fbpx

Orbanizacija Slovenije – Ja, prosim!

Mitja Iršič.

Pod vplivom levičarskih hiperbol slovenskih medijev bi povprečen smrtnik pomislil, da naši vzhodni sosedje Madžari živijo v policijski državi, ki jo kontrolira samodržec tipa Sadam Husein. V eni tistih izoliranih pol-legitimnih entitet, kjer lahko kar čez noč postaneš statistika organov državne varnosti. Le kaj se dogaja za železno zaveso te skrivnostne ugro-finske lingvistične entitete, ki nekako ne spada v našo germansko-slovansko sredino? Imajo koncentracijska taborišča za politične disidente? So z vladnimi odloki ukinili vse opozicijske časopise? Migrante kot v času inkvizicije mučijo v mračnih kamnitih sobanah bivše tajne policije AVH, dokler vendarle ne prestopijo v krščanstvo? Marsikdo bi pomislil, da res, glede na to, kakšna histerija je zajela slovenske medije, družbene komentatorje, politike in tiste, ki bi radi politiki šele postali, ko je v Slovenijo prišel Viktor Orban. Če je kdo bral naslove medijev, ki so poročali o kongresu SDS iz Celja, se je zbal, če nam morda Madžari ne bodo zopet speljali Prekmurja ali še huje –  da bomo slej kot prej po vsej Sloveniji govorili kot v oddaji Mostovi – Hidak.

Folklora pisunstva delovnega ljudstva socialistične republike je, da vsako desno-sredinsko vlado v Evropi obtoži flirta z nacifašizmom. Kot da nas v tem bizarnem svetu slovenske resničnosti obkrožajo sami neonacisti. Na Madžarskem, v Avstriji, v Italiji, na Hrvaškem, le mi smo še zadnji branik liberalizma v Evropski uniji. Aha.

AGRFT Marjan, potencialni bodoči mesija kaviar levice, vidi Orbanov obisk kot vmešavanje v politiko tuje države. Titofilni Škoberne jo razume kot projekt “velike Madžarske”. Siol je govoril o Orbanovem “avtoritarnem in nedemokratičnem načinu vladanja” ter zadovoljno spomnil na to, kako ga je vidno pijani Juncker pred leti fizično napadel in oklical za diktatorja. Jernej Pikalo je menil, da ima Slovenija izbiro med orbanizacijo in normalnostjo. Uroš Jauševec iz iste stranke reformiranih komunistov pa je s hashtagom #Orban nič kaj subtilno pozval volivce na nove “ljudske vstaje”, če zmaga Janša.

Orban nam lahko služi kot kalup, kako se odzvati na takšno histerijo. Z dejstvi. Antifa “vsi-ki-jih-ne-maram-so-Hitler” retorika (v Sloveniji za razliko od zahodnih držav v mainstreamu in propagirana s strani glavnih medijev)  se razblini kot milni mehurček, ko jo soočimo z resničnostjo.

Je Viktor Orban prišel na oblast s krvavim pokolom nasprotnikov in političnimi ter medijskimi čistkami?
Ne. Na oblast je bil izvoljen po podobnem demokratičnem procesu, kot so bili v državni zbor izvoljeni naši salonski levičarji – le da brez skoraj absolutnega monopola nad mediji, kot je to pri nas. Takrat so bili mediji na Madžarskem še pretežno levo usmerjeni – dejstvo, da so zdaj bolj na desni strani, pa je povsem posledica delovanja ekonomskih sil. Ljudje pač levo usmerjenih publikacij niso več brali v dovolj velikih nakladah, da bi se jih se še splačalo izdajati. Tudi slavni Népszabadság je propadel zaradi finančnih težav. Če bi slovenski mediji delovali po ekonomskih načelih, ne pa s podporo levičarskih tajkunov in sumljivega offshore denarja, bi se jutri popoldne zaprla vrata uredništev Dela, Večera, Dnevnika in Mladine. Orbanova zmaga leta 2010 je bila tako povsem medijsko čista. Še najbolj izdatno mu je pomagal bivši socialistični premier Ferenc Gyurcsány z znamenitim govorom iz leta 2006, ki ga je gotovo kdaj zasebno povedal že vsak socialist, le da so nesrečnega Ferenca na skrivaj snemali. Ko je priznal, da so vse “zajebali”, da v 4 letih vladavine niso naredili ničesar in da je država preživela le po zaslugi svetovne konjunkture, je bilo Madžarom socializma končno dovolj. Vse to se je zgodilo skoraj desetletje prej, preden je v Evropo prišel prvi begunec pred arabsko pomladjo. Če so demonstracije leta 2006, največje po padcu komunizma 1989, še po kitajsko zatrli, je bilo na naslednjih volitvah šale konec. MSZP, Madžarska različica reformiranih komunistov SDP/ZLSD/LDS, se nikoli več ni zares pobrala. Tisti govor ni bil iz trte zvit. Država je bila leta 2008, na začetku finančne krize, na robu bankrota, na tisti kritični grški točki, ko naslednji mesec ne bi bilo več dovolj denarja v proračunu za izplačilo plač javnih uslužbencev in pokojnin, če ne bi sklenili dogovora z IMF in EU za 25 milijard evrov kriznega posojila. Takrat je bila brezposelnost 11-odstotna, v revščini pa je živelo 4 milijone (od 10) Madžarov.

