Mednarodni dan žena oziroma uveljavljanje pravic žensk je v svetovnem obsegu plod procesa. Ta ni zasluga neke politične opcije, kot to radi poudarjajo na levici. Predvsem stranke, ki so socialdemokratske ali pa so si ta naziv zgolj nadele so tiste, ki bi nas rade prepričale, da je to njihov dosežek. Če se sprehodimo skozi zgodovino tega področja vidimo, da niti približno ni tako.
Dan žena so prvič praznovali 28. februarja 1909 v Združenih državah Amerike (New York). Na ta dan so ženske praznovale svoj dan pod okriljem Socialistične stranke Amerike. To bi se nedvomno prej ali slej zgodilo tudi brez socialistov. Naslednje leto je bila organizirana mednarodna konferenca žensk, ki je bila v Kopenhagnu na Danskem. Tam so nemški delegati predlagali začetek letnega praznovanja dneva žensk. Rodila se je ideja za določitev strategije spodbujanja enakih pravic žensk. Ena pomembnejših je bila pobuda za priznanje pravice ženskam, da na volitvah izrazijo svojo politično voljo in pravice do opravljanja javnih funkcij. Ženske so želele sodelovati pri snovanju politike in prihodnosti. Datum 8. marec je bil določen kasneje, t.j. leta 1914 na praznovanju tega praznika v Nemčiji. Na ta dan je potekalo veliko praznovanje tudi v Londonu.
Že leta 1911 je bilo praznovanje dneva žena razširjeno na več držav. Med njimi so bile najpomembnejše Avstrija, Nemčija, Danska in Švica. V takratni Avstro-Ogrski se je odvilo preko 300 demonstracij, najglasnejše pa so bile na Dunaju, kjer so ženske podprle pariško komuno, ki so ji rekli tudi francoska revolucija, kjer je razpadlo drugo francosko cesarstvo. V pariški komuni so začutile duh blizu svojih zahtev.
Gibanje za ženske pravice se je začelo že davno v 19. stoletju
Ženske so se v razvitem svetu in tudi v Sloveniji začele boriti za svoje pravice veliko pred nastankom socialne demokracije na slovenskem. Prvi častnik/časopis Slovenka je začel izhajati že leta 1897, leto kasneje pa je bilo ustanovljeno prvo žensko društvo, kar je pripomoglo k temu, da je leta 1906 v Gradcu doktorirala prva Slovenka Marija Urbas, in sicer iz filozofije. Za priznanje volilne pravice so se v Sloveniji po prvi svetovni vojni skupaj zavzele tri stranke: liberalna, katoliška in socialdemokratska. Danes vemo, da se s tem kitijo v Socialdemokratski stranki, ki pa ni naslednica socialdemokratov iz časa pred in po prvi svetovni vojni, ampak je naslednica komunistov, ki so med drugo svetovno vojno izvedli revolucijo in s tem leta 1945 na silo prevzeli oblast. To oblast so izkoriščali tudi za manipulacije z ženskami od ustanovitve Antifašistične fronte žensk (AFŽ) leta 1942 (v Sloveniji 1943) dalje. Ta je navidezno dajala veljavo ženskam, v svojem bistvu pa je bila politična zloraba v korist nastajajoče revolucionarne oblasti.
Iz vsega navedenega bi lahko zaključili s trditvijo, da so si ženske svoje pravice izborile same in prisilile politiko, da jim je prikimala. Leve politične stranke so si boj za pravice žensk neutemeljeno prisvojile. Te politične sile še danes kažejo ambicije, da bi imele na tem polju monopol in ekskluzivno pravico nad razglasitvijo ženskih pravic in še posebej volilne pravice. V Jugoslaviji so ženske dobile navidezno volilno pravico leta 1945. Navidezno zato, ker so bile tudi volitve navidezne, saj se je na njih le potrjevalo izbrance partije.
In ja, ženske so v njihovih prizadevanjih podprli tudi moški, ki so prepoznali krivico zapostavljanja po spolu. K priznanju pravic žensk so pripomogli še mnogi drugi predvsem politični interesi. S svojo propagando so na njihove glasove računali predvsem na levici, kar jim je na začetku v dobri meri tudi uspevalo.
Po letu 1917 je bil 8. marec kot praznik dokončno sprejet v Rusiji. Od takrat so ga v glavnem pompozno praznovali v državah komunističnega bloka in v okviru nekaterih levičarskih gibanj po svetu od Španije pa vse do Kitajske. “Oblast” nad pravicami žensk so levičarji ponovno izgubili po letu 1967. V tem času so se pojavile feministke drugega vala in so dan žena ponekod imenovale tudi mednarodni dan boja žensk. Sredi sedemdesetih in v osemdesetih letih so se jim ponovno oportunistično pridružile levičarske in delavske organizacije. V tem času se je žal močno uveljavila pravica žensk do splava, ki je v tistem času postal način za načrtovanje rojstva otrok. Ženske pravice so se preko različnih kanalov širile na različnih področjih. Sem spada varstvo otrok, plačilo za delo, zakonske pravice, preprečevanje nasilja nad ženskami in drugo.
