Tak je bil podnaslov 11. posveta “Etika v belem”. Znani predavatelji medicinske, pravne in negovalne stroke so se dotaknili aktualnih tem, problemov, s katerimi se srečujemo zaposleni v zdravstvu vsak dan. Med drugim: s problemom etične razsežnosti zdravstvene varnosti, prikazan je bil pomen kodeksa zdravniške etike v povezavi z zapleti pri zdravstveni obravnavi, ter s problemi kodeksa etike v zdravstveni negi. Spregovorjeno je bilo o kulturi varnosti pacientov v splošnih bolnišnicah v Sloveniji, prikazani so bili primeri etičnega in neetičnega ravnanja ob napaki. Nadaljevali smo s pristopom k varnosti pacientov v primarnem zdravstvu, prikazane so bile etične pasti meritev kakovosti in učinkovitosti v zdravstvu. Pravniki so predstavili odškodninsko-pravni vidik pri izboljšanju varnosti pacientov ter pregled kazenskega prava pri napakah v zdravstvu. Prikazani so bili tudi rezultati ankete, pripravljene na 10. posvetu, namenjene zaposlenim v zdravstvu ter predstavnikom pravne stroke. Odgovorov na anketo je bilo malo, kar kaže ne nezainteresiranost stroke; še več, veliko odgovorov je pokazalo popolno nepoznavanje, nerazumevanje v svetu sicer zelo aktualne teme.
Posveti Etika v belem so brez dvoma kamenček pri gradnji kulture varnosti in kakovosti tako za bolnike kot tudi za zaposlene v zdravstvu. Žal je bila tokratna odzivnost relativno skromna. Razlogi so verjetno v utrujenosti in naveličanosti zaposlenih v zdravstvu – ob sprenevedanju in nesposobnosti politike pri odgovorih na probleme, s katerimi se srečujejo.
Glede na trenutne razmere je več kot očitno, da je treba politiki in še posebej zdravstveni politiki pokazati rdeč karton za njeno dosedanje delo. Politiki, ki se vztrajno oklepa paradigme o javnem zdravstvu. Jasno je treba povedati, da pri nas javnega zdravstva, v katerem bi vsi imeli enak dostop do enako kakovostnih zdravstvenih storitev, ni!
Sprostiti zasebno iniciativo
Zdravstvo, kot ga imamo pri nas, državno in ne javno, je treba očistiti korupcije in kriminala. Prav tako je treba povedati, da nihče ne razmišlja o rušenju dobrega javnega zdravstva, če bi ga seveda imeli! Ureditev je možna z reorganizacijo načina dela in spremembo statusa zdravstvenih ustanov. Treba je urediti obvezno zdravstveno zavarovanje, v katerem bomo vsi zavarovanci imeli pogodbe, v katerih bo jasno, kaj nam pripada iz takega zavarovanja. Urediti je treba dodatno zavarovanje in ob tem poskrbeti za socialno ali zdravstveno ogrožene državljane. Takoj je treba urediti stimulativno nagrajevanje zaposlenih.
Nujno potrebno je sprostiti zasebno iniciativo, tako s tistimi, ki bodo vključeni v obvezno zdravstveno zavarovanje, kot s tistimi, ki bodo delali le za dodatno zavarovanje. Obseg zasebništva je treba omejiti na največ 20 odstotkov. V svetu se je izkazalo, ob strogem finančnem in strokovnem nadzoru ene in druge oblike dela, da čisti zasebni sektor ali del zasebništva, ki je vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje, “prebudi” iz spanca “čisti” javni sektor. Zaradi tekmovalnosti!
Levičarji bodo poskušali spremembe preprečevati na najrazličnejše načine
Primere mešanih oblik delovanja zdravstva imamo v državah EU, tudi v naši neposredni bližini! To je del naših problemov. Poleg tega so očitno potrebne tudi spremembe pri vzgoji bodočih zdravnikov, medicinskih sester in zdravstvenih sodelavcev. V ospredje izbire in izobraževanja je tik ob znanje treba umestiti tudi empatijo in altruizem! Ni vse, kar se dogaja pri nas, le posledica katastrofalne zdravstvene politike. Vse to, kar se vidi pri nas, se ne bi moglo dogajati brez sodelovanja nekaterih iz naših vrst, “medicinskih strokovnjakov”, ki pripravljajo razpise, sodelujejo z dobavitelji in so z drobtinicami udeleženi pri kraji javnih sredstev. Večina ukradenega denarja tako ali tako pripade kriminalcem iz ozadja! Zanimivo je dejstvo, da je Zdravniška zbornica Slovenije ob vsem tem skoraj neslišna, neslišna je tudi državna etična komisija. Dalje. Vsakomur je lahko jasno (ob premoženju nekaterih bivših politikov in zdravstvenih strokovnjakov), da organi, ki bi morali biti zelo aktivni in učinkoviti (NPU, tožilci, sodniki), ne naredijo svojega dela! Zakaj? Država nam ne deluje oziroma premoženje se kopiči v žepih “sposobnih”. Velika odgovornosti je na državnem zboru, njegovi sestavi, ki sprejema zakone, ki so do sedaj in še omogočajo korupcijo in krajo! V zadnjih 10 letih se politične stranke oblikujejo ad hoc, so brez programov, da nespoštovanja splošnih človeških vrednot niti ne omenjam. Pojavljajo se vedno novi obrazi z edino idejo prevzeti oblast, preživeti 4 leta v parlamentu in si s pomočjo politike nagrabiti nekaj premoženja ter nato nadaljevati, spet s pomočjo politike, v eni od solidno plačanih državnih služb!
