Koliko nas bo stala “ljubezen” med Šarcem in Jelinčičem v letu 2020?

Delno je k temu pripomoglo tudi uspešno izvozno naravnano zasebno gospodarstvo, ki mu je kljub trudu vlade, da ga potepta, uspelo pridelati rekordni proračun. Analitiki smo skozi leto razpravljali, ali bo Šarčevo vlado dokončno zamajala šele finančna kriza. Leto 2019 je pokazalo, da recesija sploh ne bo potrebna. Marjan Šarec je namreč v politiko prišel še bolj zelen kot Miro Cerar, in čeprav so ga mediji prav po partijsko branili, dokler se je dalo, je na koncu izbruhnil ves diletantizem, ki je prek LMŠ pljusknil na slovensko politiko.

V novem letu bo predsednika vlade čakalo več trdih orehov, ki jih bo moral streti. Škandal z N. H. ne bo izginil sam od sebe. Stvar je že davno prešla okvirje, ko bi jo še lahko elegantno pometli pod preprogo in rekli, da je inšpektorat “opravil svoje delo” ali da KNOVS odloča po politični liniji. Parlamentarni nadzor, ki je – tudi eminentni levi pravniki se strinjajo – absolutno legitimen in potreben za normalno delovanje načela delitve oblasti, bo moral imeti tako politične kot kazenskopravne posledice, če se izkaže, da je predsednik vlade res svoji prijateljici urejal službo na tako varnostno kritični agenciji, kot je SOVA. Če je škandal s Kraljem tudi z medijsko relativizacijo preživel skoraj brez praske, bo to tokrat veliko težje.

V koaliciji ima premier nekaj izrazito šibkih členov, ki jih bo moral zamenjati ali pa presekati svoje »sendvič« moralistične standarde. KPK je ugotovila, da je Alenka Bratušek s samokandidaturo za evropsko komisarko kršila zakon o integriteti. Alenka Pivec bo v novem letu morala veliko bolj suvereno pojasniti, kakšno intelektualno delo je opravila za SRIPT, da je bilo vredno kar 35 tisočakov. Njegovo poslanko Jerco Korče so zalotili pri eklatantni laži, da ji je vodja opozicije na seji KNOVS grozil.  Ob vseh škandalih, ki so se letos zgodili, je podoba neoporečne stranke LMŠ ter brezhibno agitpropovsko predstavljenega lika in dela Marjana Šarca kompromitiran, kar se vidi tudi pri anketah javnega mnenja – podpora vladi in tudi stranki je strmo padla, čeprav po nekaterih anketah še vedno vodi. Vse dosedanje volitve so pokazale, da je dosežek LMŠ krepko nižji, ko glasujejo volivci, kot pa tedaj, ko Ninamedia in Mediana izbereta naključnih 700 anketirancev.

Zdaj je očitno nastopil tudi čas, ko se bodo izdajali računi za veselico s socialnimi bombončki, ki jih je vlada delila vsakemu, ki je bil dovolj glasen oziroma je imel dovolj vplivno medijsko izpostavo. Vlada je vsem kategorijam javnih uslužbencev izboljšala plače in podarila neobdavčene regrese, zasebnemu sektorju pa po izsiljevanju Levice zvišala plače povsem na plečih delodajalcev, ki bodo od leta 2020 naprej delavcem za tekočim trakom z vsemi dodatki plačevali več kot tisoč evrov bruto-bruto plače. Politika pa že nervozno reagira na indikatorje, da se zgodba z eksplozivno rastjo sredi največje konjunkture v zgodovini končuje – a ne z optimizacijo odhodkovne strani proračuna. Koalicijske stranke se raje pogovarjajo o “omilitvi” fiskalnega pravila, ker vedo, da bo leta 2020 ob takem tempu denarja preprosto zmanjkalo. Levica je, čeprav je odšla iz koalicije, izsilila še noro kvaziukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, kar so potem v spremenjeni obliki sprejeli poslanci na odboru za zdravstvo. ZZZS že vnaprej pristavlja svoj lonček in opozarja, da bodo ob prenosu dodatnih zavarovanj v javno shemo potrebni milijoni dodatnih sredstev. Leto 2020 bo tako tudi brez krize pomenilo leto, ko bo vlada obupno iskala načine, kako povečati javni dolg, da bi se zgodba dobrega socialističnega božička vlekla vsaj do rednih volitev 2022.

Ta čas so tri stranke klinično mrtve – SMC, SAB in DeSUS grozi izpad iz parlamenta, zato si vsaj te nikakor ne želijo volitev. Leto 2020 bo za te stranske produkte globoke države odločilno, če ne želijo iti po poti Zaresa in LDS. SAB in DeSUS bosta še naprej izsiljevala za najbolj glasne podskupine upokojencev, ki imajo dovolj medijske podpore, da svoje “tragične zgodbe o pomanjkanju” povedo na Tedniku in v oddaji Preverjeno. Zato bosta na prvi bojni črti prizadevanj za višanje javne porabe. SMC je politično mrtva in zdaj je že očitno, da je niti Zdravko Počivalšek ne bo rešil. Njihovo edino upanje je izhod iz koalicije in povezovanje z desnico, kar pa se najbrž ne bo zgodilo, dokler Miro Cerar povsem ne zapusti stranke in politike. SD pa se je po aferah s Prešičkom in Hanom v zadnjem času nekako dobro znašla v svoji vedno bolj skrajno levi smeri, po kateri jo vodi Dejan Židan. Leta 2020 lahko pričakujemo še večje približevanje neomarksistični Levici, corbynistične zelene centralnoplanske načrte za nacionalizacijo velikih industrijskih sistemov in še naprej zavzet antifašistični boj proti privatizaciji.

