Zadnje znano sežiganje čarovnic ni bilo v srednjem veku, ampak sredi prejšnjega stoletja. Petindvajsetletni Johan Vogel iz vasi Mainlach na Nemškem je leta 1962 neki vdovi zažgal poslopje z namenom, da bi jo živo sežgal. Na sodišču je zatrjeval, da je bila vdova čarovnica, ki je zakrivila ne le številne nesreče po hlevih in na polju, ampak je tudi povzročila, da je njegova sestra rodila iznakaženega otroka. Sosedje, ki so bili poklicani za priče, so razodeli pretresljivo podobo vasi. Vsi so bili bolj ali manj prepričani, da je potreben nenehen “lov na čarovnice”, in celo župan je pripomnil: “Ah, v tej vasi so bile že od nekdaj čarovnice.”
Psihologija primerja lov na čarovnice z grešnim kozlom starega Izraela. V bibliji (3 Mz 16,21-22) beremo, kako je vsako leto na spravni dan veliki duhovnik položil roke na izbranega kozla in tako prenesel nanj grehe ljudstva. Nato pa so kozla pognali v puščavo, kjer je postal žrtev divjih zveri. Pri tem je ljudstvo dobilo pomirjajoči občutek svetosti in očiščenja.
Ta množična patološka projekcija lastnega zla in lastne agresivnosti dobiva danes mnogo bolj prefinjen in v tisočerih odtenkih različen obraz. Najdemo ga tudi v sovraštvu petkovih demonstrantov, ki ne vedo zakaj sovražijo. Koga je treba sovražiti, jim pa povedo oziroma na transparent napišejo organizatorji.
Smrt janšizmu
Tako kot več sto tisoč Slovencev, sem tudi jaz “janšist”. In kaj to pomeni? Čas je že, da definiramo “janšizem”, ki se v javnosti vse pogosteje uporablja. Vsak “izem”, ki se opira na ime znanega politika, gradi na lastnostih, sposobnostih, dejanjih, etični drži in predvsem nazorskih stališčih tega človeka. “Stalinizem” na primer sproža misel na razčlovečenje državljanov, preganjanje, vohunjenje, montirane procese, hladnokrvno pobijanje, čistke, gulage… in patološko zahtevan kult osebnosti. Slovensko verzijo stalinizma žal nismo poimenovali po politikih, pa bi jo lahko, saj se nekateri še vedno pobožno klanjajo pred veličastnim kipom največjega slovenskega zločinca, Borisa Kidriča.
Če hočemo torej opredeliti “janšizem” se moramo najprej vprašati, kakšen človek je Janez Janša in kaj je doslej naredil za Slovenijo. Nesporno gre za človeka, ki je sposoben visoko kakovostne državniške presoje. Je mednarodno ugleden in spoštovan politik. Je zaprisežen domoljub in kot je dokazal tudi pripravljen tvegati življenje za Slovenijo. Je izredno sposoben organizator in koordinator državniško pomembnih projektov, kot je že velikokrat dokazal. Je človek dialoga in sodelovanja, ki ga vedno ponuja celo opoziciji. Je pogumen upornik proti vsem krivicam, predvsem tistim, ki jih povzroča država. Nobena medijska gonja ga ne more utišati, kaj šele zlomiti njegovega pokončnega duha.
Poleg tega pa je tudi pesnik, kot je bil general Rudolf Maister, kar dokazujejo njegove knjige. Je tudi družinski človek, ki mu žena in otroci veliko pomenijo. Vedno znova se izkaže kot zastopnik svobode govora in sovražnik laži. Ob vsem tem je tudi človek, ki ve, kakšno trpljenje je narodu povzročala komunistična revolucija in je na lastni koži že tolikokrat doživljal medijska preganjanja in krivične obsodbe.
Vse to in najmanj to je Janez Janša.
Tudi mi smo “janšisti”
Vse to razkriva njegov vrednotni sistem, ki torej pomeni vsebino pojma “janšizem”. Ta vrednotni sistem tudi mnogi volivci prepoznamo kot svojega, zato smo vsi mi “janšisti”. Organizatorji petkovih demonstracij, ki med demonstrante delijo plakate “Smrt janšizmu”, očitno sanjajo o reprizi zgodbe izpred sedemdesetih let, ko je etiketiranje s stalinizmom pomenilo Goli otok. Pri tem se ne zavedajo, da so danes drugačni časi. Ideološke teme nimajo več take moči, kot nekoč. Vse več je ljudi, ki se resno sprašujejo, “pa kaj je narobe naredil?!” Celo demonstranti ne vedo, proti čemu demonstrirajo! Že sam poziv “smrt janšizmu” ima neumno kontradiktoren dodatek “svoboda narodu”. Si lahko predstavljate, kakšno svobodo bi si slovenski narod izboril pred tridesetimi leti, če ne bi bilo Janše, Krkoviča, in podobnih domoljubov?!
Petkove demonstracije so očitno lahko le izraz upora proti nekemu predsodku, proti strašilu na njivi. A namerno sugerirani in izmišljeni strahovi niso več tako trdoživi kot nekoč, ko smo imeli enobarvno monolitno medijsko sceno. Tudi protestni val “Black lives matter!” (“življenje črnca velja”) spontano prebuja zavest, da bi se na Bližnjem vzhodu moralo geslo protestov glasiti “življenje kristjana velja!” ali v Južni Afriki “življenje belca velja!” ali v Sloveniji “življenje volivca JJ velja!” Na življenje vseh diskriminiranih in preganjanih je torej treba še posebej paziti!
Vsa gibanja, ki gradijo na slepem sovraštvu, povzročajo sicer veliko škode narodu in državi, a so že vnaprej obsojena na propad.
Vsem, ki še vedno kričite “Smrt janšizmu”, pa sporočamo: svoji vrednotni usmeritvi, ki jo najdemo tudi pri Janezu Janši, se ne bomo odpovedali! Če nas pred vašo grožnjo smrti ne bo zaščitila država s svojimi organi pregona, se bomo zaščitili sami! In takrat vam bo žal, da ste se pustili ujeti v to prostaško histerijo!
France Cukjati