Razočaranje, pasivnost zaposlenih v zdravstvu razumem. Ob nadaljevanju takega stanja bo vse več mladih odhajalo v tujino, v urejene razmere. Prepričan sem, da bodo “levičarji” to skušali preprečevati na najrazličnejše načine. Rezultat bo le upad zanimanja za zdravstveno in negovalno stroko!
Delamo v skladu z vrednotami?
Želim pa še posebej opozoriti tudi na nas same! V preteklosti (20. stoletje) smo si v zdravstvu – z odkritji v medicini in negi, razvojem zdravstva, prizadevnim delom, spoštovanjem vrednot – pridobili veliko zaupanje ljudi. To zaupanje je bilo brez meja in tako so nam zaupali celo to, da izvajamo nadzor sami nad seboj. Na prelomu v 21. stoletje je prišlo do velikih sprememb ter spoznanj, da v zdravstvu obstojajo tudi napake; po nesreči, zaradi slabe organizacije in tudi zaradi neznanja. V državah, kjer so se reševanja teh spoznanj lotili resno, zaupanje ljudi do zdravstva ostaja, celo raste, drugje se počasi a vztrajno izgublja! Ocenjujem, da se bomo morali vsi zaposleni v zdravstvu resno lotiti etičnih, moralnih norm in analiz, ali delamo skladno z njimi! Prevzeti bomo morali tudi merila integritete ter upoštevati kodeks deontologije. Ne nazadnje je med nami treba nujno ponovno vzpostaviti merila profesionalnosti. Morda sem preveč kritičen, vendar menim, da je veliko tega med nami izginilo. Če začnem od zadaj: kaj pomeni profesionalnost? To pomeni v prvi vrsti altruizem v prid bolnikov, nato odgovornost, odličnost pri svojem delu, čast, integriteto in spoštovanje sodelavcev. Predvsem pa profesionalnost pomeni odgovornost do javnosti! Etika je filozofska panoga, ki razmišlja o tem, čemu naj bom zavezan pri svojih presojah, odločitvah. Etika so tudi veščine zbiranja dejstev, potrebnih za odločitev pri zdravljenju, poslušanje pacienta, njegove družine in spoštovanje njegovih vrednot. Priznati je treba, da se etične norme spreminjajo s časom! Naša etičnost je odvisna od naše integritete, skladnosti naših dejanj z besedami, možnosti prevzemanja odgovornosti in priznavanja napak! Morala označuje obliko človekovega odnosa do sveta, drugih ljudi in do samega sebe! Ker je v zdravstvu ob znanju, ki je nujno potrebno, še vedno veliko dela opravljenega na osnovi izkušenj, so vse omenjene vrednote izjemnega pomena. Menim, da jih morda celo poznamo, vsekakor pa se jih mnogokrat ne držimo in nas nanje nihče niti ne opozarja!
Ne glede na to, da smo lahko izjemno kritični do zdravstvene politike, ki je brez jasne strategije, neodgovorna, ki je stroko izključila iz dogovorov in dopušča, da se razmere iz leta v leto slabšajo, ob tem ko se politiki v mednarodnem okolju hvalijo z kakovostjo in dostopnostjo, moramo vsi zaposleni pogledati tudi sami vase! Ali delamo v skladu z navedenimi vrednotami? Pred več kot 40 leti nas je, mlade zdravnike, strokovna direktorica klinike prim. Judita Mešič, dr. med., v pogovorih ob koncu glavnih vizit, če smo postajali preveč samovšečni, stalno opozarjala z besedami: “Noblesse oblige!” Z našimi besedami: če želimo biti spoštovani, pomembni in vplivni, nas to obvezuje k poštenosti in odgovornost!! Sledi vprašanje: ali bi se ob spoštovanju vrednot, upoštevanju profesionalnosti, poštenosti do javnosti, kljub katastrofalni zdravstveni politiki pri nas, lahko pojavile razmere, kot so se na otroški srčni kirurgiji?
Dr. Janez Remškar