V teh dneh se večkrat spomnim besed, ki jih je Janez Drnovšek izrekel v državnem zboru maja 1998: “Kaj bi prinesel moj odstop? Gospodje, vsi, ki me pozivate k odstopu, ki me napadate, gospodje iz opozicije, saj se boste potem pobili za moje nasledstvo!” Drnovšek je presodil in dokazal, da je nenadomestljiv. Nekaj let po tej izjavi so se za Drnovškovo nasledstvo spopadli tudi v LDS. Mnogi so mislili, da bo šlo tudi brez Drnovška, nakar je stranka leta 2004 izgubila volitve.
Znani srbski pregovor “Koga nema, bez njega se može” je mogoče prevesti s “Kogar ni, se da tudi brez njega”, pravilneje in bolj razumljivo pa bi bilo “Gre tudi brez tistih, ki jih ni”. Kot vidim na spletu, je mogoče pregovor uporabljati za različne priložnosti in za različna sporočila. V popevki pevca Đanija gre za navidezno ravnodušnost pri pojasnjevanju odsotnosti ljubljene osebe; v nekem blogu je govor o ljudeh, ki so odšli v tujino, vendar jih nihče ne pogreša. S pregovorom označujejo tudi razmerje med Srbijo in Kosovim. Gre za zaigrano ali dejansko ravnodušnost, ki bi jo z drugo besedo lahko označili kot cinizem. Cinizem seveda ni omejen na srbsko ali jugoslovansko folkloro. Nemara lahko shajamo brez ljubljene osebe ali brez rojstnega kraja, vendar je odsotnost tudi druga beseda za navzočnost. Pogosto se nam živo prikazujejo kraji, ki smo jih zapustili, ali osebe, ki jih ni, ki so odšle ali umrle.
Slovenci smo precej občutljivi glede nadomestljivosti in nadomeščanja, z drugimi besedami izključevanja. Glede na to, da nas je relativno malo, in glede na to, da površne opazovalce zanimajo predvsem velike množice in velike reči, nas zaboli, če smo prezrti. Prezrti smo bili stoletja, nato smo se javili k besedi (s knjigami in deklaracijami), pozneje smo se uprli “gospem in gospodom, ki ukazujejo” (Prešeren), na koncu nam je v metežu in vrvežu ob koncu hladne vojne uspelo postaviti svojo državo.
Ljubljana je bila nevidna provinca
Slovenci se večinoma – razen tistih, ki so za svoje politične cilje pripravljeni zanikati dejstva – zavedajo prednosti lastne države. Ne le, da smo zraven pri odločanju o evropskih in evroatlantskih zadevah, ampak imamo svojo barvo na zemljevidih in svoje predstavnike, umetnike, športnike … v svetovnih enciklopedijah in drugih prvenstvih. V jugoslovanskih časih so svetovni voditelji in veliki umetniki obiskovali Beograd, tu pa tam so segli do Zagreba, Ljubljana pa je bila bolj ali manj nevidna provinca. Velika vlaganja in veliki projekti so največkrat zaobšli Slovenijo, čeprav tam, kamor so zašli, pogosto niso bili uspešni.
Tito bi opustil slovensko narečje
Zunaj meja Slovenije in celo doma smo s člani drugih jugoslovanskih narodov – iz ponižnosti ali oportunizma – največkrat govorili “srbo-hrvaško”. Iz Beograda so nam dopovedovali, da so narodi in republike ovira za kulturni napredek, Tito pa naj bi bil Josipu Vidmarju sploh predlagal, naj opustimo slovensko narečje. Z drugimi besedami: slovenščina in slovenska država sta (ob predpostavki miroljubne politike in uspešnega varovanje vrednot zahodne civilizacije) nenadomestljivi. Posebno vprašanje je nadomestljivost v politiki, saj je nenadomestljivost – kot kažejo primeri avtoritarnih in totalitarnih sistemov – skrajno sporen pojav. Lahko bi rekli, da je nenadomestljivost sprejemljiva ob predpostavki načelne in splošne nadomestljivosti. Janez Drnovšek je bil načelno nadomestljiv, vendar je vodil slovensko vlado deset let, pred tem je bil predsednik Jugoslavije in gibanja neuvrščenih, na koncu predsednik Slovenije. Bili so poskusi nadomeščanja, vendar se največkrat niso posrečili. Bajukova vlada, ki je prekinila Drnovškovo leta 2000, je trajala vsega pol leta. V Nemčiji so si prislužili sloves nenadomestljivosti Konrad Adenauer, Helmut Kohl in Angela Merkel, vsi zastopniki krščansko-demokratske stranke, vendar so zmagovali na volitvah. Nenadomestljivost Stalina, Mao Cetunga, Tita, Castra, navsezadnje Putina ali Ši Džinpinga je torej nekaj drugega.
V zadnjem času so nadomestljivosti in nenadomestljivosti, začasni in trajni mandati postali velika tema slovenske politike. Na eni strani se pojavljajo ostre zahteve po zamenljivosti aktualne vlade, na drugi strani narašča vznemirjenje zaradi nekaterih zamenjav v policiji, v javni upravi, v državnih podjetjih in celo v kulturi. Zahteve po zamenjavi vlade in njenega predsednika so postale za opozicijo izredno nujne, enako nujne pa so postale tudi zahteve po nezamenljivosti tožilcev, še posebej pa po nezamenljivosti direktorja slovenske tiskovne agencije STA.
Kogar ni, se da tudi brez njega. Težje “se da”, če nekdo je, in če ni nikogar, ki bi ga lahko nadomestil. V tem primeru velja pregovor za tistega, ki hoče zamenjati nekoga, ki je. Če ni primerne zamenjave, “se da” tudi brez nje. Glede na to, da aktualna opozicija v državnem zboru nima primerne osebe, ki bi lahko zamenjala aktualnega predsednika vlade, “se da” tudi brez nje. Ali lepše povedano: gre tudi brez tistih, ki jih ni.
dr. Dimitrij Rupel