Leta 1977 je GS ZN pozvala svoje članice, da razglasijo 8. marec kot dan ZN za pravice žensk. Na ta način se je ta praznik močno razširil med državami članicami ZN, nekatere pa ga še vedno zavračajo. Med njimi je npr. Iran, ki iz muslimanskih verskih razlogov v kali zatre vse poskuse uveljavljanja pravic žensk. Tovrstne shode je oblast že večkrat preprečila s silo, kjer so leta 2007 pretepli na stotine žensk in tudi moških, ki so poskušali izvesti javni shod v podporo pravicam žensk. Mnoge so tudi aretirali, jih zapirali v samice, ji zasliševali, pretepali in mučili.
Zloraba dneva žena za politiko in celo prostaštvo
V Sloveniji imamo nekakšno NVO, ki se imenuje Inštitut 8. marec, vodi pa ga Nika Kovač, ki je znana tudi po političnem aktivizmu, ki ga izraža na uličnih protestih, precej časa pa ji posvečajo tudi večinski mediji, predvsem nacionalna televizija. Že iz samega delovanja tega inštituta lahko razberemo, da ne gre prvenstveno za uresničevanje ali zaščito pravic žensk. Inštitut je predvsem politično gibanje, ki med drugim poziva k rušenju aktualne vlade, povezuje pa se z levimi političnimi strankami, ki so trenutno v opoziciji. Gre torej za zlorabo mednarodno znanega dneva, ki je namenjen ženskam in njihovim pravicam.
Ob dnevu žena je direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač na Facebooku napisala sporočilo za 8. marec (dan žena): “fak of nesigurnosti, fak of izčrpanosti, fak of “nisem dovolj dobra”, fak of delovnim vikendom, fak of izkoriščanju, fak of oblasti, fak of grožnjam, fak of lažnim in pravim profilom na Tviterju, ki reproducirajo ogabnosti, fak of vsem tipom, ki nam vedno nekaj pojasnijo, fak of socialnim stiskam, fak of šovinizmu v desnih in levih organizacijah in strankah, fak of zamujanju honorarjev, fak of represiji.”
Nato je nadaljevala …
“In ja: solidarnosti, boju, skupnosti. Ker fajtamo dalje. Vsak dan. Ne glede na datum.”
Torej fak of tudi solidarnosti, boju in skupnosti?
Zapis v angleškem “piši kao što govoriš” je katastrofa iz več vidikov. Iz njega je jasno razvidno, da direktorica Inštituta 8. marec ni zrela osebnost, ki bi se lahko borila za kakršnekoli pravice, saj je zapis infantilen in izrazito pubertetniško uporniški. V tem se lahko morda najdejo mladostniki, ki še niso oblikovali svoje osebnosti ali pa bolehajo za kroničnim pomanjkanjem vzgoje. Drugi del zapisa še posebej prepriča, da ta mlada ženska resnično ne ve kaj želi in za kaj bi se zavzemala.
V nekem drugem zapisu je šla celo v izključevanje žensk. Ministrici Simono Kustec Lipicer in Liljano Kozlovič je pozvala naj ženskam ne voščita praznika 8. marec, češ da to ni praznik trenutne oblasti. Seveda ni praznik oblasti, praznik žensk je. Oprostite, to je pričevanje o zblojenosti mlade Nike Kovač.
Ženske so se začele boriti za svoje pravice veliko pred socializmom
Predvsem v Sloveniji si nasledniki komunistov, ki naj bi gojili socializem, prilaščajo dan žena kot nekaj, kar je njihova zasluga in njihova last. To seveda ni in ne more biti res, kot smo videli med povzetku zgodovinskega dogajanja, čeprav je bila tudi francoska revolucija akcija socialistov, ki pa se s kasnejšimi socialisti, še manj pa komunisti ne morejo primerjati. Resnica je, da so v uveljavljanju pravic žensk začutili svojo priložnost in jo dodobra tudi izkoristili. Danes dan žena praznuje večina žensk po razvitem svetu, ne glede na politično pripadnost, kar je zasluga predvsem Združenih narodov, kot pišem zgoraj.
Generalno gledano nobene pravice niso prišle same od sebe. V zgodovini poznamo veliko različnih izkoriščanj in zatiranj. Teh so bili deležni tako moški kot ženske. Ker je moški spol vendarle nekoliko močnejši in agresivnejši, si je te pravice izboril nekoliko pred ženskami in v tem pogledu na ženske pogojno rečeno nekoliko pozabil. Ženske so prišle na vrsto, ko so same dvignile glave in zahtevale pravice tudi zase. K temu so pritegnile ali prisilile mnoge moške in danes lahko govorimo o splošnih človekovih pravicah, ki veljajo za oba spola. Žal nam je v svetovnem merilu ostalo še veliko dela, da bodo prišle človekove pravice nasploh na ustrezen nivo, najprej pa je pomembno, da pravice obeh spolov vsaj izenačimo. Ko se oziramo po svetu se to zdi nemogoče, je pa vredno vztrajati.
Spoli so imeli, imajo in bodo vedno imeli različne vloge. Tega ne bo mogoče nikoli preseči, vendar pa to ne sme biti ovira za enakopravnost enakovrednih ljudi ne glede na spol. V razviti Evropi je Slovenija daleč nad povprečjem po izenačenosti pravic spolov, kar je vredno negovati in še utrjevati ter marsikje še izboljšati.
Aja, še en praznik žensk prihaja, materinski dan. Mati predstavlja še nekaj več, in to je lahko le ženska. Tega ne bi smeli nikoli pozabiti, čeprav nam tisti, ki si lastijo dosežke na področju pravic žensk vse bolj dopovedujejo, da je lahko mati tudi moški.
Davorin Kopše