SDS-ovih trolov.
Draga obleka, ki to ni
Nato se dekleta v avtu pogovarjajo, kaj vse je o njih retvital Janša. “Mojo obleko je retvital”, vzhičeno pripoveduje Nika Kovač, medtem ko jo CNN-ovi naivneži snemajo, misleč, da je najbrž v smrtni nevarnosti, ker jo nadlegujejo tako “vplivni moški”. Nika se glede obleke brani, da je zanjo dala 200 evrov (gre za obleko, ki je v resnici na prodaj za veliko več od tega, a saj je vseeno, nihče ne bo preverjal). Pravi, da se počuti brezupno, nemočno (režiserjem dokumentarca ni bilo nič čudno, da se je prej prisrčno krohotala nad tviti, hkrati pa se počuti nemočno in brezupno?!) Takšno obnašanje zahteva takojšnjo reakcijo, še pove Nika.
Samo ljubezen
Kot del projekta “Samo ljubezen” 8. marec rekrutira prostovoljce, da se borijo proti spletnemu sovraštvu, piše v pasici, kjer zlobne komentarje pospremijo z memi in emojiji veselih pingvinov, objemajočih se živali iz risank ipd. Zanimivo, da malokdo v Sloveniji ve kaj o tej “akciji”. Ni jasno, ali so srčke in živalice aktivistke pošiljale tudi, ko je dober aktivistični prijatelj Nike Dejan Jefim spletni uporabnici napisal: “Jedi govna patetične pičke skrivaške, gutačeš!” Tam je bilo potrebno ogromno živalic in srčkov.
Ministrstvo za kulturo v partnerstvu z 8. marec
Naslednji del dokumentarca pa je tisti, ko bi moralo vsakemu novinarju, ki sestavlja dokumentarec, vendarle postati malce sumljivo. Pasica pravi, da se je ministrstvo za kulturo strinjalo sestati z 8. marcem, da se skupaj zoperstavijo sovražnemu govoru. Torej – 8. marec skupaj z uradno oblastjo proti sovražnemu govoru. A gre to skupaj z apolitičnimi aktivistkami, ki si ne želijo uradnih položajev? Avtorje dokumentarca očitno dihotomija ni motila. Ministrstvu so razložili, “kaj je narobe”, pove Nika, medtem ko dokumentarec snema njihov sestanek s “čebinsko” ministrico za kulturo Asto Vrečko. Pasica pravi, da so želeli ministrstvo opozoriti na število sovražnih komentarjev pod članki o nasilju med spoloma.
Zlatko Djogić eden od aktivistov 8. marec predlaga, da se kot pogoj javnega financiranja medijev uvede regulacija komentarjev pod članki. Zanimivo, to je eden od predlogov VLADNEGA strateškega sveta za preganjanje sovražnega govora, ki ga prav tako vodi Nika Kovač. Ko ji uradnik na ministrstvu razloži, da bodo to nekateri razumeli kot cenzuro, je Nika zopet letargična, težko se je spopasti s to bridko resničnostjo. Za slovensko levico je očitno težko spoznanje, da ljudje na splošno niso navdušenci nad sistemsko cenzuro.
Profesor Milosavljević pravi, da enostavnih rešitev ni, da se bo morala rešitev najti na slovenski in globalni ravni mednarodnih korporacij, kot sta Facebook in Twitter (beri: Zuckerberg je na naši strani, Musk ni, zato ga je treba zatreti). Treba je sprožiti debato v družbi, zakaj je sovražni govor nevaren in nesprejemljiv v družbi. Seveda ni bilo nobenih slik krvavih miz pred ministrstvom za kulturo, drhali, ki je novembra 2021 vdrla na avtocesto, pod vplivom leve politike, rdečih zvezd, slik diktatorja Tita, saj so to pojavi slovenske levice.
“Napad” na Niko
Nato Nika pove o svojem “napadu” (dobesedno je rekla: “I was attacked on the one of the main streets in Ljubljana”). Attack v angleščini sporoča veliko bolj dramatično konotacijo: ko je nekdo napaden z besedo “attack” gre za hudo fizično nasilje z vidnimi fizičnimi posledicami. Morda so režiserji dokumentarca razmišljali, da mlada dama ni dovolj spretna v angleščini, ko je nato povedala, da jo je nekdo na ulici “potisnil” in se nanjo drl. Seveda je napad takoj povezala s sovražnim govorom na spletu, čeprav nikoli ni bilo dokazano, da jo je pešec potisnil zaradi njenih političnih aktivnosti, še manj zaradi spletnih sovražnih komentarjev. Gre za popolno izmišljeno povezavo dveh nepovezanih entitet, CNN-ovci pa seveda zgodbo brez težav “kupijo”.
Takoj za tem subtilno napad že povežejo z Janezom Janšo, ko Nika “odgovarja” na Janšev tvit o njeni dragi obleki. Iz kadra v kader, povsem nezavedno. En trenutek o napadalcu, drug trenutek o Janševem tvitu. Produkcija ima jasen namen: zadevi sta povezani. Janša tvita, pešec potiska mlado aktivistko. Janša potiska mlado aktivistko. Izredno prebrisano. Čestitamo.
Vojska ljubezni
Svetlana Slapšak zaključi, da je sovražni govor prišel tako daleč, da je postal že “uraden”, dopusten in normalen. Avtorji so lahko srečni, da niso nikoli brali kakšne kolumne Slapšakove v Večeru, kjer je serijsko in povsem ad hominem žalila desne politike in vplivneže – potem bi vedeli, da je to res, vendar ne na tak način, kot mislijo oni.
“Potrebujemo organizirano vojsko prijaznosti, ljudi, ki so pripravljeni v javno debato znova vnesti solidarnost in upanje,” zaključi Nika Kovač. CNN pa v pasici opozori, da je predsednik vlade Robert Golob Niko povabil v vladni strateški svet za boj proti sovražnemu govoru. Se spomnite premise iz začetka dokumentarca, da gre za skupino deklet, ki jih ne zanimajo vladne funkcije? Ne? Tudi avtorji dokumentarca ne. Ali pa vendarle …
Mitja Iršič