Pred tedni je v enem od policijskih klicnih centrov v Los Angelesu zazvonil telefon. “Prosim, pomagajte, da odstranim ljudi, ki so vdrli na mojo posest,” je bil živčen 63-letni moški, ki živi v elitni četrti na Venice Beachu. Medijem je pozneje dejal, da je v Mestu angelov vse večja anarhija, da je neke noči v njegovo spalnico priletela opeka in da mrgoli nadležnih brezdomcev, ki so vdrli na njegovo posest, v bližini vrat pa postavili šotor. “Klošarji prihajajo množično, s seboj imajo šotore, med njimi je veliko odvisnikov od heroina in so zelo agresivni. Nikogar ne morem več odpeljati na plažo, po kateri serjejo, in otroci lahko stopijo na drek,” je še potožil.
Moški, ki je pozneje govoril z novinarko Newsweeka, je bil John Lydon, svetu bolj znan pod umetniškim imenom Johnny Rotten, frontman nekdanje angleške punk-rock skupine Sex Pistols. Njihova glasba je konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja navdihovala politične aktiviste punk gibanja, ki je bilo tesno povezano z ekstremno levico – anarhosindikalizmom in anarhokomunizmom, ki ne priznavata zasebne lastnine.
Tudi sam je bil politično precej aktiven: kraljico Elizabeto II. je označil za fašistko, bil je kritik “neoliberalke” Margaret Thatcher, nasprotoval je zasebnim šolah, bankam in velikim korporacijam. Ostro je napadal Erica Claptona (po reviji Rolling Stone za Jimijem Hendrixom drugi najboljši kitarist vseh časov), ki se je navduševal nad znamenitim govorom Reke krvi angleškega konservativnega politika Enocha Powella in njegovim nasprotovanjem priseljencem. Ne boste verjeli, ampak Clapton je leta 1976 dejal: “Prekleti Savdijci prevzemajo London. Prasci. Velika Britanija postaja prenatrpana; Enoch bo to ustavil in poslal vse nazaj. Črni črvi in kunci ter Arabci in prekleti Jamajčani ne spadajo sem, ne želimo jih tukaj. To je Anglija, to je bela dežela.” Podobno je bilo z Davidom Bowiejem (povezovali so ga z nacizmom in rasizmom), v nasprotju s Sex Pistolsi, ki so bili proti ksenofobiji (karkoli že to pomeni).
Zgodil se je preobrat v razvoju normalnega človeka
Nato se je zgodil preobrat. Stari punker, ki je nekoč preziral zasebno lastnino in mlade pod odrom učil, da je vse njihovo, zato si lahko vzamejo, kar jih je volja, je zdaj v Kaliforniji, kamor se je preselil, pred mikrofoni tožil, da je za svoj denar trdo delal, zato pričakuje, da ne bo nihče vdiral na njegovo zasebno posest in da pred njegovimi vrati ne bo nobenega šotora brezdomcev. Johnny Rotten se je tako izkazal za tipičnega predstavnika normalnega razvoja v človekovem življenju: kot mlad je bil upornik in se je navduševal nad idejami levice, kot zrela in odgovorna oseba je postal desničar. To je seveda nekaterim težko padlo. Potem ko je posnel oglas za maslo Country Life, za idejnega očeta brexita Nigla Faragea dejal, “da je velik človek in politik”, vzel v bran Donalda Trumpa, s svojo novo skupino (PiL ali Public Image Ltd) igral v Izraelu in o britanski kraljevi družini dejal, da ni sama kriva, če živijo v pozlačeni kletki, se je kolumnist skrajno levičarskega Guardiana David Cronin zjokal.
“Johnny Rotten me je prevaral,” je zapisal in tarnal, da je odrasel s pesmimi Sex Pistolsov, ki so oblikovale njegova politična stališča. “Rotten je izdal punkovski etos, premagal ga je pohlep,” se kar ni mogel potolažiti Cronin, “hvali se s prodajo masla, ne upošteva trpljenja Palestincev in igra v Izraelu”. Res grozno. Težko si predstavljam bolečine, ki jih je prestajal Cronin. Kolumnist, tipičen nasprotnik tržnega gospodarstva in vsega, kar diši po kapitalizmu, je bil zagotovo v hudem stresu, potem ko je izvedel “grozljive stvari” o svoji mladostniški “zvezdi vodnici”. Spoznanje, da Rotten dela za denar (hm, naj bi delal za kokice ali kaj), ni bilo najhujše. To je bilo pevčevo priznanje, da z enim največjih hitov “Anarchy in the UK” (Anarhija v Združenem kraljestvu) ni nikoli resno mislil, da je bila pesem “podtaknjena srednjemu razredu”.
Skratka, Rotten se je v mladosti res iskreno boril proti kapitalizmu in bogatašem. O tem najbrž ni dvoma. Ko je pozneje obogatel, je začel razmišljati drugače: dojel je, da je mogoče obogateti tudi s svojim delom, čeprav človek prihaja iz zelo revne družine – kot on sam. In ker je bil Rotten genialen in kreativen v glasbi, se je dobro prodajal. Tako je živ dokaz, da ponudba in povpraševanje delujeta. In tako bi moral razmišljati tudi Cronin. Ampak to je za kolumnista Guardiana nemogoče.
Jože Biščak