Živimo v družbi, ki je s pomočjo poniglavega medijskega mainstreama ves čas bombardirana z levičarskimi manipulacijami in lažmi. Njihova agenda, ki se vleče že desetletja, je preprosta: čim manj zadeve ustrezajo resničnosti, boljše je (predvsem za njih). Ljudje molčijo, se ne odzivajo, nato ponavljajo laži, na koncu jim verjamejo. Tako poteka pranje možganov. Ni je, teme, ki bi bila izvzeta iz laži. Naj gre za teorijo spola in podnebne spremembe ali zgodovino in migracije. In čeprav pomeni strinjati se z lažmi sodelovati z zlom, se le redki uprejo, saj tvegajo medijski linč in sramoto, izničenje njihove osebnosti. Dialoga ni, je monolog med enako progresivno mislečimi.
Kljub padcu berlinskega zidu, ki naj bi pomenil smrt socializma, in po treh desetletjih samostojnosti (na deklarativni ravni demokratične in svobodne države) imamo danes družbo z elitnimi levičarskimi manipulanti in lažnivci, ki jih je globoka država našemila v demokrate in pravičnike, na drugi strani pa od laži pohabljeno večino javnosti, ki apatična ne najde več svojega smisla. Nekateri »heretični« odkloni ne motijo njihove udobne vladavine, morebitna menjava oblasti (čemur smo priča zadnje mesece) je pospremljena z grožnjami (tudi s smrtjo). Progresivnost in sovraštvo do konservativizma (desnega političnega pola) je zapovedana in prevladujoča ideologija v vseh državnih podsistemih, zaradi mlačnosti navzven je vladama Mira Cerarja in Marjana Šarca uspelo državo zaplankati in jo spremeniti v močvirje.
Slovenski komunisti so nekoč kimali Moskvi, ko je bilo treba izpeljati krvavo socialistično revolucijo. Kimali so Beogradu, ko je bilo treba zatirati svobodo. Danes bi njihovi dediči, preoblečeni v socialne demokrate, kimali Bruslju, ki ne zahteva samo sprejema migrantov, ampak razgradnjo naroda in tradicije. Vse iz enega samega razloga: da vladajo in ohranijo privilegije, četudi izdajo domovino in svoj rod. Tega so navajeni, to imajo v krvi.
Na srečo imamo končno premierja, ki ga morajo evropski partnerji jemati z vso resnostjo. Odločnost, ki jo je Janez Janša pokazal na pogajanjih vrha EU o uskladitvah proračuna EU za naslednje fiskalno obdobje, je Sloveniji prinesla kredibilnost in več sredstev. Razburjenje med slovensko opozicijo pa kaže, da sploh ne vedo, za kaj je v pogajanjih šlo. V Bruslju ni šlo samo za denar. 20 ali 50 milijard več ali manj; ne, denarja je dovolj. Šlo je za vprašanje nadzora. Ne samo nad porabo denarja, ampak nad državo samo. Želja, da bi EU dejansko postala federacija in Bruselj zastavonoša ideologije, ki bi jo morale sprejeti vse države članice, je bila najočitnejša pri multikulturalistični in progresivni Nizozemski. Pravna država, ki se lepo sliši, je kolateralna škoda, izgovor, da bi Poljski in Madžarski vsilili progresivno migracijsko politiko. Upor in trda pogajalska izhodišča višegrajskih držav, katerima se je pridružila tudi Slovenija, da se upravičenost do sredstev za okrevanje Evrope po pandemiji ne sme in ne more pogojevati z odpovedjo suverenih držav pri skrbi za narodovo kulturo, tradicijo, identiteto in suverenost, kar je bilo skrito za besedno zvezo pravna država, je bila pomembna (etapna) zmaga. Kljub velikemu zunanjepolitičnemu uspehu Slovenije sta medijski mainstream in opozicija zadevo ves čas minimizirala in relativizirala, o njej lagala in z njo manipulirala ter napadala vladno koalicijo, da se odpoveduje vladavini prava.
Prav bizarno je bilo gledati in poslušati Tanjo Fajon, kako govori o vladavini prava. Ženska, ki se je pred nekaj tedni klanjala spomeniku Borisa Kidriča, enemu od arhitektov krvave komunistične revolucije, je razlagala (in v prevladujočih medijih dobila več pozornosti kot ministrski predsednik) o pravni državi. In sladkorečno manipulirala. Ta mehka marksistična retorika, ki se skriva za različnimi etiketami, kot so strpnost, pravo, antirasizem ali pravičnost, je še ena v vrsti zgodovinskih komunističnih laži. Srhljivo je le, da so z njimi okuženi tudi v zahodnih (jedrnih) državah EU. Na srečo ima EU ta hip Viktorja Orbána, Mateusza Morawieckega in Janeza Janšo, ki preprečujejo, da bi ta velikanski družbeni eksperiment prerasel v katastrofo tudi za njihove narode.
Jože Biščak