Notranje protislovje

Datum:

Socializem naj bi seveda zgradili z izkoreninjenjem zasebne lastnine, tržišča in “meščanskih” parlamentov, namesto njih pa bi uvedli kolektivno lastnino, socialistično planiranje in oblast ljudstva. (Stephen Kotkin)[1]

Glavni mednarodni dogodki teh poletnih dni so povezani s Kitajsko (oz. Hongkongom), Izraelom in Iranom. V Sloveniji se nastopom iranskih revolucionarnih gardistov in kitajskim vzgojnim prijemom prilega delovanje kluba pravovernih šolskih ministrov (Gaber, Zgaga, Čok, Lukšič, Pikalo), ki se jim toži po šolski revoluciji iz osemdesetih let. Njihova revolucija se je takrat proslavila z usmerjenim izobraževanjem in skupnimi jedri, začasno pa jo je zaustavila osamosvojitev. Gre za nov zakon proti zasebni pobudi oz. za nov zagon pri onemogočanju takšne pobude na področju izobraževanja; to onemogočanje pa je povezano z oživljanjem socializma, ki ga je enako kot šolsko revolucijo začasno ustavila Demosova demokratična vlada oz. samostojna slovenska država. Gre za preprosto (in zaenkrat pretirano dramatično) vprašanje, ali se Slovenija kljub članstvu v EU in v Natu približuje modelom avtoritarnega vladanja, pri čemer se hoče uveljaviti kot nekakšen otok socializma v morju “nazadnjaških” sistemov, ki “dušijo” npr. Avstrijce, Madžare, Hrvate in Italijane?

Junija 1992 sem se skupaj z Janezom Drnovškom udeležil vrhunskega sestanka o podnebnih spremembah v brazilskem Riu de Janeiru. Najbolj zanimiv del srečanja je bila večerja, na katero naju je povabil, ob prihodu v jedilni salon pa tudi pozdravil kitajski predsednik vlade Li Peng. Z Drnovškom sta se zapletla v kratek pogovor, v katerem je Kitajec poskušal izvedeti, koliko prebivalcev in kakšen bruto domači proizvod na prebivalca ima Slovenija. Število prebivalcev je kitajskega predsednika, ki je tri leta nazaj botroval pokolu na Trgu nebeškega miru, poparilo, zato naju je napotil proti skupini drugih povabljencev, med katerimi je bil tudi Fidel Castro. Kubanski predsednik je bil oblečen v uniformo, kadil je velike in debele cigare, glasno pa se je pritoževal nad propadom Sovjetske zveze. Ko bo potoval na Kitajsko, se bo na široko izognil zračnemu prostoru “ex Sovjetske zveze”, je zaupal nama z Drnovškom, ki sva bila pač predstavnika propada Jugoslavije in poraza socializma. Bil je čas njegovega zatona in bilo je videti, kot da se lahko drži pri življenju samo z nasiljem.

Slovenci se takrat nismo dobro zavedali ali razumeli, kaj se dogaja na Kitajskem. Kitajski študentje so leta 1989 počeli nekaj podobnega kot beograjski študentje leta 1968. Položaj je bil protisloven. Študentje na Tienanmenu so navijali za demokracijo, vendar tudi zoper kapitalizem. Oboje je bilo rezultat politike Denga Šjaopinga, ki se je pod pritiskom vojske in starih revolucionarjev – podobno kot Tito pri nas – spreobrnil in brez milosti obračunal s svojimi privrženci. Zgodila se je – podobno kot pri nas – čistka v imenu realno obstoječega socializma, tj. likvidacija reformistov, ki so verjeli v “konvergenco” z Zahodom. Strah pred ameriško napovedjo, da bo v tretji ali četrti postkomunistični generaciji prišlo do restavracije kapitalizma, so Kitajci nedavno pregnali s podelitvijo trajnega mandata Šiju Džinpingu in neizogibni kapitalizem omejili s trdo avtokracijo. Za ta načrt predstavljajo zdaj (poleg Tajvana in Tibeta) najresnejšo preizkušnjo demonstracije v Hongkongu. Težko si je predstavljati, da bi bila Ljudska republika v teh bojih poražena. Kitajska je še zadnje upanje – tudi za slovenske levičarje – da socializma še ni konec. Vendar (naj) se s Kitajsko in s tem upanjem ukvarjajo Američani.

