13. Vlada Republike Slovenije – vlada v imenu delovnega ljudstva

Mitja Iršič (Foto: osebni arhiv)

3 mesece je minilo, odkar smo dobili 13. Vlado Republike Slovenije. Nekateri mislijo, da je številka 13 nesrečna, a ne za nas. Komaj pod to vlado je slovenski narod doživel ljudski preporod, kot si ga zasluži.

Včeraj se je premier Marjan Šarec vrnil s prvega mednarodnega obiska. Z zunanjim ministrom Karlom Erjavcem sta obiskala Moskvo, Astano, Jerevan in Minsk v sklopu turneje po Evrazijski uniji, kateri je Slovenija duhovno od nekdaj pripadala. Nazaj sta prišla s celim kupom novih naročil za slovenske podjetnike. Poleg Janeza Škrabca, ki bo v Belorusiji zopet gradil, da se bo kar kadilo, se je smejalo predvsem slovenskim kovačem, kovinostrugarjem in orodjarjem. Slovenija bo vzhodnim duhovnim bratom skozi naslednje desetletje dostavila najmanj milijon plugov, grabelj, krampov in lopat. Industrija je vendarle osnova napredka. Še posebej taka, ki je vsaj 25 odstotkov (plus ena delnica) v lasti države.

Odkar je minister za zunanje zadeve prekinil diplomatske stike z vsemi sosednjimi državami zaradi skrajno-desnih koalicij, ki tam vladajo, je naša pot na vzhod še toliko bolj jasno začrtana.

Tujega nočemo, svojega ne damo
Minister za gospodarstvo Jože P. Damjan in minister za finance Jože Mencinger se trenutno mudita v Iranu, kjer iščeta možnosti za nadaljevanje plodnih meddržavnih odnosov na področju kreativnih financ. Povišanje davka na dobiček pravnih oseb na 40 odstotkov je bil tak uspeh, da je v medresorskem usklajevanju že nov predlog o 60-odstotni stopnji, ki bo tudi sama le vmesna stopnja do končne 100-odstotne stopnje davka na dobiček pravnih oseb, saj sta dobiček in kapital glavna krivca za revščino in neenakost. Ko bo imela država v rokah ves dobiček, ga bo – za razliko od pohlepnih kapitalistov – znala tudi bolj pravično distribuirati. Nihče več ne bo 1 %. Vsi bomo 99 %. No, ampak to je vizija za naslednji mandat. 40 odstotkov je zaenkrat dovolj – državna blagajna še nikoli ni bila tako polna. Ne glede na to, da so se umaknili vsi tuji investitorji. Pa saj jih ne potrebujemo, ko pa imamo lastne. Tujega nočemo, svojega ne damo. Spar, Lidl in Hofer lahko prodajajo buržujem. Mi jih ne potrebujemo, odkar smo po vizionarstvu profesorja Bogomirja Kovača nazaj odkupili Mercator, zraven pa še zadolženi holding Engrotuš in ju skupaj združili v Slovensko odvisno zadružno družbo – SOZD.

Ekonomski škodljivec Jože Mencinger (Foto: STA)

Država je v zadnjih stadijih pogovorov o ponovnem zagonu Murinih in Pekovih obratov. Hale so očiščene, na poti iz Indonezije so že poceni šivalni stroji, potem se lahko delo začne. Minister za pravosodje Branko Masleša medtem preučuje možnost za vpis državnega lastništva Telekoma Slovenije v ustavo. Ustavni pravnik Miro Cerar, njegov državni sekretar, je že pripravil preliminarno pravno mnenje, ki čaka na nadaljnjo obdelavo v resorju. Po sestanku Margrethe Verstager in Jožeta Mencingerja smo dokončno tujih parkljev rešili še NLB. Ta banka nacionalnega interesa bo še naprej v naših rokah, potem ko ji je naš minister v uradni depeši obljubil, da bodo prišli slovenski davkoplačevalci vsak vikend na udarniško delo po prestolnicah EU. Eni bomo praznili greznice v Parizu. Drugi v Berlinu pometali ceste, tretji v Strasbourgu s pnevmatskim kladivom rušili stene. A na koncu bomo pridobili vsi. Ohranili bomo banko. Ostali bomo narod. Ne bomo jedli trave.

Levica prevzame kulturo in vojsko
Na ministrstvu za kulturo že trdo delajo. Ministrica Violeta Tomić je ustanovila posebni ezoterični sklad za nerazumljene razrednobojne umetnike, ki se napaja preko dobičkov pogoltnih kapitalistov, tako da se od nedavnega dviga davka na dobiček pravnih oseb na 40 odstotkov 5 odstotkov steče v sklad. Od tedaj je Slovenija kreativno eksplodirala in se zdaj nahaja povsem v vrhu globalne umetniške ekspresije. Po Ljubljani mrgoli impromptu predstav, od flashmob-nastopov partizanskega zbora Pinko Tomažič vsak vikend do nagih feministk s tetovažo “kapitalizem” na eni ritnici in “ubija” na drugi, ki z obritimi glavami letajo sem ter tja po Kongresnem trgu in mimoidoče turiste opozarjajo na krivičnosti neokolonialnega zahodnega sistema, v katerega smo bili brez referenduma prisiljeni vstopiti. Končno si lahko umetniki oddahnejo kot v vsaki civilizirani državi – borbe za sredstva je konec. Zdaj je dovolj za vse. Oziroma za vse, ki ustvarjajo v duhu socialistične revolucije, egalitarnosti in proletarskih vrednot. Tako dobro jim ni šlo že najmanj 50 let.

