Francoski predsednik Emmanuel Macron se je v zadnjih letih v Evropi uveljavil kot eden najvidnejših zagovornikov multikulti globalizma. Je up vseh, ki želijo pospešeno federalizacijo EU in vzpostavitev Združenih držav Evrope. V tem smislu je zaveznik in naslednik nemške kanclerke Angele Merkel. Nemško-francoski vlak oziroma trdnost osi Berlin-Pariz naj bila zagotovilo preživetja evropskega projekta. Macron je v luči prihajajočih volitev v Evropski parlament prejšnji teden v več evropskih dnevnikih objavil odprto pismo državljanom EU, v katerem je orisal svojo vizijo prihodnosti EU. Zaradi Macronove politične stature ga dojemam kot predvolilni manifest evropskih federalistov.
Z izhodiščem Macronovega pisanja se strinjam; Evropa je v krizi, EU je v krizi. In res je, Evropejci potrebujemo vnovično rojstvo oziroma reartikuliranje evropske ideje. Če je z Macronovo diagnozo evropske bolezni mogoče soglašati, pa sta tako anamneza bolezni kot predlagana terapija napačni. Kot glavne krivce za zagate EU vidi populiste, nacionaliste in suvereniste, nasprotnike multikulturnosti in uveljavljanja agende LGBT+P. Ti naj bi z nasprotovanjem centralizaciji in prenosu suverenosti z nacionalnih držav na Bruselj pripeljali evropski projekt v slepo ulico. Simbol tega je brexit. Na referendumu izglasovanega izstopa Velike Britanije federalisti niti po treh letih niso preboleli. Macron ni izjema. Ne sprejema legitimne demokratične odločitve Britancev, ki so ocenili, da je evropski projekt onstran popravila.
Za Macrona in njemu podobne davosokrate demokracija obstaja le, če ustvarja njim všečne izbire. Macron, Merklova, Juncker, Tusk & Co. so prepričani, da imajo monopol nad resnico in pravilnim mišljenjem. Za polom, povezan z brexitom, krivijo rusko obveščevalno službo FSB in neinformiranost Britancev. Da bi se izognili ponovitvi vaje v slogu brexita, Macron predlaga vzpostavitev posebne evropske agencije za obrambo demokracije. Njeno poslanstvo bi bilo, domnevam, poskrbeti, da bodo volilni izidi v državah članicah vedno v skladu z interesi bruseljskih elit. Če niso, je treba ponavljati glasovanje tako dolgo, da se uskladijo. Izvolitev populistov, nacionalistov ali suverenistov je po macronovski definiciji nedemokratična. Za Macrona je na primer irelevantno, da so vsi tuji opazovalci lanske volitve na Madžarskem ocenili za svobodne in poštene. Dejstvo, da je s skoraj plebiscitarno podporo zmagal Fidesz Viktorja Orbána, zadostuje za oceno njihove nedemokratičnosti. V Macronovem pojmovnem svetu je demokracija sinonim za zagovorništvo multikulturnosti in oznanila LGBT+P.
Tako kot je nenavadno Macronovo razumevanje demokracije, je nenavadno njegovo razumevanje svobode. Predstavlja se kot njen veliki zagovornik, a njegov manifest dokazuje nasprotno. Pod pretvezo preganjanja sovražnega govora bi nam, svojim populističnim nasprotnikom, nataknil nagobčnike. Sovražni govor je vse, kar ni všeč njemu in njegovi kliki multikulti globalistov. Nasprotovanje migracijam, multikulturnosti, globalizmu, islamu, agendi LGBT+P je sovražni govor. Iz njegovega predsednikovanja Franciji vemo, da ni samo zagovornik omejevanja svobode govora, ampak tudi svobode političnega združevanja in javnega protestiranja. Več kot tri mesece vsako soboto francoska policija brutalno obračunava z nasprotniki Macronove vladavine. Grozljivi so prizori, ko v maniri socialističnega diktatorja Madura brutalno zatira proteste t. i. rumenih telovnikov. Ob tem vsa Evropa molči. Macronov liberalizem je res poseben − svoboden si samo, če se strinjaš z njim.
Šestindvajsetega maja 2019 se obeta epski spopad med federalisti, zagovorniki Združenih držav Evrope, najrazličnejšimi macroni, merklovimi, tuski, webri in populističnimi suverenisti pod vodstvom Mattea Salvinija, ki zagovarjajo EU kot Evropo domovin in svobode. Zame dileme ni. Macron & Co. so na napačni strani zgodovine.
Bernard Brščič