Levičarski raj na zemlji je le 13 ur vožnje oddaljen od nas – si ga želite?

Mitja Iršič.

Stranka Levica v svojem programu pravi, da bodo premoženje vrnili v službo dolgotrajnega razvoja družbe in ga postavili pod demokratični nadzor vseh državljank in državljanov – se pravi pod neposredno državno lastništvo, pardon lastništvo delovnega ljudstva. Slovenski državni holding (SDH) in slabo banko (DUTB) bi iztrgali iz krempljev klientelističnih omrežij, tako da bi v nadzorni svet SDH in upravo DUTB vključili predstavnike delavcev, lokalnih skupnosti in okoljevarstvenih organizacij. Okrepili bi vlogo zaposlenih pri upravljanju. Ponovno bi odkupili Mercator, ki bi služil kot “košarica” za prodajo slovenskih izdelkov. Z vladnimi dekreti bi poskrbeli, da bo gospodarstvo (ki mora ostati seveda pretežno v državni lasti) “bolj koordinirano” – industrija se bo morala med seboj dopolnjevati, pri tem pa mora industrijska politika poskrbeti predvsem za polno zaposlenost prebivalstva, ki bo edina vodila do popolne blaginje. Vse to ob upoštevanju okoljevarstvenih vidikov, po načelu ekološkega socializma. Le z državnim lastništvom se da podjetja (ki drugače padejo pod čari kapitalističnega pohlepa) prepričati, da je pot eko-socializma pot prihodnost človeštva. Konkurenca med poslovnimi subjekti vodi v nižje plače delavcev, zmanjšanje kakovosti izdelkov zaradi večjih pritiskov na cenovno politiko kot tudi vedno slabše pogoje dela. Nekateri zlobni jeziki pravijo, da takšna država na svetu že obstaja – uradno se ji reče República Bolivariana de Venezuela. A vsi vedo, da so takšna podtikanja zlonamerna. Levica si ne želi Venezuele pod Alpami. Kot je nekoč razložil ekonomski guru, sodobni politični mislec in vodilni filozof nove generacije neomarksistov Miha Kordiš, je jasno, da je venezuelski problem v tem, da imajo preveč kapitalizma in premalo socializma.

V iskanju popolne državno vodene entitete ni treba čez ocean. Le kakšnih 13 ur stran od Maribora obstaja post-komunistična bratska slovanska država, ki se ji je pred dvema desetletjema uspelo iztrgati iz krempljev Sovjetskega imperija. Država, o kateri sanjajo stranke, kot so Levica, Sloga in Socialni demokrati (še posebej njihov Mladi forum). Država, ki je bila nekaj časa sicer podvržena imperialističnemu vplivu ZDA in Zahodne Evrope ter je začela implementirati tržne reforme, ki pa jih je potem na srečo hitro izničil novi voditelj in s tem narod rešil pred propadom.

Več kot 80 odstotkov gospodarstva je v državnih rokah in kontroliranega centralno-plansko. Industrijska koordinacija je izjemna – izkušeni vladni strokovnjaki natančno izdelajo načrt, kaj bodo podjetja izdelovala in v kakšnih količinah, implementacijo tega pa potem vodijo delavski sveti pod nadzorom delovodij. Tisto malo zasebnega gospodarstva, ki ga še niso podržavili, pa se uspešno “brzda” z vladno regulacijo in temeljito birokracijo. Zdravstvo je povsem pod nadzorom vlade in brezplačno za vse državljane (brez nepotrebnih izkoriščevalskih shem obveznih in dodatnih zavarovanj). Država je po količniku neenakosti GINI blizu svetovnega vrha – neenakosti skoraj ni ali pa je zelo omejena in socialno vzdržna. Stopnja zaposlenosti je trajno pod 2 odstotka, večino zadnjih desetih let celo manjša od 1 odstotka. Ker je skoraj vse gospodarstvo državno, je korupcija praktično nezaznavna – znotraj državno alociranih sredstev je zmeraj dovolj fleksibilnosti, da so zadovoljni vsi.

Že 27 let le glasno petje težkih strojev
Stikov z zahodnimi imperialisti država nima. Nekoč v zgodnjih letih samostojnosti je celo sklenila pogodbo o sodelovanju z Evropsko unijo, ki pa na srečo nikoli ni bila ratificirana – birokrati iz Bruslja bi brž skozi zadnja vrata uvozili izkoriščevalski kapitalizem, nakar bi kot spomladanska trava vzklile neenakost, revščina in pomanjkanje. Predsednik ima obsežna pooblastila – včasih se odloči prebivalce razveseliti in jim ad hoc zviša plače za 30 odstotkov, včasih tudi za 100 odstotkov (še posebej javnim uslužbencem). Ko so konec devetdesetih imperialisti Mednarodnega denarnega sklada s prepovedjo nadaljnjega financiranja skušali zlomiti belorusko bančništvo, je sam prevzel vajeti centralne banke in zamrznil račune komercialnih bank. Tudi šolstvo je povsem javno in brezplačno – edino zasebno univerzo so že zdavnaj zaprli, vedoč, da se v njej kalijo pristaši zahodnih buržujev. V tej deželi je zasebna podjetniška pobuda vir vsega zla. Cene regulira vlada. Tudi v maloštevilnem zasebnem sektorju – po diskreciji lahko družbi naroči, da cena izdelka ne sme presegati zneska X, hkrati pa določi, koliko delavcev je potrebno za izdelavo. Če so potrebni trije, je najbolje, da delajo štirje – za večjo učinkovitost. Tudi če pride do redkih odpuščanj, država obilno poskrbi za brezposelne – socialne denarne pomoči so skoraj na ravni mesečnih plač v proizvodnji. Moški se upokojujejo pri 60 letih, ženske pri 56. Oboji so deležni pokojnin, ki so prav tako blizu mesečni plači, kakršne so bili deležni v delovnih letih. Bruto državni dolg je trajno nizek. Državljani porabijo tisto, kar imajo, zadolževati se itak nimajo možnosti, ker centralno vodene banke ne dajejo kreditov. Krediti vodijo v pokvarjeno dekadenco zahodnega zadolževanja in potrošništva.

