RTV Slovenija je objavila prispevek z naslovom “Ruševine gradu Haasberg magnet za popotnike”. V njem so predstavili grad kot turistično zanimivost, ki pritegne avtodomarje, pohodnike in ljubitelje narave. Omenili so tudi, da je danes le še romantična ruševina, ki je potrebna obnove. Kar pa niso omenili – niti z eno samo besedo – je dejstvo, da so grad leta 1944 požgali partizani.
Tako selektivno poročanje ni zgolj pomanjkljivost – je zavestno zamolčanje zgodovinsko ključnega dogodka, ki bistveno pojasnjuje, zakaj grad sploh danes stoji v ruševinah. Gre za klasičen primer ideološke cenzure, ki se je na slovenski javni televiziji pojavljala desetletja in očitno še vedno vztraja.
Tomaž Štih je to komentiral: “Živimo v državi, kjer novinar v članku o ruševinah gradu ne sme omeniti, kdo in kdaj ga je porušil. Da se niti z besedo ne sme omeniti titoističnega zločina, je znamenje hudo okrnjene funkcije medijev.” Zoran Mojškerc pa dodaja: “Kakšen magnet bi šele bil, če ga ne bi partizani – po tem, ko so tam prespali – v zahvalo zjutraj zakurili. Tega, kdo je grad čisto brez potrebe uničil, na depolitizirani televiziji seveda prikladno zamolčijo.”
Zakaj so partizani požgali grad?
Sicer pa želijo nekateri požig gradu Haasberg opravičiti, češ da je bil vojaško nujen. A številni zgodovinarji opozarjajo, da grad v tistem času ni več služil nemški vojski, saj je že odšla. Požig naj bi bil del ideološkega boja proti “razredu zatiralcev” – plemstvu, meščanstvu in Cerkvi.
Grad Haasberg je bil ena najlepših baročnih rezidenc na Slovenskem – poln umetnin, zgodovinskih knjig, arhivov in dragocene opreme. Njegovo uničenje je bilo nepopravljiva izguba za slovensko kulturno dediščino. Zato mnogi razumejo požig kot kulturni vandalizem brez pravega vojaškega opravičila.
Gre pa sicer za simbol širšega problema, ki presega le ta grad. V Sloveniji je bilo med drugo svetovno vojno in po njej uničenih več sto grajskih in cerkvenih objektov – ne zaradi vojaške nuje, temveč zaradi ideološkega obračuna z zgodovinsko, kulturno in versko identiteto slovenskega naroda.
In ko javni servis takšnih dejstev noče niti omeniti, ne gre več za slučajno površnost, ampak za sistematično nadaljevanje prikrivanja dejstev iz časa komunistične revolucije.
Sara Kovač