fbpx

Poglejmo malo dlje nazaj, da bomo bolj cenili, kar smo pred kratkim dosegli

Prof. dr. Andrej Umek (Foto: STA)

Ob vsem ponosu in veselju s plebiscitom in njegovimi rezultati in ob spoštovanju ljudi, ki so nas do tega zgodovinskega dogodka vodili, mislim, da je za razumevanje teh naših prizadevanj potrebno pogledati nekoliko bolj nazaj. Temu pogledu namenjam to kolumno. V njej želim spoštovane bralce spomniti, da so prizadevanja za suvereno Slovenijo potekala bistveno dlje in morala premagati veliko večje ovire, kot se to splošno omenja.

Prepričan sem, da so se vsaj kontinuirana prizadevanja za samostojno Slovenijo začela že leta 1848. Marčna revolucija tega leta ali, kot ji nekateri tudi pravijo, pomlad narodov je tudi pri Slovencih obudila vsa od reformacije zamrla prizadevanja za slovensko nacionalno državo. Ta prizadevanja je v ključnem dokumentu s sodelovanjem Slovenskega odbora na Dunaju oblikoval prof. Franc Miklošič. Tako je nastalo pismo cesarju Francu Jožefu: “Kaj bodemo Slovenci Cesarja prosili?” (Stane Granda: Prva odločitev Slovencev za Slovenijo). V tem pismu je bil jasno postavljen cilj: neodvisna kraljevina Slovenija pod Habsburško krono. V podporo temu cilju so bili zbrani številni podpisi. To je bil jasen in za takratne čase redek signal, da smo Slovenci želeli svojo nacionalno državo oblikovati na osnovi demokratičnih načel in skladno z voljo njenega prebivalstva. V podporo gibanju za suvereno slovensko državo je Peter Kosler pripravil zemljevid slovenske dežele. S tem zemljevidom je bilo tudi jasno prikazano, katera področja naj suverena Slovenija tudi obsega.

Nekoliko nepričakovano so prizadevanja naših prednikov za samostojno Slovenijo naletela na nasprotovanje in to kar na dveh straneh. Cesar Franc Jožef temu projektu ni bil naklonjen. Predstavnikom Slovencev je vedno zagotavljal, da želi ohraniti “meine Erbländer” (moje dedne dežele). Njegovi volji sta sledila ministrska predsednika tako Bach kot Metternich. Zato je bila s te strani pot proti samostojni Sloveniji vsaj začasno blokirana. Drugo oviro je nekoliko nepričakovano prestavljala Francija s svojim geostrateškim konceptom. Tega so med našimi predniki poznali samo res redki posamezniki, čeprav bi se dalo nanj sklepati že na osnovi Ilirskih provinc, ki so zajemale le del Slovenije. Osnovni francoski koncept je postal jasnejši, vendar tudi tokrat res redkim posameznikom, s knjigo uglednega francoskega diplomata in geostratega Legerja: Historie Autriche-Hongrie (Zgodovina Avstro-Ogrske), ki je izšla leta 1867. V njej avtor jasno definira, da je v primarnem interesu Francije, da prepreči nemštvu dostop do Jadrana in nadalje, kar je imelo pomemben vpliv na naša prizadevanja za samostojno državo, da so Slovenci prepogermanjeni, da bi to preprečili.

Imenovanje Franca Ferdinanda za prestolonaslednika so takratni slovenski poslanci v dunajskem parlamentu videli kot novo priložnost za vzpostavitev suverene slovenske države. Tako se stekli pogovori med prestolonaslednikom in njimi. O vsebini teh pogovorov in o zaključkih nimam pisnih dokumentov. Zanašam se na pripoved mojega opapana dr. Vladimirja Ravniharja, ki se je kot poslanec teh pogovorov aktivno udeleževal in mu v tem pogledu popolnoma zaupam. Dosežen je bil dogovor, da Slovenci ne zahtevamo sprememb za čas življenja cesarja Franca Jožefa in da bo neodvisna kraljevina Slovenija njegovo darilo Slovencem ob kronanju. Na zahtevo slovenskih poslancev, da se ta dogovor tudi napiše in podpiše, so dobili odgovor: “Das kaiserliche Wort ist mehr wert als jedes Papier” (Cesarjeva beseda je vredna več kot kateri koli papir). Zaradi informacij, ki so se v naši družini prenašala iz roda v rod, sem jaz verjetno eden zelo redkih, ki so še slišali za ta dogovor.

