Turčija, evrazijski bolnik

Bernard Brščič (Foto: Demokracija)

Osem metrov. Osem metrov visok zid iz lomljenega apnenca obdaja Cerkev sv. Trojice v Hrastovljah. Zid, s katerim so se naši predniki skušali zavarovati pred turškimi vpadi in prodiranjem islama v 16. stoletju. Zid, ki je obranil slovenstvo in med drugim gotski freskantski biser Mrtvaški ples Janeza iz Kastva. Naša kulturna zgodovina je zaznamovana z zanikanjem, zanikanjem islama, z zanikanjem turškega. Čeravno sta Sulejman Veličastni v šestnajstem in Mehmed IV. v sedemnajstem stoletju prodrla celo do Dunaja, smo Slovenci stali in obstali. In to brez poturčenja. Za kaj smo bili zategadelj v civilizacijskem smislu “prikrajšani”, se še danes lahko prepričamo pri Bolgarih, Grkih, Makedoncih, Romunih, Srbih …

Žal imajo vladajoče elite multikulti globalistov v evropskih prestolnicah spomin zlate ribice. Kljub izjemni regresiji demokratičnih standardov, človekovih pravic in svoboščin Turčija vse od leta 1999 ohranja status kandidatke za članstvo v EU. Vrednotno nikoli ni sodila v Evropo − ne v času osmanskega kalifata, ne v času kemalizma, ne v času vojaške diktature in zagotovo ne v času Reçepa Tayyipa Erdoğana. Ne nazadnje geografski argument: gre za državo, ki ima na evropski celini samo 4 odstotke svojega ozemlja. Štiri odstotke! Kakšna evropska zveza pa bo EU, če bo mejila na Iran, Irak in Sirijo? Multikulti globalistom se je v njihovih imperialnih širitvenih blodnjah popolnoma odpeljalo. Muslimanska Turčija ni evropska država, Turki niso Evropejci in ne sodijo v EU.

Tudi nedeljske predsedniške in parlamentarne volitve gabaritov turškega političnega prostora niso spremenile. Predsedniku Erdoğanu je po lanskih ustavnih spremembah in uvedbi predsedniškega sistema z 52,5 odstotka glasov uspelo zmagati že v prvem krogu volitev. Erdoğanova Stranka za pravičnost in razvoj – AKP je z 42,5 odstotka osvojenih glasov sicer izgubila absolutno večino, a ostaja z 295 poslanskimi mandati v 600-članskem turškem parlamentu najmočnejša politična sila. Če k temu prištejemo še 49 poslancev islamo-fašistične stranke MHP Devleta Bahçelija, se bo Erdoğanova pot islamizacije in oddaljevanja od Evrope lahko nadaljevala s prepričljivo parlamentarno podporo. Ob kar 85-odstotni volilni udeležbi je Erdoğanu s koalicijo AKP in MHP na »demokratičen« način uspelo vzpostaviti turško-islamsko sintezo 21. stoletja. Mustafa Kemal Atatürk se obrača v grobu, Turčija je leta 2018 primer spodletele sekularizacije in deislamizacije.

Namesto deislamizacije islamizacija
Turčija je desetletja dolgo veljala za zgled združljivosti islama in liberalnodemokratske ureditve. Dokazovala naj bi, da islamska demokracija ali celo islamski liberalizem nista protislovje v izrazih. A politični ustroj Turčije je vseskozi imel lepotno napako, njena “demokracija” in “liberalizem” sta bila podprta z vojaško silo. Turška vojska je desetletja dolgo igrala vlogo varuhov kemalizma, utopije posvetne Turčije. Za njeno ohranjanje je bila približno na vsakih deset let prisiljena izvesti državni udar in resetirati politični sistem oziroma ga očistiti islamističnih elementov. Zadnji, spodleteli vojaški udar, usmerjen proti predsedniku Erdoğanu, se je zgodil pred dvema letoma. Namesto deislamizacije politike se je pod Erdoğanom zgodila islamizacija vojske. Z njo pa je država izgubila edini branik posvetnosti. Pomenljivo je, da je v islamskem svetu elemente posvetnosti oziroma civilizacijske normalnosti mogoče ohranjati samo na avtoritaren način, z vojaško silo. To je med drugim eno od temeljnih sporočil t. i. arabske pomladi.

Foto: epa

Članica Nata izvaja agresijo z migranti nad ostalimi članicami
Opisano napotuje na prevrednotenje evropske politike do Turčije. Čas je, da se klečeplazenje EU konča in ugotovi, da so evropske perspektive Turčije nične. Nadalje se postavlja vprašanje, kaj Turki počno v Natu. Z logistično podporo vdora stotisočev muslimanskih migrantov izvajajo prikrito agresijo na države članice Nata. Hkrati izvajajo odkrito agresijo na Sirijo in Irak. Štiri desetletja trajajoča okupacija tretjine ozemlja Cipra pa je sploh zunanjepolitična smetana na tufahiji. Zagovorniki evropsko-turškega statusa quo takšnemu videnju ugovarjajo z argumentom nevarnosti nadaljnje krepitve rusko-turškega zavezništva. Upoštevaje dejstvo, da sta Rusija in Turčija v zadnjih dvesto letih bojevali kar 13 vojn, je vzdržnost tega vprašljiva. Njuni geopolitični interesi se ne ujemajo. Ne v Siriji, še manj na Bosporju in v Dardanelah.

Turčija je kljub Erdoğanovim megalomanskim popadkom po obnovi kalifata evrazijski bolnik, a kljub temu oziroma prav zaradi tega Evropi nevarna. Če uporabim politični besednjak iz sredine 20. stoletja, bi dosedanji zgled “appeasementa” v evropsko-turških odnosih moral zamenjati zgled “containmenta”.

Bernard Brščič