“Generalni direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij Jože Podržaj je v šali navrgel še, da bo Bavčar že danes začel s košarko, saj da trenutno že sestavljajo košarkarsko ekipo.” Tako so poročali mediji, ko so se množično naslajali ob prihodu Igorja Bavčarja v zapor. Vsesplošne krvoželjnosti, kot smo ji bili priča pri Igorju Bavčarju, pred tem pa pri Janezu Janši in Hildi Tovšak, nisem zasledila ob obsodbah morilcev, pijanih voznikov, ki so povzročili nesreče s smrtnimi izidi nič krivih drugih udeležencev v prometu, niti ob izreku zapornih kazni preprodajalcem drog, posiljevalcem, niti v zadevi, ko je oče več let zlorabljal mladoletno hčer.
Ker poznam poročanje “novinarjev” iz kazenskih postopkov, me seveda ta način niti ni presenetil. Kot da so daljinsko vodeni, točno vedo, kdaj in koga morajo poniževati in se nad njim izživljati. Velikokrat je spremljanje glavnih obravnav s strani javnosti v popolnem nasprotju z namenom, ki naj bi ga javna obravnava imela. Ali novinarjem kdo to vnaprej pove, naroči ali so že ob začetku tovrstne kariere na podlagi takšnih kriterijev izbrani, ne vem. O tem tudi ne želim več razmišljati. Navajena takšnega poročanja, ki pa z novimi mediji počasi vendarle izgublja moč vplivanja na sodstvo in javno mnenje, me je toliko bolj ogorčila izjava (ne vem, ali je bila predvajana, sama sem jo le prebrala), ki si jo je privoščil generalni direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij Jože Podržaj, dolgoletni direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora na Dobu. Po izobrazbi je psiholog in po javno dostopnih podatkih je leta 1984 začel kot pripravnik v zaporu, kjer se je povzpel na položaj direktorja leta 1997 in na tej funkciji ostal neprekinjeno 17 let, ko je 2014 napredoval na položaj generalnega direktorja Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij.
Kodeks ravnanja javnih uslužbencev določa, da mora biti javni uslužbenec spoštljiv tako v odnosih z državljani, ki jim služi, kot v odnosih s svojimi predstojniki, z drugimi javnimi uslužbenci in s podrejenim osebjem.
Obstaja tudi Evropski kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev, ki jim nalaga, da javni uslužbenci ne smejo diskriminirati ali dovoliti, da bi okoliščina, ko jim je katera oseba všeč oziroma ni všeč, vplivala na njihovo strokovno ravnanje.
Predpisi so zelo jasni
Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) določa tudi pravice obsojencev. Tako lahko obsojenec v primeru, ko meni, da je podvržen mučenju ali drugim oblikam krutega, prepovedanega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, zahteva sodno varstvo. Če gre za druge kršitve pravic ali za druge nepravilnosti, za katere ni zagotovljeno sodno varstvo, ima obsojenec pravico pritožiti se generalnemu direktorju, to je v konkretnem primeru prav Jože Podržaj.
Ustava Republike Slovenije v 21. členu določa, da je v Republiki Sloveniji zagotovljeno spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravdnih postopkih in prav tako med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni. Imamo seveda še vrsto mednarodnih konvencij …
Če strnem, predpisov, ki tudi javnim uslužbencem nalagajo in od njih terjajo spoštovanje državljanov, med katere sodijo tudi obsojenci, je nič koliko, in kot se po navadi izkaže, več kot je predpisov, več je njihovih kršitev.
O Podržaju se sliši marsikateri očitek
Človek, ki je 30 let preživel v zaporu na različnih funkcijah, se verjetno osebnostno spremeni. Delo v zaporu je nedvomno težko, ne zaradi zapornikov vrste Bavčar in podobnih, predvsem zaradi zapornikov, ki so storilci najhujših nasilnih kaznivih dejanj in ki si v zaporih izborijo določen položaj na hierarhični lestvici. Pri svojem delu sem dobila ogromno informacij o življenju v zaporih, o ravnanju med samimi zaporniki, med njimi in uslužbenci ter slišala tudi marsikateri očitek o delu gospoda Podržaja. Koliko je resnice v tem, ne vem, odkrito, vse takšne informacije sprejemam z določenimi zadržki, nesporni pa so podatki, ki jih objavljajo sami. Tako je maja 2003 omenjeni gospod Podržaj za Dnevnik izjavil nekako takole: “da se s problemom nasilja med zaporniki srečujejo vsak dan” in “da se soočajo tudi s problemi ogroženih. Tudi če povedo nasilneževo ime, ga v disciplinskem postopku niti po naključju ne bodo ponovili, ker menijo, da jih ne bomo mogli zavarovati pred soobsojenci; tako nimamo prič in s tem tudi ne kronskih dokazov. Naši odzivi zato večkrat trajajo nekoliko dlje.” V nadaljevanju minimalizira tudi ostale probleme v zaporu. “Droga v zaporu je, vendar je ni toliko, kot si morda mislite, ali toliko, kolikor obsojenci govorijo,” čeprav priznava, da je to tudi v njihovem zaporu problem številka ena.
