Smo v najlepšem času v letu. Vsaj tako je slišati izza vsakega vogala in vsepovsod v medijih, ki neumorno hitijo razglašati “dogodek leta”, “osebnost leta”, “športnika leta”, “avto leta”, “kuharja leta” in kar je še podobnih bolj ali manj laskavih nazivov.
Dovolite mi, dragi bralke in bralci, da tudi jaz pristavim svoj lonček in omenim nekatere, ki si zaslužijo vsaj omembo v tem predprazničnem razmišljanju. Naj začnem na evropskem parketu. Mnogi od vas ste že slišali za Evropsko platformo spomina in vesti. To je povezava skoraj 70 institucij in nevladnih organizacij z vsega sveta, ki se ukvarjajo s totalitarizmi. Ustanovljena je bila v Pragi leta 2011 pod patronatom Poljske, Češke in Madžarske. Slovenci smo bili poleg že v času njenega ustanavljanja, ki je bil hkrati tudi čas prvega slovenskega predsedovanja Svetu EU v letu 2008. Spominjam se mednarodnih srečanj v Bruslju, Pragi, Vilni in drugje, kjer smo na temelju resolucij Sveta Evrope in evropskega parlamenta snovali organizacijo, kakršne do tedaj še ni bilo. Njen osnovni namen je bil spoznavanje in raziskovanje polpreteklih totalitarizmov, ki so zlasti nam, Evropejcem, povzročili ogromno gorja. Dejstvo je, da sta bila fašizem in nacionalni socializem dokaj ustrezno kaznovana za svoja zla dela, medtem ko je komunizem preživel padec berlinskega zidu brez večjih posledic. Mojo trditev potrjuje tudi letošnja ruska agresija na Ukrajino. EU si je žal zatiskala oči pred dogajanjem v Rusiji, preganjanjem novinarjev in oporečnikov, brezsramnim uničevanjem demokratičnih institucij in nebrzdanim širjenjem ruskega vpliva na sosednje države. Kakšen monstrum znova raste v soseščini, so precej pred vrhovi EU doumele Poljska in baltske države, ki so neuspešno opozarjale na nevarnost, a bile posmehljivo preslišane. Dokler se ni zgodila agresija na Ukrajino.
S to nesrečno državo je povezana tudi letošnja nagrada Platforme evropskega spomina in vesti. Podeljena je bila namreč beloruski opoziciji s Tihanovsko na čelu in ukrajinski instituciji, s katero Platforma že leta sodeluje. A pri podelitvi priznanj na letni konferenci novembra letos v Pragi je prišlo do rahlega zapleta, saj je nagrado za leto 2021 prevzela tudi ruska (prepovedana) organizacija Memorial. Ta se je ukvarjala z dokumentiranjem Stalinovih zločinov, kar je šlo Putinu v nos do te mere, da je Memorial konec leta 2021 moral zapreti svoja vrata. Lahko si predstavljate, da se Ukrajinci in Rusi v teh trenutkih ne gledajo prav lepo, a vodstvu Platforme jih je uspelo posesti za isto mizo ter tako signalizirati Evropi in svetu, da se v prizadevanjih za mir in demokracijo ne razlikujemo po nacionalnosti, pač pa po svojih vrednotah.
Druga pomembna podelitev se je zgodila prejšnjo sredo v evropskem parlamentu, ki že od leta 1988 nagrajuje posameznike in institucije z nagrado Saharov, poimenovano po znanem ruskem disidentu. Letošnji prejemnik je ukrajinski narod, ki se neverjetno odločno zoperstavlja ruskim agresorjem. Predsednica evropskega parlamenta Roberta Metsola se je v svojem nagovoru posebej spomnila tudi ruskih disidentov, med njimi dobitnika nagrade Saharov leta 2021 Alekseja Navalnija. Pogumni Putinov nasprotnik se je po skoraj usodni zastrupitvi prostovoljno vrnil v Rusijo, doživel sodni pogrom in prestaja zaporno kazen v oddaljeni kazenski koloniji. No, Metsola je obljubila, da Evropa ne bo pozabila nanj in na vse žrtve Putinovega režima.
A če že govorimo o “pozitivcih”, moramo seznam uravnotežiti tudi z nekaterimi izstopajočimi “negativci”. Mednje poleg Putina in njegove klike zagotovo sodijo voditelji iranske države, Severne Koreje ter drugi trdorokci in samodržci, pa tudi podkupljivi politiki, ki so v zadnjih dneh umazali ugled evropskega parlamenta in vzbudili dvom o transparentnosti svojih odločitev. Bojim se, da je zgodba z grško socialistko Evo Kaili in njeno združbo le vrh ledene gore koruptivnih in z bogve čigavim denarjem naphanih povzpetnikov. Mimogrede, le kam naj uvrstim štiri leve slovenske evroposlance, ki so se poniglavo vzdržali ali izognili glasovanju v t. i. ruski resoluciji. Ob tem se sprašujem, kakšne grozovitosti bodo še potrebne, da gospe in gospodje prepoznajo sedanji režim v Rusiji kot totalitarnega.
Naj končam z mislijo na vse preganjane in trpeče ljudi v Ukrajini in v vojnih konfliktih po vsem svetu ter iskreno zaželim, naj se v vseh srcih prižge božična luč – luč veselja in upanja, ki naj nam prinese Božji blagoslov in mir.
Dr. Andreja Valič Zver