Osmega novembra 2018 bosta minili dve leti od izvolitve Donalda Trumpa za 45. predsednika ZDA. Analitiki in večina medijev so bili do zgodnjih jutranjih ur 9. novembra prepričani, da mu ne more uspeti in da je demokratski kandidatki Hillary Clinton usojena zmaga. Trump je bil pojmovan kot politični ignoramus, kot burkež, ki naj bi predstavljal postmoderni odklon ameriške demokracije. Res, njegova osebnost težko navduši. Presežki samoljubja, popadki avtoritarnosti, nerazgledanost niso dobra popotnica za zasedbo najpomembnejšega političnega položaja na svetu. A kritiki so prezrli bistveno, njegov politični instinkt in ohranitev stika z realnostjo.
Trump se je predsedniške tekme lotil kot podjetniškega podjema, znal je zaznati probleme, ki pestijo Američane. ZDA so se v zadnjih desetletjih zaradi invazije nezakonitih tretjesvetnih migrantov začele spreminjati v multikulturni pekel. Termostat ameriškega talilnega lonca je odpovedal in začel taliti nekdaj hegemonsko anglosaksonsko kulturo. Tej je še hujši udarec zadalo širjenje LGBT oznanila kulturnega marksizma, ki je zastrupil tako akademsko kot politično druščino v Washingtonu. V času predsednikovanja Baracka Huseina Obame in nekaj spornih sodb vrhovnega sodišča so se ZDA spremenile. Moralno regresijo je spremljalo relativno gospodarsko nazadovanje. Ne toliko globalna finančna kriza kot globalizacija je prizadela gospodarstvo ZDA. Selitev proizvodnje na Kitajsko, v Mehiko in druge države tretjega sveta je privedla do velike izgube delovnih mest in akutno obliko deindustrializacije. Dodatno finančno breme so povzročila vojaška posredovanja na Bližnjem vzhodu. V obdobju Pax Americane so ZDA okrepile vlogo svetovnega policaja, financiranje te pa je ameriški javni dolg zvišalo na kar 19.455 milijard USD v letu 2016.
Največje pomisleke imam do njegove zunanje politike. Res je Trumpova administracija nehala podpirati Islamsko državo in s tem zagotovila uspeh ruskemu vojaškemu posegu v Siriji, a ZDA niso izvedle strukturnega preobrata v zunanji politiki. Ameriška vojska še vedno ostaja v Iraku, Afganistanu in Siriji. Slednja je tudi nekajkrat izkusila posledice t. i. Tomahawk raketne diplomacije. K sreči je šlo za operetne napade, ki niso izzvali izbruha neposrednega konflikta z Rusijo. Trump je pred volitvami 2016 napovedoval izboljšanje odnosov z Rusijo, a ti so danes tudi zaradi notranjepolitičnih razlogov najslabši po koncu hladne vojne. Z zunanjepolitičnim moštvom, ki ga simbolizirata arhetipa neokonservativnih republikancev, kot sta svetovalec za nacionalno varnost John Bolton in državni sekretar Mike Pompeo, bo uspeh, če se državi ne bosta znašli v pravi vojni. Ameriška zunanja politika ostaja fevd neokonservativcev, pa naj vladajo demokrati ali republikanci.
Meni posebej ljubi pa so Trumpovi uspehi v boju proti ideološkemu aidsu 21. stoletja, kulturnemu marksizmu. Ob tesni senatni večini republikancev mu je uspelo popolniti dve izpraznjeni mesti sodnikov vrhovnega sodišča. Neil Gorsuch in Brett Kavanaugh kot dosledna ustavna originalista obetata, da se bo proces drsenja v abnormalnost LGBT ameriške družbe ustavil. Milostni strel kultu multikulti v ZDA pa bi bila postavitev zidu z Mehiko. Brez tega si ne predstavljam uspešnosti vnovične izvolitve.
Ob vseh pomanjkljivostih je Trump, vsaj zame, nekaj najboljšega, kar se je v ameriški politiki zgodilo v zadnjih tridesetih letih. Upam, da to videnje delijo tudi ameriški volivci in bodo potrdili republikansko večino na novembrskih volitvah v predstavniški dom in senat. Brez te Trump ne bo mogel nadaljevati projekta MAGA, za dokončanje tega in dokončno vrnitev v normalnost pa je nujen Trump 2020!
Bernard Brščič