10 let pozneje je Madžarska v veliko boljšem stanju kot takrat. Rast je bila vse od leta 2011 (z izjemo kratke recesije leta 2012) robustna, davki na dohodke nižji, delovna zakonodaja bolj fleksibilna, šolski sistem oblikovan tako, da je vzpodbujal tehnične študije, kjer je manjkalo izobraženega kadra, gospodarstvo pa je bilo zaradi vseh teh ukrepov bolj fleksibilno in mednarodno konkurenčno. Madžarska se je pred našimi nosovi  –  medtem ko so se pri nas različni Kučanovi apostoli trepljali po ramenih, zadovoljni, da smo dobili kakšno lakirnico ali delavnico za proizvodnjo delov podvozja – spremenila v svetovno avtomobilsko velesilo, ki na trg vsako leto pripelje več kot 500.000 novih vozil znamke Mercedes, Suzuki in Audi. Brez fleksibilnega trga dela in izobraževalnega sistema, ki preferira tehnične poklice, bi bile to le mokre sanje. Povprečen politolog, filozof ali študent abstraktne umetnosti se bo pač slabo znašel na trgu dela, ki zahteva izurjene tehnike in inženirje. Tudi zato je danes Madžarska brezposelnost 3,9-odstotna. Orbanizacija? V tem okviru -ja, prosim!

Orban ni ekonomski guru in marsikateri strokovnjak je podvomil v njegove nekonvencionalne metode (predvsem obdavčenje domače porabe), vsekakor pa delujejo bolje kot so prej socialistične, ki so bile na moč podobne tistim, ki jih že 10 let skoraj nepretrgoma vozijo naši levičarji (visoka javna poraba, krpana s tujimi posojili in visokimi davki). To je dejstvo, ki je tako nerodno za naše medije, da se skoraj nikoli ne pogovarjajo o madžarski ekonomiji. Madžarska se skoraj po pravilu povezuje z begunsko krizo.

Raje orbanizacija kot kučanizacija
Ja, podobno kot vse druge višegrajske države Madžarska ne želi sprejeti migrantov iz migrantskih kvot. Potem ko je Nemčija v trenutku očitne geopolitične nepremišljenosti odprla vrata bližnjevzhodnim in afriškim ekonomskim migrantom, ki so trkali na vrata Evrope, je nato hitro spoznala, da je milijon prišlekov – ki bi namesto poliranja novih Volkswagnov v Wolfsburgu raje privzdigovali krila mladim dekletom in živeli od socialne podpore – veliko preveč tudi za najmočnejšo evropsko državo. S politično močjo so nato izsilili migrantske kvote, s katerimi bi preselili 160.000 v Grčiji čakajočih migrantov iz Sirije in Eritreje po vseh državah EU. Danes, ko ni bila preseljena in nastanjena niti tretjina tega in ko iz vseh držav, ki so kvote sprejele, poročajo o nasilnih incidentih in popolni nepripravljenosti migrantov za asimilacijo, je jasno, da so kvote de jure še politično žive, de facto pa že dolgo ne obstajajo več. Projekt prerazporejanja beguncev je propadel, tako kot nemško šolanje bodočih bližnjevzhodnih  inženirjev. Evropa je obtičala z milijonom nedokumentiranih in nepreverjenih ljudi, vsaj polovica teh ima bizarna prepričanja o resničnostih tega sveta (spomnimo: več kot 80 odstotkov ljudi v Siriji, Afganistanu, Pakistanu in Libiji je prepričanih, da si človek, ki zapusti muslimansko vero, zasluži smrt). Višegrajski NE kvotam je edina racionalna poteza, ki jo je EU v tem divjem učnem obdobju begunske krize sploh povlekla. Tega se zavedajo varnostne službe vseh držav EU kot tudi strokovnjaki s področja obramboslovja in varstvoslovja. Robert Milton, bivši šef londonske metropolitanske policije, ki se danes spopada z rastjo kriminala in vrstami nasilja, ki so bile prej povsem neznane (napadi s kislino, kamenjanja, umori za družinsko čast …), pravi, da obstaja velika verjetnost radikalizacije večjega števila tistih, ki bodo pričakovali udobno življenje z visoko socialno podporo, nato pa razočarani ugotovili, da Evropa le ni raj, kjer vsak dobi svojo hišo, avto in mošejo nekje v bližini doma. Naselitev ljudi, ki so kulturno in družbeno povsem nekompatibilni z okoljem, ni le neposredna nevarnost v tem trenutku – latentni varnostni vidik nespametnih odločitev evropskih voditeljev se bo pokazal komaj, ko bodo prvi begunci tukaj 10 let in bodo neasimilirani in ekonomsko neintegrirani iskali naslednjo pot v raj, potem ko se bo tista evropska razblinila. Večina teroristov, ki od leta 2014 morijo civiliste po evropskih prestolnicah, prihaja iz krogov razočarane mladine druge generacije ekonomskih migrantov, ki se nikakor ne morejo integrirati v družbo, ne glede na to, kako zelo se zahodna civilizacija trudi, da bi jim nekako pomagala na poti do kruha.

