V osje gnezdo je dregnila komisija za nadzor obveščevalcev, ko je šla preverit, ali je Sova res nezakonito zaposlila Natašo, o čemer je pisal Bojan Požar. Požar zadnje čase diktira tempo v medijih, ko se nekoč veliki časopisi ukvarjajo le še z odpuščanjem novinarjev.
Pri največjem časopisnem podjetju Delo je to tudi posledica odločitev Stojana Petriča, ki je v pilotsko kabino edinega medijskega airbusa v državi, dobil ga je skoraj zastonj, poslal pilotsko ekipo, od katere nihče še ni bil v zraku. In dokazal, da pivovarji niso najslabši upravljavci medijev. Zdaj se pa čudi, zakaj mu Delo leti kot Adria Airways.
Reakcije na preverjanje poslancev, kako je Sova zaposlila Natašo, so bile hujše kot ob arbitražni sramoti z Jernejem Sekolcem in Simoni Drenik, ko se takrat zunanjemu ministru Karlu Erjavcu najprej še iz Francije, kjer je bil na dopustu, ni ljubilo vrniti, čeprav je bilo jasno, da se je državi zgodila ena največjih mednarodnih blamaž.
Le začetek kravala ob Nataši je bil, ko je Sova zaradi izdaje državnih skrivnosti ovadila poslance in novinarje policiji, ker bi naj uhajale skrivnosti, poslancem pa onemogočila nadaljevanje nadzora, češ da nadzor ogroža državo.
Strele Sove, Šarca in Korčetove
Premier Marjan Šarec (LMŠ) je z drugega konca udaril s sporočilom predsedniku komisije za nadzor obveščevalcev Mateju Toninu (NSi), da bo “z ministriranjem gospodu Janši” težko prišel v sredino in obžaloval, da je izbral Janeza Janšo in Marjana Podobnika in ne njega z besedami: “Tudi jaz sem ljubitelj starodobnikov, a zgolj na področju avtomobilizma in kmetijske tehnike.”
Nadzora ne bo, je mimogrede še obvestil Tonina Šarec in parlamentarni komisiji očital spolitiziranost. Zaposlitev Nataše bodo preverjali le vladni inšpektorji, ki so podrejeni Šarcu in kjer opozicija nima besede, nam je sporočil premier. Poslanka LMŠ Jerca Korče pa je razširila govorice, da je Janeza Janšo za zaprtimi vrati, ko so govorili o preprečevanju nadzora zaposlitve Nataše, zapustil razum, da bi naj vpil in grozil s “padanjem glav”. Težava je, da drugi poslanci, ki so bili tam, z njimi sem pozneje govoril, tega niso zaznali (ko je bil članek objavljen, še ni bilo razkritega magnetograma, kjer je nedvoumno razvidno, da do groženj seveda ni prišlo – op. ur.). Državni Siol, ki na medijskem trgu redkim zasebnikom konkurira z denarjem državnega Telekoma, pa je objavil zgodbo, da je v Sovi zaposlena tudi snaha nekdanje predsednice NSi Ljudmile Novak. Novakova je bila zadnja leta v opoziciji. Iz vrha Sove so se maščevali Toninu. A možne so, ker gre za obveščevalce in politike, tudi druge interpretacije.
Po teh strelah in tožbah bi lahko sklepali, da smo sredi strahovitih težav za državo, ki so hujše kot ob arbitražni sramoti, ko so bili objavljeni posnetki pogovorov arbitra Sekolca in Drenikove in da je huje kot takrat, ko je, da bi diskreditiral premiera Janeza Janšo (SDS), prejšnji premier Anton Rop (LDS, pozneje SD) novinarju TVS Vladimirju Vodušku po telefonu prostodušno razkril, kako Sova uspešno prisluškuje hrvaškim politikom in kaj vse je posnela. O čemer je že prej pisal Rok Praprotnik v levem časopisu Dnevnik. Pozneje so Praprotnika prestavili v KPK Gorana Klemenčiča, ki je izpeljala podobno misijo na račun interesov države.
Ropova razkritja so bila velik avtogol v zgodovini reševanj konfliktov s Hrvaško. Še večji je bil, ko smo pri Sekolcu ugotovili, da se pravzaprav snema le še naše diletante na oblasti. Vtis, da je tokrat huje, pa je povsem napačen. Da je Sovi ušlo, da so tam letos zaposlili Natašo, državi ne povzroča škode. Najmanj v dimenzijah kot sta jo Sekolec ali Rop. Nerodno je pa za šefa vlade in njegovo stranko, kako se odzivajo.
