V slovenskem političnem prostoru se odvijata dve osrednji zgodbi. Prva je seveda koronavirus in vse, kar je z njim povezano, druga pa se nanaša na brutalno politično igro, ki jo vodijo liderji opozicije. Ti so še enkrat več, a tokrat na drugačen način, podlegli silam iz ozadja, ki se podrejajo zgolj svojim interesom in sli po moči in vplivu, kar prinaša denar.
Kul LMŠ
Že od prvega meseca po začetku dela aktualne vlade se vrstijo napovedi, da bo poiskana nova večina v Državnem zboru in da bo vložena konstruktivna nezaupnica. Že kmalu so sprte stranke in njihovi člani zelo različnih pogledov spoznale, da se niso sposobne poenotiti komu bi dodelili status vodje, ki bi postal kandidat za novega mandatarja. Marjan Šarec, ki se je v prejšnji vladi izkazal za popolnoma nesposobnega, kar smo lahko spremljali vse čas njegove “vladavine”, je v startu odpadel, saj ga ni nihče želel še enkrat gledati med izvajanjem komične vloge ponesrečenega oponaševalca Janeza Drnovška. Poleg tega, da se lista, ki ji rečejo stranka, imenuje po komedijantu Marjanu Šarcu, je tudi njena politika večinoma osvojila umetniško zvrst, ki sodi kvečjemu na veselice.
Kul Socialni demokrati
Logično bi bilo, da bi se za to mesto naslednja potegovala Tanja Fajon, ki je po odstopu Dejana Židana postala voditeljica Socialnih demokratov, a ta kača ni želela pokazati nog. Kot poslanki v Bruslju ji ostaja še tri leta udobnega mandata, kjer dobiva nekajkratno plačo tiste, ki bi jo dobivala v slovenski nacionalni politiki.
V naslednici Komunistične partije se vse bolj čutijo stari običaji, ki izvirajo še iz načina vodenja države v času socialističnega enopartijskega sistema. To je bil čas fašističnega odnosa do človekovih pravic, ki so bile podrejene državi in zveličavni oblasti. V fašizmu je vse podrejeno državi in njenim interesom (beri oblastnikom), kar enako velja za režim iz katerega izvira t.i. slovenska socialdemokracija. Izvirajo iz nič manj, morda pa celo bolj zločinskega pogleda na politiko kot to velja za preostala dva zla politična sistema, t.j. fašizma in nacizma. S to filozofijo poskušajo že nekaj mesecev v Sloveniji prevzeti oblast, ki jim je ljudstvo na volitvah ni dodelilo. Tudi leta 1945 jim je ni dodelilo, so si jo pa vzeli, ker so si vtrli v zavest, da jim to pripada. Miselnost se torej ni spremenila, le metode so zaradi posodobitve časa malo drugačne. Gre za pristop, ki ga je ponotranjila tudi KUL.
Kul Levica
Poleg tekmovanja s stranko Socialnih demokratov v prijemih, ki so sorodni fašizmu, je Levica znana po agresivni politiki zoper tržne in ekonomske zakonitosti. Prav tako so ekstremni borci zoper varnost države in ustrezno financiranje Slovenske vojske. Da bi še bolj ogrozili obstoj slovenske države so vneti zagovorniki nezakonitega priseljevanja. Koordinator Luka Mesec se ni nikoli potegoval za primat v koaliciji KUL, saj se očitno zaveda, ali pa so mu zavedajoč se dejstva povedali, da je od vseh neprimernih še najmanj primeren za naskok na mesto mandatarja. Je pač po vsebini in videzu bolj kilav potencial.
Sicer je stranka Levica tista, ki je primaknila svoje glasove za sestavo vlade Marjana Šarca in s tem omogočila osemnajst mesecev politične agonije v državi.
Kul SAB
Še ena stranka, ki se imenuje po narcisoidni “lastnici” stranke. Alenka Bratušek je sicer pridružena koaliciji KUL, se pa drži nekoliko ob strani. Včasih se zdi, da se najbolj zaveda dvoreznosti meča, ki ga vihti skupaj z drugimi. Alenka Bratušek, ki se dokazano lažno zavzema za upokojence in pravice žensk, je predvsem zainteresirana za svoje preživetje in ves čas preži na možnost samopromocije in zasedbe kakršnegakoli položaja, ki naj bo čim više. Zadnje čase so vse močnejše govorice, da na predrzen in grob način pritiska na poslanca Franca Kramarja, da naj odstopi s poslanske funkcije. Znano je, da je ta poslanec zelo bolan, kar mu preprečuje, da bi se udeleževal sej Državnega zbora, to pa je povzročilo nemalo skrbi ob vložitvi nezaupnice vladi. Glasovanje je namreč po poslovniku tajno, edini mogoč način glasovanja pa je fizična udeležba, česar pa Kramar naj ne bi bil sposoben. Če bi ga Alenka Bratušek uspela s pritiski prepričati in bi odstopil, bi ga v poslanski klopi nadomestila, nihče drug kot, Alenka Bratušek.
Dolgoročno nedvomno najbolj izgubljajo Socialni demokrati
Da Socialni demokrati pod Tanjo Fajon padajo na vseh lestvicah tudi znotraj svoje ideologije, kažejo dogodki zadnjih mesecev. Pravzaprav je veliko nasprotovanje politiki Tanje Fajon izrazil že njen tekmec v postopku potegovanja za mesto predsednika SD Jani Prednik. Ne trdim, da se Prednik ideološko razlikuje od Fajonove, jasno pa je nakazal izrazito drugačen pristop k strategiji delovanja stranke. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da je vsaj poskušal uveljaviti z razumom povezan način vodenja politike. To je najbolj jasno povedal, ko je ugotavljal, da ni smiselno ves čas graditi politike na sovraštvu do Janeza Janše in da je treba pokazati tudi ideje kako ponuditi vsebinsko alternativo.