Uroš Jauševec in Janez Kocijančič (Foto: STA)

V državah, kot je naša, se o takšnih temah ne pogovarjamo radi. Pometamo jih pod preprogo in se pretvarjamo, da ne obstajajo. Da ni nobenih razlik med povprečnim Slovencem, ki hodi ob nedeljah v cerkev, in Afganistancem, kateremu so od malih nog razlagali, da smo neverniki njihovi sovražniki, ki si zaslužijo smrt. Še več, tiste, ki pereča vprašanja migracij izpostavljajo, označujemo za ksenofobe. Pri nas v takšnih prišlekih trenutna oblast (in njena potencialna AGRFT-kontinuiteta) ne vidi bodočih džihadistov, ampak – naivno – nove volivce levice, ki bodo pomagali na oblasti obdržati levo elito. Ta že 27 let samostojnosti išče vedno nove trike, kako opravičiti svojo ekonomsko poraznost. Begunci so le naslednji korak, potem ko so vsi domači reveži že nehali verjeti v njihove obljube. Podobno kot Siriza v Grčiji. Na tistih čolnih plujejo novi volivci Ciprasa, Mesca, Židana in Erjavca (političnega trupla Cerarja ni več higienično omenjati v tem okviru). Zato slovenska levica tako zelo sovraži Viktorja Orbana. In zato ga – tako kot vse nas, ki vztrajno opozarjamo na nevarnost nekontroliranih islamskih migracij in ohlapnih, nekonsistentnih azilnih pravil – označuje za neofašista. Nikoli se ne pogovarjajo o ekonomiji, saj tam nimajo kaj za povedati. Polna usta pa so jih solidarnosti do beguncev. Begunci pa so tisti, ki jim jih Orban “odganja” nazaj v države izvora (kjer po večini ni več vojn) ali naprej na sever v bogatejšo germansko Evropo. Viktor Orban je krojač njihovega bodočega potopa. Kot tudi drugi višegrajci. Orbanizacija? Tudi v tem okviru, ja, prosim!

Zato naj spregovorijo argumenti, ne sovraštvo in prazna obtoževanja o tem. Na podoben način, kot so argumentum ad hitlerum napadli vse desno-sredinske vlade v naši okolici, bodo tudi bodočo desno-sredinsko vlado v Sloveniji. Če nisi neosocialist, si fašist. Jauševec je že povedal, da gredo na ulice. Ne bodo dopustili “orbanizacije” Slovenije. Ne bodo dopustili, da se zmanjšajo brezposelnost in davki ter se poveča konkurenčnost gospodarstva. Ne bodo dopustili, da Slovenija ne bi gradila svojih bližnjevzhodnih getov. Ne bodo dopustili, da kdorkoli v javnosti pove, da kultura migrantov ni kompatibilna z domorodno. Ljudske vstaje gotovo prihajajo. Lotimo se jih z argumenti, strpnostjo, a tudi z odločnostjo, da se ne bo ponovilo leto 2013. Si danes kdo iz kaviar levice upa v slovenskem javnem prostoru postaviti vprašanje, ali bi raje videli na premierskem stolčku Alenko Bratušek ali Viktorja Orbana? Mislim, da si ne upa. Ljudje so spregledali. Raje bi orbanizacijo kot kučanizacijo. Ena je državo ekonomsko skoraj v južnokorejskem stilu izstrelila na pot napredka. Druga je nekdanji vzhajajoči zvezdi Evropske unije prinesla stagnacijo, najvišje davke na svetu, orvelovski pogrom nad svobodo govora in kulturni marksizem. Izbira je jasna. Edina razlika med Slovenijo in Madžarsko je v tem, da pri nas ni nihče Pahorja, Bratuškove ali Cerarja posnel, ko so partijskim kolegom razlagali, kako so vse zajebali.

Mitja Iršič