Vprašanje, kje so meje Evrope, se mi je zastavilo po izjavi predsednika Boruta Pahorja na Blejskem forumu, da Turčija in Ukrajina ne sodita v EU. Še bolj pa je postalo to vprašanje aktualno po izjavi 28 slovenskih “intelektualcev” s prvopodpisanim g. Splichalom, ki so nasprotovali stališčem g. Pahorja in pozvali k njegovemu odstopu. Pri tem me je zmotil predvsem nivo njihovega odgovora. V njem ni bilo niti najmanjše sledi, kakšni naj bi bili kriteriji, ki jih morajo posamezne države izpolnjevati za članstvo v EU, in ali Turčija in Ukrajina te kriterije izpolnjujeta. Izjava teh “intelektualcev” poteka v smislu, mi mislimo, da Turčija in Ukrajina sodita v EU, in ker mi tako mislimo, je temu tudi tako. Vse, ki drugače mislijo, pa je treba eksemplarično kaznovati – v primeru predsednika Pahorja to pomeni razrešitev s funkcije -, da si ne bi še kdo upal reči kaj, kar ni v skladu z našimi stališči. Vse skupaj me močno spominja na metode, s katerimi sta federalni in republiški CK v propadlem komunističnem, totalitarnem sistemu “prepričevala” Slovence.
Nekaj dni kasneje je sledila nekoliko milejša izjava zunanjega ministra Mira Cerarja, da slovenska vlada podpira članstvo Turčije v EU. Ponovno brez vsake utemeljitve, zakaj ga podpira. Vse skupaj je bilo povedano nekako v stilu sedanje slovenske vlade, ko nam g. Marjan Šarec zatrjuje, da ni važno, če mi vidimo, da je neka stvar črna, če on pravi, da je belo, take barve tudi je, saj je vendar predsednik vlade. Vsa ta mnenja, ki niso bila ne utemeljena ne izražena na način, za katerega sem upal, da se bo uveljavil po naši osamosvojitvi, vseeno odpirajo pomembno vprašanje, ali ima Evropa svoje meje ali pa je to le klub, v katerega lahko vstopi vsakdo, in se bo sčasoma preoblikovala v Evrazijsko ali celo v Afro-Evrazijsko unijo. To pa je tako bistveno vprašanje, da je vredno nekaj vrstic v tej kolumni. Nikakor ne mislim, da bom lahko to vprašanje osvetlil z vseh zornih kotov, bom pa skušal dati svoj pogled nanj.
Vsekakor mislim, da mora Evropska unija ostati evropska, torej omejena na Evropo. To pa samo po sebi zastavlja vprašanje, kje so meje Evrope. Prvak bavarske CSU Edmund Stoiber je na kongresu stranke leta 2003 na to vprašanje odgovoril nekako izmikajoče: Evropa ima svojo vzhodno mejo, in ta ne leži na Tigrisu in Uralu (Europa hat seine Ostgrenze und die liegt nicht am Tigris und Ural). S tem je želel povedati, da bo imela EU tudi v bodočnosti svojo vzhodno mejo in da ne bo vključevala ne Rusije ne Turčije. Kje pa bo ta meja ležala, je pustil odprto. Je pa dovolj jasno in vsakomur razumljivo povedal, da si bo prizadeval, da EU tudi v bodočnosti ostane evropska in naj se ne bi širila na druge kontinente. Mislim, da moram poudariti, da se s tem njegovim stališčem popolnoma strinjam. Ostaja pa odprto vprašanje, kje so meje Evrope. Na to vprašanje lahko odgovorimo z dveh različnih zornih kotov: zemljepisnega in družbenopolitičnega.
EU je treba ohraniti kot organizacijo držav, v katerih dominantna večina prebivalstva pripada evropskemu civilizacijskemu krogu
Že kot dijaku v takratni nižji gimnaziji so mi profesorji zemljepisa zelo nazorno razložili, da zemljepisna meja Evrope poteka po Uralu in Kavkazu. Ta definicija Evrope ima to očitno pomanjkljivost, da dve pretežno azijski državi, Rusija in Turčija, ležita s svojima manjšima deloma tudi v tako definirani Evropi. Zato je, vsaj po mojem, geografski kriterij za definicijo skrajne meje širitve EU neuporaben. Pri definiciji Evrope v družbenopolitičnem smislu se bom oprl na misli in dela dveh avtorjev, ki sta se s tem vprašanjem ukvarjala že kar nekaj let pred mano. Sporočilo Bertranda Russella je, da so bistvo evropskosti evropska miselnost in družbeni odnosi. Ti so se oblikovali skozi številne formativne faze, ki so vse in vsaka zase bistveno vplivale na evropsko miselnost. Najpomembnejše so grško-rimska antika, krščanstvo, renesansa in razsvetljenstvo. Vse te faze so oblikovale družbo svobodnih posameznikov, demokracijo in pravno državo, ki ščiti človekove pravice in pravno državo. Samuel Huntington nam je v svoji knjigi Spopad civilizacij nazorno predstavil, da na svetu obstaja več civilizacijskih krogov, med katerimi obstajajo razlike, ki so lahko vzrok za konflikte in spopade. Tudi če do njih ne pride, pa so posamezni civilizacijski krogi med sabo toliko nekompatibilni, da je organizacijo, kot je npr. EU, nesmiselno in kontraproduktivno širiti na več civilizacijskih krogov. Zato je po mojem mnenju potrebno ohraniti EU kot organizacijo držav, v katerih dominantna večina prebivalstva pripada evropskemu civilizacijskemu krogu. Torej EU mora ohraniti svojo evropskost. Z zadovoljstvom opažam, da si tudi sam politični vrh EU želi unijo ohraniti evropsko. Zame je nedvomni znak za to oblikovanje komisariata za zaščito našega evropskega načina življenja.
Naj zaključim s pričakovanjem, da sem dovolj jasno izrazil svoje mnenje in pričakovanja, da bo EU ostala evropska. To evropskost definira evropski način življenja, za zaščito tega je bil ustanovljen sedaj tudi komisariat EU. Pričakujem in želim si, da bi tudi uspešno deloval.
Prof. dr. Andrej Umek