Klemen Boštjančič – minister, ki ugodi vsem plenilskim apetitom

Klemen Boštjančič je eden glavnih avtorjev kataklizme, ki jo nad javnimi financami vrši trenutna vlada. Po koalicijskih hodnikih se šepeta, da ga v resornih krogih imenujejo za dobrega duhca iz stekleničke, ker “izpolni vse želje”. In res – Boštjančič je z našim denarjem izpolnil skoraj vse želje proračunskih uporabnikov. Marsikdo ga že danes, pred koncem mandata, proglaša za z naskokom najslabšega in najbolj neodgovornega ministra v zgodovini države.

Vlada je pred kratkim pod Boštjančičevim fiskalnim patronatom sprejela predlog državnih proračunov za prihodnji dve leti – primanjkljaj bo tako znašal 1,9 milijarde evrov oz. 2,6 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP). Leto pozneje naj bi se primanjkljaj znižal na 1,2 milijarde evrov, kar še vedno pomeni 1,6 odstotka BDP. Proračun naj bi pokril tudi skupni učinek celotne plačne reforme javnega sektorja, ki je ocenjen na 1,4 milijarde evrov. Prenova plačnega sistema bo uradnike v javni upravi še bolj oddaljila od revnega zasebnega sektorja, najbolj pa bodo zaslužili funkcionarji, župani, sodniki in direktorji institucij, kot so KPK – direktorju slednje se bo plača povišala za kar 3000 evrov.

Boštjančič financira eksplozijo javne porabe

V fiskalnem svetu, ki ga vodi Davorin Kračun, že dolgo opozarjajo, da se vlada pri proračunskem načrtovanju vede izrazito prociklično in ekspanzivno, se pravi, da se ne pripravlja na evropsko recesijo, ki skoraj zagotovo prihaja. Po mnenju fiskalnega sveta je dodatna pomanjkljivost tudi ta, da Slovenija še vedno ne zagotavlja spoštovanja fiskalnega pravila in je ob boju proti inflaciji v nasprotju z zaostreno denarno politiko Evropske centralne banke. Največja težava je prekomerna zapravljivost proračunskih porabnikov, saj javna poraba narašča, dohodki v proračun (ki se prav tako višajo) pa ne dosegajo vseh potreb porabe. Kazalniki porabe tako po opozorilih fiskalnega sveta iz sredine leta precej presegajo dolgoročno vzdržne ravni rasti, tudi po izključitvi neposrednega učinka vseh interventnih ukrepov, in hkrati presegajo vrednosti, priporočene na ravni EU.

Pri tem je potrebno poudariti, da se dohodki v proračun iz leta v leto povečujejo, saj so vedno višji tudi davki – že z izničenjem Janševe dohodninske reforme je država privarčevala skoraj milijardo na leto, hkrati pa vsem znižala plače. Boštjančič je plače dodatno obremenil še z dodatkom na dolgotrajno oskrbo in obveznim dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem – poleg inflacije imajo ljudje zato 20 odstotkov nižje plače, fiskus beleži rekordne dohodke, a težava so ravno odhodki. Poleg ogromnih megalomanskih projektov, kot je prej omenjena reforma skupnega plačnega sistema v javnem sektorju, se znotraj proračuna dogaja cel kup “mikrotransakcij”, ki pa so le vrh ledene gore.

Milijon tukaj, milijon tam, pa je skupaj milijarda našega denarja. Dva tipična sta nakup 13 tisoč nepotrebnih prenosnih računalnikov in podrtije na Litijski cesti 51.

Nakup podrtije na Litijski 51

Računsko sodišče RS je pri revidiranju zaključnega računa proračuna RS za leto 2023 in njegove izvršitve ugotovilo vrsto nepravilnosti. Ugotovitve so izredno obremenjujoče tako za predsednika vlade Roberta Goloba kot ministra Boštjančiča, saj jasno izkazujejo netransparentno porabo javnega denarja in neskladje z zakonom.

Za nakup podrtije na Litijski nista bila preverjena pravni temelj in višina obveznosti. Nakup stavbe za potrebe pravosodnih organov ni bil ustrezno načrtovan v državnem proračunu. Plačila, ki so izhajala iz prevzetih obveznosti, niso bila vključena v proračun leta, v katerem zapadejo. Ker je šlo za razpadajočo stavbo, je bila kršena tudi uredba o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ, saj v dokumente niso bili vključeni ocenjeni stroški prenove. Kljub temu je Boštjančič poročilo prednostno (!) odobril tik pred koncem leta, ko se zaključuje proračun, in pri tem prekršil kup fiskalnih pravil. Največja farsa je, da so se sredstva prenakazala iz sredstev, ki so bila namenjena popoplavni obnovi – spomnimo, ljudje na Koroškem in Štajerskem še vedno čakajo na svoje nove domove, potem ko jih je zalila voda.

