Ko levičarje bolj skrbijo moški napadalci kot pa dekle z naslovnice

Jože Biščak (Foto: osebni arhiv)

Spominjam se − bilo je pred 40 leti, bil sem dijak −, ko smo v najtemnejših kotih sob, običajno po verouku v naši župniji, brali Balantiča, Ahčina ali Ehrlicha. V komunističnem režimu so bili prepovedani, tvegal si glavo, še posebej, če si razpečeval tako ali drugačno literaturo “sovražne emigracije”, kot so takratni oblastniki imenovali cvet predvojne inteligence, ki je morala pred boljševističnim nasiljem pobegniti. Očitno prihaja spet čas, Šarčeva vlada se s politkomisarjem iz Levice že oblikuje v to smer, ko bo svoboda izražanja zatirana, ko se utegne zgoditi, da bo revija Demokracija, prva povojna opozicijska publikacija, prepovedana.

Pretekle dni so se zgodili vsaj trije pogromi zoper svobodo govora. Najprej je bila knjiga Manifest za domovino, ki smo jo izdali in so jo napisali domoljubni mladi iz Generacije identitete, označena za nacistično in rasistično, do nas so prišle celo govorice, da jo utegne oblast prepovedati. Sledil je napad na Tadeja Strehovca, tajnika Slovenske škofovske konference, proti kateremu se bo kmalu začelo sojenje samo zato, ker levičarskim aktivistom ni všeč, da se zavzema za družino in kulturo življenja. Končalo se je z naslovnico Demokracije, ki je ekstremiste z leve povsem spravila iz tira.

Ta naslovnica revije Demokracija ni bila prva (zagotovo tudi ne zadnja), nad katero so se (in se še bodo) v sveti preproščini zgražali dušebrižni apologeti multikulturalizma. Lani jeseni so naslovnico primerjalne upodobitve najbrž najbolj znanega nezakonitega migranta Ahmada Šamija na eni in slovenskega delavca na drugi strani označili za propagando v maniri nacističnega režima v Nemčiji. Tokrat so šli še korak dlje. Naslovnica z žensko, ki jo otipavajo temne roke in z nje trgajo oblačila, s spremljajočim napisom “Z migranti v Slovenijo prihaja kultura posilstev”, je bila označena za nič manj kot rasistično, za ku-klux-klanovsko. Društvo novinarjev Slovenije, ki so ga ustanovili komunisti leta 1944, je pozvalo k ukrepanju inšpektorat za medije, temu inšpektoratu je Demokracijo prijavilo kulturno ministrstvo, tožilstvo in policija sta bila pozvana k pregonu ustvarjalcev revije. Povedano drugače: začel se je nesluten pogrom proti svobodi izražanja samo zato, ker je bil nekdo (ali neka skupina ljudi) zaradi naslovnice zgrožen, užaljen, vznemirjen in šokiran. Grobega manipuliranja z resnico smo pri ideološko motiviranih propagandistih tako ali tako že navajeni.

Naslovnica Demokracije

Bolj jih skrbi za moške napadalce, ki jih simbolizirajo roke, kot pa za dekle z naslovnice
Kot urednik se ne mislim nikomur opravičevati; kot za vsebino (in s tem tudi naslovnico) odgovorna oseba revije bi rad povedal le naslednje – še posebej zato, ker je nacionalna televizija objavila prispevek in skušala s statističnimi podatki o posilstvih v Sloveniji dokazati, da Demokracija zavaja in neupravičeno straši. Naslovnica ne govori o posilstvih, ampak o migrantih, ki prinašajo (tudi v Slovenijo) kulturo posilstev. To je bistvena razlika. Kultura posilstev je namreč uveljavljen sociološki pojem za družbe, v katerih je posilstvo družbeno sprejemljivo in celo ni kaznivo dejanje. V Pakistanu se denimo posilstvo redko šteje za zločin, po podatkih MNZ pa je do konca julija v Slovenijo vstopilo in zaprosilo za azil 475 Pakistancev (vsi moški, prav nobene ženske), kar je več kot četrtina vseh, ki so v tem času zaprosili za mednarodno zaščito. Samo Veliko Britanijo je treba pogledati. Tam se vrstijo procesi proti pakistanskim posiljevalskim tolpam, ki so mladoletne bele in sikhovske deklice dolga leta posiljevale. In naslovnica govori natanko o tem: o kulturi, ki jo ti ljudje prinašajo s seboj.

Pravzaprav je smešno, da so levičarji Demokracijo obtožili rasizma. Saj veste, oni namreč trdijo, da je rasa (podobno kot spol) družbeni oziroma socialni konstrukt. Če je to res, potem tudi rasizem ne obstaja. Če pa koga obtožujejo rasizma, pa sami priznajo, da rase niso konstrukt, ampak dejstvo. Zato, dragi aktivisti, za božjo voljo, dogovorite se že enkrat med sabo. Ta zmedenost v levičarskem umu, ki za zdravorazumskega človeka ostaja velika uganka, bi bila sicer komična, če ne bi bilo sporočilo napada na Demokracijo skrb vzbujajoče. Če ste jih dobro poslušali, jih bolj skrbi za moške napadalce, ki jih simbolizirajo roke, kot pa za dekle z naslovnice. Ali če zadevo poenostavim z njihovo logiko: njihova skrb za dobro počutje je usmerjena k napadalcem, ne pa k žrtvi.

Jože Biščak