fbpx

Taktika izključevanja počasi potaplja levico

Odgovorni urednik televizijskega programa Nova24TV Aleksander Rant.

Dobro se še spominjamo volitev leta 2018, ko so vsi levičarski politiki nastopili z enim motom: “Z Janšo ne bomo sodelovali.” To je bil vrhunec njihovega programa oziroma njegova edina točka. Vse drugo so bile floskule. Nekateri so tej politiki takrat glasno ploskali, a če pogledamo demokracijo kot pojem, lahko vidimo, da izključevanje ni vrlina. Vrlina je povezovanje. Povezovanje na podlagi programa in včasih celo minimalnih skupnih točk. Stranke se povezujejo, ker si skupaj prizadevajo za nekaj, ne zato, ker se borijo proti nečemu. Še huje − proti nekomu.

Osebna mržnja do posameznika v moderni dobi ne sme in ne more biti steber povezovanja političnih strank. Mržnja do posameznika ustvarja ozračje sovraštva, ki mu v našem primeru leve stranke dajejo kredibilnost. Ko so se stranke DeSUS (takrat še pod vodstvom Karla Erjavca), SMC (pod vodstvom Mira Cerarja), SAB, LMŠ in Levica pred leti zaklinjale “Z Janšo nikdar!”, so dale sovraštvu do Janeza Janše priznanje, domovinsko pravico.

Stranke demokratične države so rekle, da je dovoljeno nekoga sovražiti, dovoljeno nekoga izključevati, dovoljeno nekoga odrivati na rob političnega prostora. V demokraciji ni prostora za sovražno retoriko. Edini, ki se lahko v demokraciji izključuje, je tisti, ki krši demokratične postulate in ustavo. Denimo stranka Levica, ki zagovarja nacionalizacijo, čeprav zasebno lastnino jamči naša ustava. Stranka SD, ki zagovarja spletno policijo, čeprav naša ustava jamči svobodo govora. Stranka LMŠ, ki bi rada določenim medijem prepovedala oglaševanje, čeprav naša ustava jamči svobodo medijev.

Bolj kot Janšo sovražijo drug drugega
Zapisano je lep prikaz tega, da so se v Sloveniji nedemokratične stranke pod dežnikom “demokracije” združile v sovraštvu do edine stranke in edinega politika, ki ogroža njihove nedemokratične monopole, SDS in Janeza Janše. Blok tistih, ki sovražijo, je zbral na volitvah dovolj glasov, da je preprečil oblikovanje vlade, ki bi jo vodila zmagovalka volitev SDS. Njihovo sovraštvo se jim je torej na kratki rok obrestovalo. A kmalu so spoznali, da bolj kot Janeza Janšo sovražijo drug drugega. Koalicija LMŠ, SD, SAB in DeSUS z nadkoalicijsko Levico je razpadla v trenutku, ko bi morali sodelovati. Marjan Šarec je soliral na evropskih volitvah, čeprav se je obetalo sodelovanje s SMC in SAB. Levica je solirala in izsiljevala in je bila na koncu bolj osovražena kot SDS, vsaj znotraj koalicije. In nato je Šarec vrgel puško v koruzo, koalicija sovraštva je razpadla. Zakaj? Ker je to vedno posledica sovraštva. Sovraštvo ne povezuje, sovraštvo ruši. Sovraštvo ne more povezovati, lahko samo razdira.

Koalicija KUL. (Foto: STA)

Retorika sovraštva se je prelila na ulice
Poglejmo lekcijo, ki smo se je naučili na začetku epidemije. Stranke, ki razen gospodarskih nimajo pretirano sorodnih programov (SDS, NSi, SMC in DeSUS), so našle skupni jezik. Povezale so se na podlagi skupnih izhodišč, skupnih vrednot in kot take še vedno delujejo skupaj ne glede na medijske napade, ki so tako siloviti, da jih leve koalicije, ki so navajene na božanje medijev, ne bi nikoli preživele. Če bi vlada Marjana Šarca bila pod takšnim pritiskom medijev kot zdajšnja vlada, bi razpadla po nekaj mesecih, morda tednih. Zdajšnja vlada pa še drži skupaj ne glede na vse napade in karakterne razlike med strankami. Zakaj? Ker povezovanje krepi, ker povezovanje ustvarja možnost za kompromise, ker sodelovanje tudi manjšim strankam daje možnost, da se uveljavijo.

Foto: Demokracija

Retorika sovraštva levih strank se je v Sloveniji žal prelila tudi na ulice. Dovoljenje za sovražiti Janšo, ki so ga leta 2018 dale leve stranke, se je manifestiralo v protestih, na katerih se je pogosto in množično grozilo s smrtjo. Država je tako nagnjena v levo, da v grožnjah s smrtjo niti tožilstvo ni prepoznalo znakov kaznivih dejanj. Nasilje, ki so ga leve stranke, ki sovražijo, spodbujale, je izbruhnilo v nasilnih protestih v Ljubljani, kjer so protestniki uničevali javno lastnino ter celo fizično poškodovali fotoreporterja in policiste. Sem vodi sovraštvo, sovraštvo, ki ga v svoji bolestni želji po oblasti širi pretežno levica.

A taktika sovraštva in izključevanja se ne obrestuje več. Ljudje so na lastni koži spoznali, kam vodi sodelovanje med različnimi strankami. Spoznali so, da se je v politiki treba povezovati na podlagi ciljev, ne na podlagi sovraštva. Ker sovraštvo nima programa. Edini program sovraštva je še več sovraštva. In žal to leve stranke vsak dan izkazujejo. Vsaka tema, vsaka dlaka v jajcu, vsaka napačna poteza vlade prikliče sovraštvo. Iz lastne zgodovine pa vemo, da sovraštvo pelje v tragedijo. Tragedijo, po kateri se našemu narodu še vedno celijo rane. Naj bo dovolj sovraštva, čas je za konstruktivno kritiko, delo za skupno dobro in povezovanje.

Aleksander Rant