Že pred tem je revizijsko poročilo službe za notranjo revizijo na pravosodnem ministrstvu, ki ga sedaj vodi ministrica Andreja Katič, v zvezi z 7,7-milijonskim nakupom močno obremenilo nekdanjo ministrico za pravosodje Dominiko Švarc Pipan, ministra za finance Klemna Boštjančiča in premierja Roberta Goloba. Kot so med drugim ugotovili revizorji, je trojica vplivala na “nezakonito prerazporeditev sredstev iz proračunske postavke”. V poročilu, pod katerega se je podpisala vodja službe za notranjo revizijo na pravosodnem ministrstvu Suzana Hötzl, so med drugim po navedbah N1 izpostavili, “da so bili premier Golob, finančni minister Boštjančič in bivša pravosodna ministrica Švarc Pipan o spornem poslu podrobno obveščeni”.

13.000 računalnikov, ki so še danes v skladišču

Revizija računskega sodišča je jasno izpostavila tudi nepravilnosti pri nakupu nesrečnih 13.000 računalnikov. Minilo je eno leto, odkar je bil ta nakup izveden, še danes se ne ve, komu so računalniki namenjeni, čeprav so bili že pri nakupu zastareli, zdaj pa v skladišču čakajo, da se izteče garancija. Izvirni greh je bil ta, da vlada ni sprejela predpisa, v katerem bi uredila upravljanje mehanizma in načina uresničevanja pravice za izposojo računalniške opreme, kar je pogoj za porabo proračunskih sredstev, pa je vlada vseeno odobrila več kot 6 milijonov za nakup. Odgovornost tako (danes že padle) ministrice Emilije Stojmenove Duh kot ministra Boštjančiča je več kot jasna.

Mikro-afere kot modus operandi Klemenčičevega ministrstva

Aferi računalniki in Litijska 51 sta iz proračunskega vidika, kjer se prerazporejajo milijarde evrov, manj pomembni, sta pa vrh ledene gore – dve izmed afer, ki nakazujeta, kako neracionalno, neskrbno in nespoštljivo do davkoplačevalskega denarja se vede ministrstvo za finance pod Boštjančičevim primatom. V mandatu vlade Janeza Janše je ministrstvo za finance zavrnilo marsikatero zahtevo resorjev, ker ni bilo fiskalnih pogojev za izpolnitev, čeprav smo bili v času, ko se je dalo denar izposojati tudi z negativnimi obrestnimi merami.

V času ministra Klemenčiča so socialistični resorji Golobove vlade dobili vse, kar so si zaželeli. Poraba je eksplodirala, kot da smo sredi obdobja debelih krav, ne pa na začetku naslednje recesije. Davčna politika pa je bila temu primerna. Pri tem pa je zanimivo, da bi Klemenčič nam nabijal davke, medtem ko je v preteklosti sam denar prek svojega podjetja nakazoval v davčno oazo Belize.

“Offshore” Klemenčič sam očitno ni ljubitelj davkov

Spomnimo: kot smo že pisali, je Brio svetovalni center d. o. o., podjetje, ki je v 100-odstotni lasti finančnega ministra Klemna Boštjančiča, leta 2015 nakazalo skoraj 31 tisoč evrov na transakcijski račun družbe, registrirane v srednjeameriški državi Belize, ki je poznana po tem, da je davčna oaza. Še več, poslovni naslov družbe, na katero je bil prenesen denar, je znana “offshore” lokacija. V letu pred transakcijo pa je njegovo podjetje obsežno poslovalo z državo, predvsem z ministrstvom za obrambo.

Minister se je sicer branil, da je bilo nakazilo namenjeno za šolanje pilotov. Postavlja se vprašanje, zakaj bi podjetje, ki se v Sloveniji ukvarja s poslovnim svetovanjem, ameriškemu partnerju (na njegov račun v Belizeju) nakazalo 30.940,00 evrov. Podjetje Ibis Global support and resources naj bi pripadalo Slovencu – v uredništvo smo dobili namig, da je lastnik oz. zastopnik slovenski “offshore kralj” Maksim Štajcer, fantomski direktor celega kupa “offshore” podjetij, ki so ga v preteklosti med drugim povezovali s spornimi posli Vlada Petka z DUTB (več tukaj).

Glede na navedeno se porajajo vprašanja, ali je šlo pri omenjeni transakciji za izogibanje oz. utajo davkov ali pa še za kaj hujšega.

Mitja Iršič