Afričani zanimajo levičarje le tako dolgo, dokler njihovo trpljenje izrabljajo za politično agendo

Aleksander Rant, urednik in voditelj. (Foto: Nova24TV)

Živimo v svetu, kjer se globalna levica spopada s pojavi, ki niso jedro problemov današnje družbe. Odgovore, zakaj nam gre tako slabo, iščejo v fašizmu, homofobiji, nacizmu, ksenofobiji, mizoginiji in drugih izrazih, ki ne pomenijo nič oprijemljivega. Levica čuti, ne razmišlja. Nima nobenih trdnih moralnih stališč, na katerih bi stala in okoli katerih bi gradila svoje ideje in programe. Pri njih je tako kot v preteklosti pomembna samo ena stvar: če nisi z nami, si fašist, nacist, homofob, ksenofob, islamofob, mizogin itd.

Resnične težave pa levičarjev ne zanimajo. Pojdimo po vrsti. Fašizem je dandanes vsaka ideja, ki omejuje ideje izrojenih postkomunističnih levičarjev. Ne zanima jih svoboda govora, ne zanima jih enakopravnost spolov, ne zanimata jih blaginja ali varnost. Vsak normalen ukrep države, ki gre proti njihovemu svetovnemu nazoru, označijo za fašizem, češ da se država vtika tja, kamor se ne sme. Zanimivo je, da svoje ideje širijo izključno prek prisilnih državnih aparatov.

Vzemimo za primer svobodo govora. Kdor zagovarja absolutno svobodo govora (kjer izgubimo vsi in vsi pridobimo), je fašist, kdor pa zagovarja državno cenzuro vsake misli, ki gre proti levici, je borec in aktivist. Namesto da bi si levičarji prizadevali za to, da lahko vsak govori, kar želi, tudi če to nekoga boli, se borijo za prepoved samo tistega govora, ki boli njih. Proti svojim političnim nasprotnikom pa uporabljajo takšen jezik, da bi ga dejansko lahko opredelili kot sovražni govor. S takšnim delovanjem ustvarjajo problem in polarizirajo družbo, namesto da bi jo poenotili tako, da bi vsem pustili svobodo govora.

Pravilno bi bilo vse posiljevalce in pedofile obsoditi enako ostro
Prav enako je pri problemu tujcev. Tisti, ki zagovarja varnost in dobro lastnih državljanov pred tujimi državljani, je ksenofob. Je, po besedah vidne novinarke RTV, mentalno omejen. Kdor se boji za svojo prihodnost ob prihajajočih hordah nekonformnih mladih moških z Bližnjega vzhoda in iz Afrike, je ksenofob in fašist. Ropi, umori, posilstva in kriminal migrantov pa levičarjev ne zanimajo. Za ta dejanja imajo vedno pripravljen izgovor, da so pač ubogi na duhu ali pa da niso prilagojeni naši družbi. Primer. Ko migranti posilijo desetletnega dečka, to opravičujejo, ko belec posili mlado dekle, pa zahtevajo smrtno kazen. S tem ustvarjajo problem, namesto da bi ga reševali. Pravilno bi bilo vse posiljevalce in pedofile obsoditi enako ostro, ne pa da jih med seboj razlikujemo. A zahtevati za ilegalnega tujca enako kazen kot za domačina, je za levico fašizem in ksenofobija.

Spregovorimo še o po levičarskem mnenju marginalizirani skupini homoseksualcev, lezbijk in drugih spolnih posebnežev. Levica vseskozi govori, da družba odriva homoseksualce, da nima posluha za njihove težave. Sama jih spodbuja, da se v javnosti ločijo od drugih ljudi, da se združujejo v društva, da aktivno delujejo v družbi za svoje “pravice”. Ko nekdo govori o tem, da noče dati otrok v posvojitev gejem zaradi mnogih dokazanih zlorab, ko nekdo govori, da je poroka institut združitve moškega in ženske, ko nekdo vztraja pri stališču, da homoseksualnost ni naraven pojav, ga levica označi za homofoba in fašista. Ko pa podatki pokažejo, da je večina duhovnikov pedofilov bila ravno homoseksualcev, ki so zlorabljali otroke svojega spola, pa to za levico ni problem. Problem so duhovniki in pedofili, ne ukvarjajo pa se s tem, zakaj je večina teh homoseksualcev. Levica ustvarja problem, ko homoseksualce ločuje od širše družbe, ko jih zagovarja posebej. Ko se bori za pravice gejev, namesto da bi se potegovala za naravno sprejemanje različnosti. Danes nihče v Evropi ne bo pobijal in kamenjal ljudi samo zato, ker so homoseksualci. Z ločevanjem homoseksualne in heteroseksualne skupnosti levica le ustvarja zid med ljudmi, ki se bo tako kot vedno v zgodovini podrl nasilno.

Afričani zanimajo levičarje le tako dolgo, dokler njihovo trpljenje izrabljajo za politično agendo
Prav tako levice ne zanimajo lačni otroci v Afriki. Kje pa. Zanima jih le družbeni vpliv lačnih otrok iz Afrike. Največ pomoči afriškim otrokom namenijo verni katoličani, ki darujejo za misijone, ne pa t. i. kavč levičarji, ki imajo polna usta pravic črncev. Tako spet ne govorijo o tem, da je glavni problem Afrike neurejenost pravnih določil, da so problem diktatorji, da je problem neustvarjalna miselnost, da je problem pomanjkanje kakovostne izobrazbe. Ne. Levičarje bodo Afričani takoj, ko bodo samozadostni, nehali zanimati. Zanimajo jih le tako dolgo, dokler lahko njihovo trpljenje izrabljajo za svojo politično agendo.

Foto: epa

Zatorej je potreben konsenz o tem, kaj je pravi problem in kako ga rešiti. Desnica, ki je tradicionalno racionalna, rešuje resnične težave ljudi, levica pa imaginarne, da lahko ves denar, namenjen reševanju neproblemov, pobašejo v lastne žepe. Čas je, da nehamo s politično korektnostjo in začnemo reševati probleme, prave probleme tega sveta. Morda pa nam bo, ko sveta ne bomo videli skozi levičarsko lečo, celo kaj za koga uspelo narediti.

Aleksander Rant