Drugi velik signal je prišel iz Ilirske Bistrice. Tamkajšnji župan iz vrst SD Emil Rojc že dlje časa izstopa po svojih stališčih do aktualnih družbenih in političnih dogodkov v državi. Znan je po svojih stališčih do migrantske problematike, kjer nasprotuje nenadzorovanemu pritoku nezakonitih migrantov, da bi zaščitil svoje občane. Prav tako se je izrekel proti delovanju koalicije KUL, saj v času epidemije tovrstnih gibanj ne podpira. Označuje jih za škodljive in zato nesprejemljive. Nazadnje je prišel v konflikt z novinarkami Primorskih novic, katere je označil za novinarke s kurjim sindromom, ker so škodljivo za razvoj občine poročale o gradnji avtoceste. Zaradi tega so ga izključili iz stranke, posledično pa je iz SD izstopilo 16 članov iz regije.
Tudi sicer je vse več glasnega nasprotovanja delovanju stranke in njenega centra okrog Tanje Fajon, ki se ne ozira na ljudi, ampak je delovanje stranke centralizirala. Nezadovoljstvo na terenu je že načelo stranko, če se politika in odnos znotraj SD ne bo spremenila, pa utegne biti usodno. To se kaže tudi v anketah javnega mnenja, kjer jim podpora že nekaj časa pada.
Koalicija KUL je maligna celica levičarske ideologije
Koalicija KUL je namesto alternative na oblasti, kar bi želela biti, brutalen slon med porcelanom. Najprej so poskusili z Jožetom P. Damijanom, ki se je izkazal kot ekonomist, ki ne razume usmeritev, priporočil in strategije EU. Na začetku so mu nekateri celo nasedli, ves lažni potencial pa je skopnel, ko ga je kolega Igor Masten iz sosednje pisarne na Ekonomski fakulteti dobesedno strokovno zmlel. Naj izpostavim vrhunec, kot ga je v tvitu imenoval Masten. Damijan je v svoj program zapisal, da naj država neizterjana posojila malih družinskih podjetij konvertirala v lastniške deleže Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB – slaba banka). Masten se ob tem sprašuje kako si Damijan predstavlja, da bi tako velika družba, ki je bila ustanovljena za povsem druge namene, upravljala z množico drobtinic. Če bi do tega prišlo, bi bil po Mastenovi trditvi to največji razlog za nedelovanje sheme pomoči po epidemiji. Naj dodam komentar, da nima nobena Damijanova shema obetov za delovanje, ne le ta. Kot vemo, se je KUL kmalu za tem Damijanu odpovedala.
Trenutno se KUL nahaja pred točko, ko bo očitno treba poiskati novega optimista, ki bo brez ustreznega števila glasov naskakoval mesto predsednika vlade. Za Damijanom je namreč na sceno stopil že na začetku preteklega leta odpisani Karel Erjavec. Takrat ga je namreč v tekmi za predsednico stranke DeSUS prepričljivo porazila Aleksandra Pivec, ki se je odlično znašla v koaliciji in Janševi vladi. Pivčevo so v nekaj mesecih uspešno zrušili iz ozadja in vrnil se je Karel Erjavec, ki je uspel v pičlih dveh mesecih po ponovni izvolitvi za predsednika Desusa stranko v interesu KUL odpeljati iz vladne koalicije.
V ozadju Erjavčeve vrnitve je bil torej ves čas načrt, da se zruši vlado, vendar je bil to ponovno načrt amaterjev.
Kul DeSUS
Načrt odhoda Desusa iz koalicije je naredila večina odločevalcev v stranki, ne pa tudi večina vseh pripadnikov te stranke. Še več, na začetku so se avanturi pohoda na oblast v času epidemije uprli tudi poslanci, kasneje pa so nekateri sicer popustili. Na koncu je Erjavcu uspelo zbrati 42 podpisov podpore za vložitev nezaupnice vladi, čeprav je znano, da potrebuje najmanj 46 glasov na tajnem glasovanju v DZ. S podporo vseh Desusovih poslancev bi imel Erjavec vsaj na videz 44 glasov (v resnici še bistveno manj), kar pa še vedno ne bi bilo dovolj, saj so mu podporo odrekli tudi v Stranki modernega centra. Ta stranka je kljub vsem političnim in medijskim pritiskom zdržala in v vsej zmešnjavi ostala nepoškodovana.
Tako kot se je avantura začela, tako se je tudi končala – tragikomično. Zastavljen projekt je že tako ali tako na trhlih temeljih, dodatno pa se je zapletlo še zaradi epidemije. Ko se je izkazalo, da zaradi okužbe ali karantene nekaj poslancev ne bo prišlo na glasovanje, je Erjavec umaknil svoje soglasje h kandidaturi in si podaljšal svoje brezupno pričakovanje, da bo postal mandatar in predsednik vlade.
Tortura javnosti se bo nadaljevala
Po umiku soglasja so v koaliciji KUL že napovedali, da bodo novo nezaupnico vložili takoj, ko bodo nastale razmere v katerih bo zagotovljeno, da bodo lahko glasovali vsi poslanci. S tem so napovedali nadaljevanje svojega neodgovornega in škodljivega ravnanja. Pri tem jih ne ovira niti epidemija niti dejstvo, da v tem mandatu ne bodo nabrali 46 glasov. Pomembna jim je le predstava, ki pa žal nima vsebine.
Temni oblaki nad KUL se torej kot kaže ne bodo razkadili vsaj do rednih volitev. Glave bodo dokončno prevetrene ob razglasitvi rezultatov, do takrat pa bo podpora padla krepko pod -4.
Davorin Kopše