Koliko samomorov ali umorov se je dejansko zgodilo v času, ko je bil direktor šaljivec gospod Podržaj?
Problem med obsojenci, ki se občasno dotakne tudi zaposlenih, so nalezljive bolezni, HIV, hepatitis ipd. Da o samomorih ne govorimo. Tako smo lahko poleti 2008 zasledili informacijo, da je mati 26-letnika, ki je na Dobu storil samomor, vložila kazensko ovadbo zoper gospoda Podržaja. S postopkom ji seveda ni uspelo, komisija, ki jo je oblikoval gospod Podržaj, je ugotovila, da se smrti ni dalo preprečiti. Koliko samomorov ali umorov se je dejansko zgodilo v času, ko je bil direktor šaljivec gospod Podržaj? Ali droga res prihaja v zapor brez vednosti uslužbencev in ali ne bi bilo bolje, da bi se odvisnikom odmerjala droga, ne pa, da se z njo trguje, tako tudi z injekcijskimi iglami, izsiljuje ipd.? V Švici so na referendumu (saj veste, to je tisti način izvajanja demokracije, ki je tako drag, da se ga pri nas raje izognemo) podprli predpisovanje heroina na recept heroinskim odvisnikom, zavedajoč se, da bodo s tem dobili nadzor nad odvisniki, se izognili kriminalu in širjenju bolezni. Nisem sicer pristaš tega, vendar bi bilo za zapornike to verjetno vredno vsaj razmisleka. Ponuditi zdravljenje odvisnosti ali heroin po zdravniškem receptu. Kaj od tega je storil gospod Podržaj? Kaj je storil za zmanjšanje samomorilnosti, poškodovanja v zaporu? Iz njegovih izjav v letu 2003 je bolj razvidno, da je problematiko podcenjeval, namesto da bi navedel resne ukrepe za preprečevanje, zmanjševanje in vsaj obvladovanje težav. Do leta 1997, ko je prevzel vlogo direktorja zavoda, na kratko, zapora na Dobu, je vodil službo za prevzgojo. Ni ga motilo in nič ni ukrenil, da bi obsojenci ob koncu 2. tisočletja imeli toplo vodo, šele edini varuh, ki je poskrbel za občuten napredek na področju varovanja človekovih pravic, Ivan Bizjak, je leta 1996 dosegel, da so obsojenci dobili toplo vodo 24 ur na dan namesto le 2 (dve) uri. To omejitev tople vode je varuh ugotovil edino v zavodu na Dobu, drugod po Sloveniji te omejitve v zaporih ni bilo. Varuh je v svojem poročilu izpostavil prav področje, katerega vodja je bil gospod Podržaj. V njegovem poročilu za leto 1996 preberemo: “Socialna rehabilitacija je mogoča le ob soglasju in sodelovanju samega obsojenca. To pa je mogoče le, če osebje v zavodu za prestajanje zaporne kazni, zlasti pa vzgojna služba, zagotavljajo spoštovanje osebnosti obsojenca in njegovega človeškega dostojanstva.” V nadaljevanju pa še: “Veliko obsojencev poudarja, da si vzgojna služba prilašča prevelik nadzor nad njihovo osebnostjo ob hkratnem pretiranem poudarjanju razmerja nadrejenosti in podrejenosti” (Poročilo Varuha človekovih pravic za leto 1996).
Kakšno oceno etičnosti bi mu podelil predsednik vlade?
Tako. Ne želim biti in nisem zagovornica Igorja Bavčarja. Tudi namen tega pisanja ni zagovarjati Igorja Bavčarja. Enako bi se odzvala, če bi šlo za obsojenca XY, o katerem bi se “pošalil” generalni direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij Jože Podržaj. Seveda pa se o obsojencu XY ne bi šalil, ker ga o njem novinarji niti ne bi spraševali in ne bi imel možnosti poniževanja obsojenca, kot je tokrat s to izjavo poniževal Igorja Bavčarja.
Verjetno si nisem pridobila prijatelja, upam, da tudi sovražnika ne, opominjam le, da najbolj etični vladi v zgodovini Slovenije zdrsne na vsaki stopnici. Pravzaprav tudi na ravnini, kjer ne bi smela nobena. Kakšno oceno za etičnost te izjave bi gospodu Podržaju dal etični predsednik vlade? Ugibajmo!
Lucija Šikovec Ušaj