Zločin brez kazni

Lucija Šikovec Ušaj (foto: osebni arhiv).

Pred dobrimi 7 leti, ko je prišlo do jedrske nesreče v Fukušimi na Japonskem, se je več kot 200 japonskih upokojenih inženirjev prostovoljno javilo, da bodo vstopili v prostore nuklearke in poskusili odpraviti napake. Da bodo pri tem izpostavljeni radioaktivnemu sevanju, je bilo znano vsem. Zavestno so storili ta korak in zaščitili mlajše kolege, saj je jasno, da je pred mlajšimi pričakovana daljša življenjska doba. Stavim, da veliko mojih sodržavljanov tega ni niti prebralo, slišalo ali se zamislilo.

Mogoče bi danes Šarec iz tega potegnil nauk, da je čas za novo generacijo. Janez Janša, kot je že znano, pa to kar ves čas tudi zagovarja, to je sožitje vseh generacij. Šarec seveda ne ve, ali pa si misli, da mi ne vemo, da je on tisti predstavnik nove generacije, ki so ga, za razliko od Japoncev, stari poslali, da bi namesto njih izpostavil svoj hrbet ter zaščitil razne udbovske brontozavre in njihove na različnih otokih shranjene “prihranke”. Več kot jasno je namreč postalo, da za njih Janševa SDS z drezanjem v državne banke predstavlja nevarnost. Namesto da bi se z nezakonito obsodbo in odhodom v zapor SDS “otresla” tečnega in konfliktnega predsednika, se je stranka notranje ojačala in pokazala, da SDS ni več samo Janez Janša, ampak vrsta pogumnih, mlajših, vztrajnih ljudi, ki so v različnih preiskovalnih komisijah korak za korakom odkrivali tisto, kar bi morala odkriti Sova, ali NPU, ali kriminalistična služba, KPK, da ne naštevam drugih. Kljub metanju – ne polen, kar celih hlodov – pod noge članom stranke sta najpomembnejši preiskovalni komisiji v tem mandatu zadeve pripeljali tako daleč, da bi neprocesiranje odgovornih vpilo do neba.

Stranka SDS ni premočno zmagala zaradi dobre predvolilne kampanje v zadnjem mesecu, kot skušajo zmago zminimalizirati mediji. Stranka je v zadnjem mandatu, ko je bila v opozicij, naredila več kot vlada. SDS ima po tem mandatu veliko pokazati, vlada pa nima ničesar, s čimer bi se lahko pohvalila. Projekt izgradnje 2. tira je bil od začetka do komične makete tega tira voden diletantsko, nepošteno, netransparentno in zavajajoče. Je pa vlada iz upokojenskega zavetja prebudila ministrico za zdravje, kar mogoče temelji na ideji medgeneracijske solidarnosti, kot jo vidijo Japonci, ker se jim je zdelo mlajših strokovnjakov škoda. Reforma zdravstvenega sistema je tragična zgodba, katere posledice so popoln razpad dosedanji vladi ljubega javnega zdravstva. Da ministrica ni bila osamljena, ji je za davkoplačevalski denar delal družbo še en upokojenec, še en bivši minister za zdravje. Zakaj bi se pasel na proračunskem travniku samo en, če se lahko dva?

Ali je odpis 16 milijonov evrov Jankovićevi družini bolj upravičen?
Noriško kraljestvo je naslov knjige, ki jo je napisal Janez Janša, ko je prestajal nezakonito kazen zapora. Medtem ko je on pisal knjigo, smo mi živeli v kraljestvu norcev. O tem knjige sicer še ni napisal nihče, če pa jo nekoč nekdo bo, bo to brez dvoma kriminalka ali grozljivka. Morda sploh ne bo knjiga, mogoče bo vse le študijsko gradivo v obliki večjega števila kazenskih sodb, kar bi bilo seveda koristneje. Katastrofa v zdravstvu namreč ni več samo korupcija, ni več samo kraja denarja, smrti so dobile imena, tudi imena otrok,  njihovi krivci pa  ne. Bravo Miro Cerar, lahko je biti etičen in moralen, če gre samo za besede, medtem ko je praksa pokazala, da je vlada padla na celi črti. Niti nakupa t.i. tehničnih ovir, ki jim po kmečko pravimo ograje, niso speljali tako, da ne bi posla po golem slučaju dobilo podjetje v hiši, kjer je vladna stranka imela najete prostore. Od vseh hiš in od vseh podjetij v Sloveniji! Da bi bil to slučaj, ne bo Miro Cerar prepričal več niti otrok v vrtcu.