Mediji javnosti niso obvestili, koga natančno bi šef vlade Marjan Šarec s pomočjo direktorja Sove Rajka Kozmelja z ovadbami rad strpal v temnice. Sova ni povedala. Je pa strpati v zapor cilj ovadb. Ni težko ugotoviti, koga bi. Utišali bi radi opozicijo, torej Janšo in Tonina. Ko gre za medije pa v prvi vrsti Požarja, ki zadnje čase povzroča same nevšečnosti. Šarec se je ta teden, ko smo ga novinarji spraševali o vseh teh zapletih med razglašanjem imena novega generalnega sekretarja LMŠ, ker mu je odstopil Brane Kralj, držal zelo nazaj, da s tem nima nič in da zaupa Kozmelju. Da z dogajanjem nima nič, seveda, ni res. Glavni je.
Vlada preganja opozicijske poslance
Sova poskuša poslance in novinarje v zapor spraviti po nenapovedanem nadzoru, ki so ga na Sovi opravili štirje poslanci, o čemer sem prvi in edini v državi tisti dan poročal v Spletnem časopisu. Ob meni je iz vseh medijev v DZ prišel je le še Robert Škrjanc iz Radia Slovenija. Kar veliko pove o katastrofalnem vodenju velikih medijev. Pojma nimajo, kaj se jim dogaja v državi.
Koalicija bo o tem, ali bo dovolila preganjati opozicijske nadzornike, če se bodo postopki sploh začeli in se bodo poslanci sklicevali na imuniteto, morala še odločati. To bo še zanimivo dogajanje, ki lahko odmeva mednarodno, saj je zaupna informacija, ki je razlog za preganjanje opozicijskih politikov in za druge turbulence, medijsko zanimiva. Pomislite: opozicijske poslance in novinarje vlada s svojo obveščevalno službo kazensko preganja, ker je tej obveščevalni službi v medije scurljajo, da so tam tajno zaposlili neko Natašo, za katero šef vlade pravi, da z njo ni v izven zakonskem razmerju in da ji ni “zrihtal” te službe. Opozicijski poslanci pa so šli to pogledat. Kar je, menda, kaznivo. Opozicija in ljudstvo nimajo pravice preveriti.
Poskus utišati in zastrašiti novinarje
Da so kazenski postopki Sove proti nadzornikom čista sramota in škandal, je jasno tudi brez tega. Veliki mediji v državi se sicer niso nič zgrozili, ko sova ovaja novinarje, ki pišejo o nadzoru zaposlitve Nataše. Deloma najbrž reakcije ni bilo, ker veliki tega sploh niso spremljali, iz Sove pa medije ovajajo kar naprej. In smo vajeni. A za resno demokratično državo je to škandalozno in nevarno. V ustavi sta zavarovana načela svobode tiska in govora in v ustavi nikjer ne piše, da to ne velja v primeru Sove. Novinarje iz vlade, ki je za Sovo, ovajajo, da bi nas prestrašili in utišali. Že velikokrat so ravnali enako. Vsi poznamo vzorec.
To je pač oblika zastraševanja novinarjev, ki povrhu omogoča nadzor represivnih organov nad mediji in novinarji. V tej državi ne nadzorujejo mediji oblasti, pogosto je obratno. Ne govorim o lastniškem vplivu, ki ga ima oblast na večino največjih medijev. Govorim o delu represivnih organov za tiste, ki vladajo. To je s sodnim razpletom pokazal primer takrat novinarja RTVS Tomaža Ranca, ki se ni ustrašil in je na sodišču dobil odškodnino države, ker je kriminalist Drago Kos nezakonito pridobil izpise prometa njegovega mobitela v aferi Vič Holmec. Celo, če bi sodnik to dovolil, bi bilo nezakonito, je odločilo vrhovno sodišče. Sodbo je podpisal vrhovni sodnik Anton Gašper Frantar, ki so ga nedavno upokojili kot šefa državne volilne komisije.
A so veliki mediji komaj opazili, kako pomembno je zanje. Podobno so nadzorovali tudi komunikacije Blaža Zgage v aferi Sava, ko je država preganjala novinarja, ker so vojaški obveščevalni službi ušle zaupnosti Nata o virih v Beogradu, kar nas je kot državo osramotilo v času vojaških napadov Nata na Srbijo.