O obisku pri Netanjahuju
Za Slovenijo in Evropo je za spoznanje bolj pomembno vprašanje Bližnjega vzhoda, ki ne zadeva ograje med Mehiko in ZDA, ampak ogroža meje Evropske unije. Marca 2008, v času slovenskega predsedovanja Evropski uniji, sem bil na obisku v Izraelu in se pogovarjal z Benjaminom Netanjahujem, ki je bil takrat šef opozicije. O tem pogovoru sem si zabeležil tole:

Glede pogajanj (s Palestinci) je bil (Netanjahu) negativen, največ je povedal o nujnosti gospodarskih ukrepov, izgradnji doline miru in tehnoloških parkov, ki bi bili zavarovani z varnostnimi pasovi. Če bi Palestinci bolje zaslužili, ne bi mislili na terorizem, je menil. Popolnoma pa ga je prevzela iranska nevarnost, s katero je povezal tudi Hamas in Hezbolah. Predlagal je, da se poučimo o nevarnosti iranskega atomskega programa.[2]

Iran v resnici nima namena izdelati atomske bombe
Problem, ki ga imajo Izraelci nasproti Iranu, je po vsej verjetnosti večji od problema s Palestinci. Izraelci se bistveno in usodno razlikujejo od Palestincev. Izrael je demokratična država, Palestinci pa države nimajo, ker so nekoč (1948?) kratkovidno zamudili čas, ko bi jo lahko ustanovili, potem pa so se prepustili različnim bolj ali manj avtoritarnim in revolucionarnim pobudam, ki so povezane z islamom. Drugače je z Iranom, ki ima bogato državno tradicijo in finančne vire, ki mu omogočajo položaj regionalne velesile. Izraelski in ameriški interes je, da si Iran ne bi ustvaril jedrskega arzenala, s katerim bi zapletel odnose med muslimani in ogrozil Izrael. Poznavalci trdijo, da Iran v resnici nima namena izdelati atomske bombe[3] in da so Američani in Zahod do njega krivični. Problem je v tem, da je iranska država (islamska republika) urejena nekoliko drugače kot zahodne demokracije, saj je teokracija. Najnovejši ladjarski dogodki med zahodnimi državami (Norveška, Velika Britanija, ZDA) in Iranom naj ne bi vsebovali namenov ali načrtov za vojaški obračun; nacionalne občutljivosti in naključja pa lahko vendarle sprožijo krizo.

Kratek prispevek k teoriji demokracije: kapitalizem se običajno povezuje z demokracijo, socializem pa z avtokracijo. V zadnjem času se kapitalizem povezuje z avtokracijo (Kitajska) in teokracijo (Iran). Demokratični socializem je seveda contradictio in adiecto (notranje protislovje).

Dimitrij Rupel

[1] Stephen Kotkin, “When Stalin Faced Hitler – Who Fooled Whom?” (Ko se je Stalin srečal s Hitlerjem – kdo je prevaral koga?), Foreign Affairs, 19. septembra 2017.

[2] Glej Dimitrij Rupel, Slovensko predsedovanje v ognju lastnih sil, Ljubljana 2009, str. 147.

[3] Glej Seyed Hossein Mousavian, “How Iran Sees Its Standoff With the United States And What Trump Should Do to Solve the Problem He Created”, Foreign Affairs, 12. julij 2019.

Sorodno

Zadnji prispevki

Na veliki petek se spominjamo Kristusovega trpljenja in križanja

Danes obeležujemo veliki petek, dan ko se spominjamo Jezusovega...

Danes veliko soočenje Tine Gaber in Pavla Ruparja na sodišču

"Dokazovali bomo resničnost trditev, da je imel Rupar utemeljen...

Mladi za Celje: Osnovnošolci predstavili 65 raziskovalnih nalog

Na Osnovni šoli Hudinja je bila minuli četrtek javna...