Vojska je najnižje ocenjena v zgodovini njenega obstoja, vendar se hkrati krepi politična stranka, ki zahteva izstop iz Nata. Ta stranka bi lahko bila celo v kakšni vladni koaliciji, če bodo botri iz ozadja to zahtevali. In tako sedaj gospa profesorica Kovačeva na nacionalni TV prodaja, da je škoda denarja za oborožitev, ko pa bi ga lahko dali za pokojnine. Seveda gospa, ki naj bi bila sedaj tri leta gospa, potem pa zopet eno leto gospod, pozablja na ukradene milijone, ki so z odpisanimi krediti odplavali na čudne otoke, t.i. davčne oaze, kjer nihče nikogar ne vpraša, od kod mu denar. Ali je odpis 16 milijonov evrov Jankovićevi družini bolj upravičen kot nakup orožja, ko nam mejo prečkajo potencialni teroristi?

Kako znano vse to zveni, vsaj tistim, ki se še spominjamo deklaracije za mir, predstavljene februarja 1991, ko so tanki v vojašnicah JLA po Sloveniji že prižigali motorje, isti ljudje, ki bi danes pustili vojsko boso in golo, pa so  takrat zahtevali, da se Slovenija razoroži in se vojski postavi po robu z rožicami.  Flower power generacija je odrasla in se postarala v generacijo, ki kopiči denar in prodaja lažne preroke.

Lahko samo čakamo. Na božjo milost in na zdravo pamet!
Ves mesec pred volitvami se je skoncentriralo medijsko obračunavanje s stranko SDS in Janezom Janšo. Mediji so pozabili, da jih plačujemo tudi tisti, ki se z njihovimi sovražnimi izpadi ne strinjamo. Celo proteste so organizirali, tri dni pred volitvami, proti sovraštvu, ki ga sami najobilneje širijo do drugače mislečih. Zanimivo je, da je strah pred tem sovraštvom čudežno potihnil takoj po volitvah. Vemo, zakaj. Nekje tli tiho upanje, da Janez Janša ne bo uspel sestaviti vlade, da bodo lahko povozili voljo vsakega četrtega volivca v Sloveniji, voljo večine volivcev v vseh volilnih enotah v državi. In dokler bo tlelo to upanje, ne bo nobenih “spontanih” demonstracij, nobenih rdečih zvezd, nobenega strahu.

Jernej Sekolec (Foto: STA)

In pred volitvami je bil očitno tudi primeren trenutek, da se je v Ljubljani na teh demonstracijah pokazal izginuli Jernej Sekolec, tisti stalni sodelavec SDV, ki je Sloveniji v dogovoru z vrhuško glede arbitražnega postopka naredil nepopravljivo škodo in ga nihče ne preganja. Niti civilno, niti kazensko, niti medijsko. On je demonstriral proti sovražnemu govoru?! Gospod bi moral demonstrirati proti lastnemu jeziku, ko je po telefonu izmenjeval informacije, zavestno v želji škodovati Sloveniji, ki ga je plačevala. Ampak, kot je ministrica za zdravje rabila družbo še enega upokojenca, je omenjeni verjetno rabil denar še od ene države. Če temu ni tako in je samo neumen, “tant pis”, bi rekli Francozi, ali “never mind”, kot bi rekli Angleži. Ali “pusti pri miru, on je naš”, kot rečejo slovenski mediji.

Na kaj bi še posebej spomnila ob robu teh volitev? Da se vse znova vrača na začetek in Kučanovo potičko. Letos smo imeli Mira Cerarja pri obhajilu in Marjana Šarca prav tako. Če ne njega, pa vsaj njegovo hčer. Ali sta šla prej k spovedi, ne vem, vsekakor sta na pomoč poklicala Boga. Katoliki vemo, da vsaj naš bog zelo rad odpušča, in namenil jima je po cca 8 odstotkov. Pozitivno je, da so Slovenci svoje razmišljanje izboljšali od leta 1990. Takrat jim je že sama misel, da je Milanu Kučanu mama za božič spekla potičko, bila dovolj, da so zaključili, da je dober človek. Nekaj čisto drugega kot dr. Pučnik, ki se je deklariral za ateista. Letos več nismo nasedli, cerkev sama si je nabrala preveč grehov, da bi bila ona tista, ki bi nam dajala odpustke. Sedaj je čas, da cerkev nas prosi za odpustke, vendar se očitno tega še ne zaveda povsem. Svojega ugleda ne bo dobila povrnjenega z druženjem s tajkuni, Cerarji, Šarci. Tokrat ne bo dovolj graditi na preteklih nedvomnih krivicah, ampak bo potrebno jasno izreči tudi kakšno mea culpa, da se bomo vrnili v cerkev. Na to še čakamo. In ker mi čakamo, so v medijih čudežno potihnila tudi vsa govorjenja o bogastvu RKC, o krivičnih denacionalizacijah, o Zvonovih, o zlorabah … Tudi cerkev mora prevzeti odgovornost, ne za križarske vojne in inkvizicijo, za to se je že Janez Pavel II. ob vsaki priložnosti opravičeval. Ampak zato, ker katoličanom sedaj, danes in tukaj, ne stoji ob strani!

Janeza Janšo in SDS smo izvolili, nadškofa ne moremo. Lahko samo čakamo. Na božjo milost in na zdravo pamet.

Lucija Ušaj Šikovec