Družba trajno živi v letu 1991. Nobenih recesij. Nobenih konjunktur. Nobenih Ahilovih pet. Le glasno petje težkih strojev črne metalurgije, ki v kalupe stiskajo zmeraj nove izdelke iz kovine in jih po dostopni ceni prodajo na domačem trgu. Isti stroji, ki so svoje ponavljajoče delo vestno opravljali že v Sovjetski zvezi. Delavci hodijo v tovarne in prihajajo domov, kot so to počeli že sredi hladne vojne. Nanje ne pritiskajo mračne sile tržne ekonomije in z njo povezani mednarodni konkurenčni pritiski. Ljudje ne bodo nikoli šli na čakanje zaradi modernizacije proizvodnih procesov, ker do njih pač ne pride.

Proletarski raj? Utopija za navadnega človeka, ki si le želi živeti in ustvarjati? Končni cilj (raz)družene levice? Predvsem slednje. Za drugo si sami ustvarite mnenje. Govoril sem o Belorusiji. Zadnji diktaturi v Evropi. Vse, kar sem povedal, je res, a govoril sem v (ra)združeni levičarščini. Naj vam državo predstavim še malce drugače.

Belorusija je najbolj egalitarna država – vsi so enako revni
Odkar je Viktor Lukašenko leta 1994 prevzel oblast, je povsem zatrl vse procese liberalizacije trga in privatizacije, ki so počasi potekali od leta 1991. Država je začela centralno-plansko nadzorovati državno industrijo, zasebne subjekte pa je povsem onemogočila in jih ponižala na proizvodne obrate, na milost in nemilost odvisne od Lukašenkovih ekonomskih planerjev. Zaradi tega so tuje investicije v državi skoraj neobstoječe – z izjemo ruskih. Seveda bi takšni ukrepi že zdavnaj pripeljali do venezuelskega scenarija, če jim ne bi pomagala velika soseda Rusija, ki tja v zameno za geopolitično zvestobo dobavlja poceni plin in surovo nafto, ki jo potem sami rafinirajo in prek državnih podjetij prodajajo naprej – predvsem v države bivše Sovjetske zveze.

Plače se res pogosto ad hoc zvišujejo z nepredvidljivimi ukrepi, a je po zahodnih merilih revščina še zmeraj praktično 100-odstotna. Minimalna plača? 90 evrov. Povprečna? 200 evrov. V prestolnici Minsk okoli 320 evrov. Življenjski stroški v prestolnici niso nič nižji kot v povprečnem slovenskem mestu. Zdravstveni sistem je sicer zastonj, a ljudje umirajo. Medicinski pripomočki so slabi, defibrilatorji so še iz obdobja Sovjetske zveze, primanjkuje sodobnih strojev za ultrazvok in radiacijo. Zdravniki puščajo službe in odhajajo v tujino, ker zaslužijo 30 odstotkov manj kot izučeni delavci v proizvodnji. Šole so javne in zastonj, a povsem ideološko obvladovane s strani države. Študiji, ki raziskujejo tuje politične sisteme, so prepovedani. Odkar je na oblast prišel Lukašenko, so zaprli še zadnjo šolo s poukom v beloruščini. Danes je uradni jezik v šolah ruščina. Neenakost je res majhna, a le zato, ker je večina ljudi enako revnih. V egalitarni družbi planskega industrijskega gospodarstva presežkov ni. Skoraj 70 odstotkov ljudi je zaposlenih v od Sovjetske zveze podedovani težki industriji in agrarnih dejavnostih. V sosednji neoliberalni Poljski – državi, s katero si Belorusija deli dobršen del zgodovine – je minimalna plača 473 evrov, povprečna 807 evrov, ljudje živijo 5 let dlje, ekonomska mobilnost prebivalstva pa je 93 odstotkov večja kot v Belorusiji.

Diktatorja zadnjih socialističnih utrdb. (Foto: epa)

Za koga bi raje volili? Za beloruski recept, ki ga prodaja levica, ali za višegrajski recept desne sredine? Odločitev je vaša. Odgovor je na dlani. Razen, če ste Janez Škrabec. Le on pa morda še Milan Kučan lahko cenita vse čare beloruske tiranije.

Mitja Iršič