Nič novega za Črnčeca
Vladno preganjanje novinarjev je povezano tudi s sedanjim svetovalcem šefa vlade Marjana Šarca za nacionalno varnost Damirjem Črnčecem. Ko je Črnčeca Janez Janša v svoji drugi vladi imenoval za šefa Sove, je ta proti novinarki Dela Anuški Delić sprožil postopek zaradi izdaje zaupnosti, ker je prej tik pred volitvami poročala o domnevnih povezavah SDS z neonaciji. Ovadil je Črnčec tudi nekdanjega šefa Sove Sebastijana Selana, češ da bi novinarko moral preganjati že ta. Kar Selanu še na misel ni prišlo, a razlog za to ni bil, ker bi bil Selan kak demokrat.
Dejansko bi moral Selan preganjati tistega, ki je politično zlorabili Sovo in zgodbo podtaknil Deličevi, da bi pred volitvami diskreditirali SDS. Samega sebe, torej. Preganjanje novinarjev, ki niso dovolj pridni, ima veliko daljšo zgodovino: izvira iz časov socializma, ko so bilo novinarji del partijske oblasti in so morali kot družbeno-politični delavci skrbeti za interese in oblast svojih. Takrat so z njimi brutalno obračunali, če niso bili dovolj poslušni “avantgardi”. Drago Jančar je na Večeru gladko končal v zaporu in izgubil službo. In ni bil edini. Dogajalo se je tudi na Delu. In drugje. Zato je veliko strahu še danes. Čeprav ne živimo več v diktaturi. A vzorci so podobni.
Nikakor pa ni novinarjev v novejšem času preganjal le Črnčec, tudi Selan jih je. A ne Delićeve. Selan je preganjal Požarja, ki je na propagandno podtikanja Delićeve iz Sove o povezavah SDS z naciji, pred volitvami objavil posnetek, kako se Zoran Janković javno objema z voditeljem organizacije teh domnevnih neonacijev, kjer so obveščevalno konstruirali povezavo SDS. In osramotil “velike” medije kot pucfleke Jankovića in levice. Kar so bili. Kar pa je bilo še vedno bolje kot zdaj, ko tisku vlada Stojan Petrič, ko še to niso več. Selan Požarja ni ovadil zaradi tistega posnetka Jankovića. Ga je pa ovadil, ker je pisal o operaciji “Demokracija”, to je o sumljivih Sovinih prisluškovanjih znanim osebam in politikom tik pred volitvami na Primorskem, na katerih je relativno večino potem dobil Zoran Janković. Nastala pa je po teh volitvah, ker si večine Janković ni zagotovil v državnem zboru, vlada Janše.
Janša je Selana po prevzemu oblasti seveda takoj odstavil. Selan pa je pozneje dobil službo, uganili ste, v Marini Portorož, ki lastniško sodi v skupino, v kateri je tudi levi časopis Dnevnik. V jedru postopkov Sove in oblasti proti novinarjev je razumevanje državne ureditve kot diktature: medije in novinarje oblast plačuje za to, da ljudem slikajo lepe zgodbe o uspehih, prikrivajo pa resnico o spodrsljajih oblasti. O katastrofi v Stalingradu. In Natašah. Še posebej morajo molčati, če se kaj sumljivega dogaja povsem na vrhu, denimo, okoli Marjana Šarca. Drugače oblastniki ovajajo in tožijo. Na stroške davkoplačevalcev.
Kot je načelnica generalštaba Alenka Ermenc na vaše stroške ovajala generala Miho Škerbinca. Škerbinca se je Karl Erjavec poskušal znebiti, opozicija pa je, ker je za to zlorabljal vojaško obveščevalno službo, zahtevala razpravo o tem delu ministra. Ovadba Ermenčeva po vložitvi interpelacije je bila usluga Erjavcu. Septembra pa je ustavila postopek, ker bi se lahko vse skupaj res znašlo na sodišču, kjer bi pa težko pojasnila, kaj je kaznivega, če se generali pogovarjajo o poročanju medijev o njeni bolniški. Plačujete Ermenčevi, Kozmelju in Šarcu te igre z ovajanji vi, ki to berete. Ker sem sam med tistimi, ki poročajo in je mogoče, da zdaj Sova preganja tudi mene, bom priznal, da je to pritisk.
Vem, da nimajo možnosti in vem, da je sproženo kot oblika pritiska in zastraševanja. A ti postopki novinarju vzamejo veliko časa in nam teh stroškov ne plačuje proračun države. Na drugi strani pa je država z neomejenimi viri. A to, da obveščamo javnost o spodrsljajih oblasti, je pač naše delo. Če se umaknemo ali skrijemo, nismo novinarji.