Kljub temu je možnost, da vlada pade povsem v roke globoke države in gospodarskih lobijev, ki jo napajajo. Preigravanja in kombinacije s skrajno Levico in na videz desno SNS so le gledališka predstava za javnost. Še pred potrditvijo proračuna kot tudi pred potrditvijo uvožene ministrice Mlinarjeve je bilo povsem jasno, kaj bo naredil (oz. česa ne bo naredil) Zmago Jelinčič, tako kot se je prej po neštetih grožnjah dogajalo z Levico, preden ni z moralističnim politbarometrom prijaznim pompom zapustila koalicije. Gledališka igra sama po sebi ni tako zanimiva. Zmago bo lahko že jutri spet rohnel zoper promigrantsko politiko Šarčeve vlade, Levica pa bo lahko zmajevala z glavo nad »neoliberalno« vladno politiko. Zanimivo je predvsem, kaj razmišljajo tisti, ki Šarcu pišejo scenarije, ki jih potem on oplemeniti s kakšno neumno šalo. Obstajata dve možnosti, obe pa sta vezani na globalne dogodke.

Prvi scenarij je ta, da kriza (še) ne nastopi. Če bo Šarec še nekaj časa zagotavljal status quo, za kuliso katerega se bodo neovirano dogajali posttranzicijski korporativni ropi, in dokler bo njegova koalicija znala dovolj spretno braniti nacionalni interes, zraven pa zavirati privatizacijo tam, kjer se bo še dejansko dalo, tako dolgo vlada ne bo padla. Res pa je, da so vedno hujši škandali postali tudi za omrežja iz ozadja preveč tvegani za mirno poslovanje. Ko so škandali prizadeli le obrobne stranke, Šarca pa krepili, je bilo še vse v redu, zdaj pa je očitno na udaru tudi LMŠ, čeprav povsem zaradi diletantske nerodnosti njenih članov in predsednika samega. Če bo LMŠ predstavljala preveliko javnomnenjsko tveganje, potem bo Šarec hitro sledil Cerarju in SMC v politično obskurnost. Indikator, da se je ta scenarij že začel, sta bila malce ostrejša intervjuja s premierjem na Pop TV in RTV Slovenija – vsaj kot prvo opozorilo “našemu Marjanu” pred prevelikim napuhom in opozorilo za koga v resnici dela.

Če pa pride do finančne krize, se lahko hitro zgodi kataklizmični scenarij, ki se ga tako bojimo. Fiskalni svet že ves mandat opozarja, da prociklični proračun kljub rekordnim številkam ne zagotavlja strukturnega ravnovesja. Tudi v zadnjem proračunu za leto 2020 in 2021, katerega politični boter je Zmago Jelinčič, vidijo veliko tveganje za javne finance. Če smo prejšnjo krizo pričakali z javnim dolgom okrog 20 odstotkov BDP, bomo naslednjo z več kot 60 odstotki. Leta ugodnih mednarodnih razmer in velikih uspehov slovenskega gospodarstva javnega dolga niso zmanjšala, niti jih ni nobena novoobrazna vlada izkoristila za temeljite strukturne reforme. Finančna kriza kot tista leta 2007 lahko povzroči cunami rumenih jopičev in realno znižanje življenjskega standarda na ravni bankrota SFRJ leta 1988. Tudi za takšne scenarije se nekateri iz starega tranzicijskega omrežja očitno že pripravljajo – v tej luči lahko dojemamo intervju Tanje Gobec z Aleksandrom Čeferinom, ki ji je priznal svojo afiniteto do socializma. Če se uresničijo res najbolj črni scenariji, potem ne bi bilo presenetljivo, da bi bil v domačo politično resničnost lansiran povsem nov kandidat s kakšno Pravično listo Aleksandra Čeferina.

Še en scenarij, ki utegne zamajati vlado − neodvisno od ekonomskih dejavnikov in ustvarjalcev novih obrazov − je dodatno poslabšanje varnostnih razmer na meji. Za zdaj še ni velikega eksodusa migrantov iz Velike Kladuše, a dejstvo, da se je število prestopov meje proti avgustu 2018 podvojilo, nakazuje, da slovenska policija razmer že zdaj ne obvladuje. Če pride do večjega pritiska v Bosni nastanjenih migrantov ali celo do turškega odprtja mej na sever, s katerim že dolgo žuga Erdogan, se lahko ponovijo dogodki iz leta 2015. A tokrat bodo naše sosede veliko bolj pripravljene na varovanje svojih meja kot tedaj, ko je begunce k sebi vabila Angela Merkel. Zdaj, ko migranti ugrabljajo starostnike v Ilirski Bistrici, napadajo taksiste in posiljujejo študentke v obskurnih študentskih domovih, javnega pogroma še ni. Ko pa bodo začeli v migrantski žep ujeti migranti ustanavljati šeriatske cone kot v Londonu, Stockholmu in Parizu, potem se bo spremenilo tudi javno mnenje o varovanju suverenih mej in vračanju migrantov. Šarčeva vlada za zdaj ne kaže nobenega interesa, da bi težavo rešila, oz. jo postavlja celo na stranski tir kot obrobno zadevo. To je še posebej zanimivo glede na to, da je bil Damir Črnčec, državni sekretar v Šarčevem kabinetu, zadolžen za varnostna vprašanja, pred nastopom položaja velik kritik Cerarjeve vlade in njenih neustreznih varnostnih ukrepov na meji. Ko bo v Mariboru ustanovljena prva neprehodna cona malega Bagdada, kamor si še policisti ne bodo upali, ali ko bo – bognedaj – v množico na Čopovi zapeljal kombi samomorilcev, potem bo prva na vrsti za politični odstrel vsa koalicija na čelu z LMŠ.