Še posebej, ker so zdaj prvič po letu 1991 ZARES varni. Ta teden se je minister za obrambo Miha Kordiš udeležil pregleda postroja prve slovenske bojne enote, prvega po izstopu iz ameriško-imperialistične zveze Nato. Res vojska nima več tradicionalnega strelnega orožja kot druge po svetu, namesto tega urjenja upravljajo s srednjeveškimi katapulti, meči, in buzdovani,  a to ni več pomembno – zdaj se prvič v življenju borijo za rodno grudo, ne za potrebe ameriškega morilskega stroja. Zaradi uporabe bolj preprostega orožja, ki ne potrebuje vzdrževanja, je milijarda, ki so jo prejšnje manj progresivne vlade alocirale za obrambo, šla naravnost v prej omenjeni sklad za nerazumljene razrednobojne umetnike, da bodo lahko še bolj intenzivno pripovedovali o proletarskem boju.

Kmet Židan in policist Škoberne
Odkar je sestavni del koalicije tudi Levica, se večnemu ministru za kmetijstvo ni treba več pretvarjati, da smo del globalnega sveta. Samozadostnost je lepa čednost. Zato smo uzakonili poseben davek na v tujini pridelano hrano v višini 20 odstotkov (in 45 odstotkov za skrajno-desne države, kot so Italija, Avstrija, Madžarska in Italija). EU in WTO se lahko pritožujeta, kolikor hočeta, naši argumenti so jasni, razumni in zdravi: s prodajo domače hrane ščitimo nacionalno suverenost, če se nam tak ukrep prepove, bo propadla domača živilsko-predelovalna industrija, posledično bi v državi prišlo do hudega evroskepticizma. Dejan Židan ve, da nas po samozavestnem izstopu iz Nata nihče ne upa več izzivati, kar se tiče naše zaveze do zahodnih povezav. Domači pridelovalci že poročajo o izrednem porastu povpraševanja po domačih izdelkih. Nizozemske jagode po 5 evrov ali domače, ki jih je ljubeznivo iz slovenske grude utrgala hrapava roka našega človeka, za 3,99 evra? Izbira je očitna. Ker se ministrstvo zaveda problema čezmejnih nakupov prebivalcev, ki živijo blizu mej, je ministrski PR že objavil razpis za dve novi reklamni akciji, ki bosta komplementarni Naši Dobri Hrani. Ena se bo imenovala “Avstrijska hrana je infestirana z GSO”, druga “Italijanska hrana povzroča visok krvni pritisk in impotenco”.

Ta vlada skrbi tudi za delovna mesta mladih. Odkar so pod vodstvom ministra za notranje zadeve Jana Škoberneta ustanovili Internetno policijo kot novi organ v sestavi, se je tam redno  zaposlilo 3.000 otrok revolucije, starih med 18 in 24, ki 8 ur na dan v izmenah pregledujejo socialna omrežja in prijavljajo ljudi, ki po spletu širijo sovraštvo, nestrpnost in laissez-faire kapitalizem.

Dragan Matić popravlja krivice jugoslovanskim narodom
Ko so ukinili Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu (itak ga ne potrebujemo, saj so Slovenci po svetu večinoma le potomci domobrancev in malikovalci kapitalizma), so tako prihranili 70 milijonov evrov, s katerimi so odprli dva nova. Prvi je Urad za narodne skupnosti SFRJ, ki so ga želeli uvesti že v prejšnjem mandatu SMC, pa so jih prehiteli nekompetentni vrhovni sodniki, ki so predčasno končali Cerarjev mandat. Ker so bile manjšine bivših južnoslovanskih bratov in sester zatirane vse od leta 1945, le s specializiranim uradom pa se da takšnemu institucionaliziranemu rasizmu, ki ga je vsako leto deležno neskončno Hrvatov, Bosancev, Srbov in Črnogorcev, postaviti po robu. Minister brez listnice Dragan Matić je že zaposlil cel kup strokovnjakov, ki se intenzivno ukvarjajo s popravo krivic jugoslovanskih narodov. Prvi ukrep v koordinaciji z ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je, da morajo vsi delodajalci, ki skušajo zaposliti slovenskega delavca, najprej dokazati, da v svojem okraju ne najdejo primernega delavca s koreninami iz bivših republik SFRJ.

Dragan Matič (Foto: STA)

Drugi urad je povsem nova progresivna ideja, ki sledi tokovom sodobnega časa:  Urad za bodoče narodne skupnosti z Bližnjega vzhoda in iz Severne Afrike. Ker je Slovenija v preteklosti že bila del evro-atlantske neokolonialne entitete, ki je izključno odgovorna za begunsko krizo, je prav, da se na nek način tudi odkupi. Minister brez listnice Luka Mesec (v arabskem svetu ga poznajo pod nadimkom Salam Ašmat Ibn Tavrat – po vseh piscih novega testamenta)  je že postavil poseben akcijski načrt, kako končati krizo evropskega dodeljevanja begunskih kvot – tako da vse pošljejo v Slovenijo. Tu jih bomo toplo sprejeli, jim dali dom, državljanstvo, socialno podporo in prevod Marxovega kapitala v arabščini, iranščini in paštunščini. Pomemben program urada, ki se izvršuje s pomočjo katarsko-savdskih donacij, je tudi iniciativa mošeja-v-vsako-vas. Rasistično in izključujoče bi bilo, če bi begunci morali vsako jutro poslušati zvonjenje cerkvenih zvonov, ne pa sladke melodije mujezina, ki poziva k jutranji molitvi.

Končno smo dobili vlado, ki dela za Slovenijo. Za delovno ljudstvo. Za malega človeka. Ne le za peščico bogatunov in tuje gospodarje. Slovenija je končno trdno na poti bratstva, sreče in enakosti. Kot bi rekla novopečena ministrica za zdravje Alenka Bratušek: »Evviva il comunismo e la libertà!”

Mitja Iršič