Ko je bilo na višku gibanje Black Lives Matter, so feministke skorajda tekmovale, katera bo stopila v bran gibanju, ki se bori za pravice temnopoltih, čeprav ima podporo večine velikih korporacij, osrednjih medijev in mnogih vplivnih politikov. Ko pa je treba stopiti v bran Irankam, ki so se odločno uprle represivnemu režimu, ki od njih terja nošenje hidžabov in jih zatira na vsakem koraku, o odločnem izrazu solidarnosti feministk ni ne duha ne sluha!
Mnogi, ki se imajo in se razglašajo za varuhe človekovih pravic, te dni molčijo s kritikami na račun iranskega režima, ki ženske podreja strogemu načinu življenja. Obnašajo se kot, da v Iranu ne bi vrelo, odkar je odjeknila vest o 22-letni Mahsi Amini, ki je tragično preminila, potem ko se je nad njo zaradi “neprimernega” nošenja hidžaba brutalno znesla tamkajšnja moralna policija. Navkljub sprenevedanju policije, ki odgovornosti za smrt mladenke ne priznava, so po državi izbruhnili protesti za svobodo, katerih nosilke so ženske. Organi pregona so se spravili nad študente prestižne univerze Sharif v Teheranu, ki so se odločili za protest na kampusu. Več deset študentov naj bi pretepli, jim zavezali oči in jih odpeljali.
Protesti v Iranu se nadaljujejo kljub krvavemu zatiranju in propagandnim kampanjam iranskega režima. Doslej so bili vsedržavni upori zabeleženi v več kot 170 mestih, ki so se končali s 400 smrtnimi žrtvami in 20 tisoč aretacijami, razkriva Iran news update. S tem tednom je začela protestirati tudi mlajša generacija v državi, predvsem srednješolci. V več šolah v Teheranu so učenci protestirali in neustrašno vzklikali: “Smrt diktatorju!”. V Saqqezu so šolarke vzklikale: “Ne bojte se, enotni smo” in “Smrt diktatorju”. Protestirali so na ulicah pred univerzo, nekaj jih je bilo aretiranih. V Marivanu so se študentje pridružili temu gibanju in protestirali na ulicah. Ljudje so jih podprli s hupanjem avtomobilov.
#Iran
Regime security agents seen attacking high school students protesting the mullahs' dictatorship.#IranRevolution#MahsaAmini#مهسا_امینی pic.twitter.com/c16xy1DVWz— People's Mojahedin Organization of Iran (PMOI/MEK) (@Mojahedineng) October 5, 2022
Ker oblast omejuje dostop do interneta, da bi zaustavila širjenje resnice, številni posnetki prihajajo z zamudo. Spodnji posnetek prikazuje, kako množica protestira na ulicah Teherana:
October 5 – Tehran, #Iran
Valiasr Street
Protesters chanting: "Death to the dictator!"#IranRevolution #MahsaAmini#مهسا_امینی pic.twitter.com/GALIkWbbAD— People's Mojahedin Organization of Iran (PMOI/MEK) (@Mojahedineng) October 5, 2022
Protestniki uničujejo prorežimski propagandni material ob cestah:
Tehran, #Iran
Niavaran district
Locals tore down a pro-regime banner claiming the regime's state police are servants of the people and people support the state police.#IranRevolution#MahsaAmini#مهسا_امینی pic.twitter.com/xjXbkXSD9k— People's Mojahedin Organization of Iran (PMOI/MEK) (@Mojahedineng) October 5, 2022
Tako protestirajo učenci in študentje:
Boj Irank ni od včeraj
Ženske v Iranu se že desetletja borijo za pravice. Njihov boj se je začel kmalu po islamski revoluciji leta 1979, ko je moral z oblasti posloviti šah Reza Pahlavi in je prišlo do ustanovitve islamske republike, ki jo je vodil Ajatola Homeini. V nekaj tednih so spremenili kodeks oblačenja žensk, te so se odzvale s protestom. Ženske so namreč spoznale, da jim bodo pod novo vladavino sistematično kršene človekove pravice. Nošenje naglavnih pokrival je postalo z zakonom obvezno leta 1983. Tedaj so pričeli z nadzorovanjem žensk na ulicah, v vse trgovine pa so obesili napise, na katerih je pisalo, da je ženskam brez pokrival prepovedan vstop. V naslednjih desetletjih so se pojavile nekatere pogumne ženske, ki so strogim pravilom uprle. S tem, ko so pokrivala nosile lahkotneje, so tvegale, da se znajdejo v nemilosti moralne policije. Dandanes Iranke odločno protestirajo, mahajo z naglavnimi rutami po zraku in v jezi sežigajo hidžabe, čeprav s tem ogrožajo lastno življenje.
Feministke, kot da so gluhe in slepe
Preteklo soboto je bilo kanadsko mesto Richmond Hill priča množičnemu shodu, na katerem je več tisoč žensk in moških vseh starosti vzklikalo slogan: “Zan, Zendegi, Azadi” (Ženske, življenje, svoboda) v podporo uporu proti islamski diktaturi, ki vlada Iranu od leta 1979. Medtem ko je več tisoč iranskih Kanadčanov protestiralo proti tiraniji v Teheranu, so manjkali številni politiki in feministke, ki naj bi se sicer apriorno borile za pravice žensk. Marsikdo je morda upal, da se bo odzval vsaj vodja levičarske Nove demokratske stranke (NDP) Jagmeet Singh, a se je očitno zbal, da ga bodo oklicali za islamofoba.
Singh je bil povabljen, da bi imel govor, a se ni pojavil. Edini politik, ki si je upal stopiti naprej in nagovoriti veliko množico, je novi vodja konservativne stranke Pierre Poilievre, ki ni skoparil z besedami, ko je napadel tiranijo v Teheranu. Poilievre je po poročanju Toronta Sun izjavil: “Predolgo smo dovoljevali teheranskim tiranom, da terorizirajo ljudi, kradejo njihove pravice, sodelujejo pri izvensodnih aretacijah in izginotjih, zatirajo proteste pogumnih mladih ljudi ter napadajo ženske in jim odvzemajo njihove pravice. Prišel je čas, da se Kanadčani in ljudje po vsem svetu, ki se upirajo tiraniji, zberejo in osvobodijo Iran ter vzpostavijo novo in demokratično vlado v tej državi.” Njegove besede so pospremili vzkliki odobravanja. Človeka čudi, da je feministkam, levičarskim politikom in sindikalistom v Torontu iz solidarnosti to tako težko izreči. Nevladnice in feministke so s svojim ravnanjem pokazale, da veliko govorijo, a naredijo le malo več od tega, kar Greta ali Malala povesta z izmišljeno jezo in prikazovanjem sebe kot žrtve. Ko gre pa za podporo gibanj tipa Black Lives Matter, ki se zavzema za rušenje temeljev zahodne civilizacije, zlasti družine, ne zamudijo priložnosti, da se ne bi oglasile.
Sara Kovač