Dr. Anton Korošec (Vir: Zaveza)

Po atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda so slovenski  poslanci na Dunaju skušali tudi od novega prestolonaslednika dobiti potrditev sklenjenega dogovora, a jim to ni uspelo. Sledila je 1. svetovna vojna in vse bolj očitno je postajalo, da bo zmagovita antanta diktirala mirovne pogoje, ki bodo zahtevali razbitje Avstro-Ogrske in preprečitev oblikovanja slovenske nacionalne države. Postalo je jasno, da vsaj trenutno Slovenci nismo imeli perspektive o oblikovanju suverene slovenske države, da si moramo torej prizadevati za preživetje Slovencev kot naroda in ne nacije. Na te za nas vse prej kot ugodne pogoje so se naši politiki odzvali različno. Dr. Anton Korošec je s svojim krogom pripravil Majniško deklaracijo 1917. Na osnovi nje je bil povabljen na razgovor k novemu prestolonasledniku, kjer je izrekel znane besede: “Es ist zu spät Majestät” (Prepozno je majeteta). V Ljubljani je bila jeseni 1918 celo oblikovana začasna slovenska vlada. Vsa ta prizadevanja so bila več ali manj zaman. Slovenci smo bili kot majhen delček neke na novo ustvarjene “troedine” nacije porinjeni v centralistično in unitaristično Kraljevino Jugoslavijo, ki ji je vladal v Moskvi na dvoru Romanovih vzgojeni kralj Aleksander. Tudi po 2. svetovni vojni ni postala perspektiva suverene Slovenije nič bolj svetla. Iz agitpropovskih razlogov so bile ustanovljene najprej ljudske in kasneje socialistične republike. Vendar se je tako pred kot tudi po 2. svetovni vojni vladalo iz Beograda. Razlika je bila samo v tem, da so pred vojno to bili beograjska čaršija in kralj. Po njej pa komunistična partija.

Sredi petdesetih let prejšnjega stoletja pa se je ponovno začela odpirati perspektiva za suvereno Slovenijo. Prvi tak znak je bila ustanovitev Evropske gospodarske skupnosti leta 1954. S tem se je odprla perspektiva, da če pride do suverene Slovenije, ta lahko postane članica Evropske skupnosti, kar bi ji zagotovilo varnost in omogočilo gospodarsko uspešnost. Druga komponenta, ki je bila potrebna za vzpostavitev suverene Slovenije, je bil propad komunizma v Evropi. Začetki tega propada so se začeli nakazovati lonec šestdesetih let preteklega stoletja, ko je postalo očitno, da se tehnološki prepad med zahodnimi demokracijami in komunistično vzhodno Evropo nezadržno poglablja. To je zaznala tudi ameriška administracija Ronalda Reagana (1982–1988) in oblikovala svoj program “War on Evil Empire” (Vojna imperiju zla). Ta je pospešeno vodil do zloma komunizma v Evropi (Peter Schweizer: Victory) s propadom komunizma in razpadom večnacionalnih komunističnih držav. S tem pa se je nam Slovencem ponudila prilika, da oblikujemo svojo suvereno državo.

In tokrat smo Slovenci ponujeno priliko spretno izkoristili. Začelo se je z Majniško deklaracijo 1989. Ta je v veliki meri, ob vseh nujnih posodobitvah, sledila konceptu pisma prof. Miklošiča iz leta 1848. Temu prvemu koraku je v logičnem zaporedju sledilo še več prelomnih korakov: oblikovale so se demokratične stranke, izpeljale prve demokratične volitve 1990, Slovenija je dobila prvo demokratično izvoljeno vlado, izveden je bil plebiscit, sprejeta Ustava Republike Slovenije ter razglašena in vojaško obranjena naša sedaj suverena Slovenija. Projekt, ki so ga naši predniki začeli 1848, je bil, vsaj po mojem mnenju, v celoti realiziran 2004 z vstopom v EU. Preveč je ljudi, ki so v ključnih letih 1989–1991 gradili in obranili suvereno Republiko Slovenijo, da bi jih tukaj poimensko navajal. Njihova imena so Slovencem tako ali tako dobro znana. Vsem njim bi rad ob zaključku te kolumne izrekel moje iskreno spoštovanje in globoko zahvalo v prepričanju, da bomo Slovenci v bodoče praznovali 26. december in se jih spominjali.

dr. Andrej Umek