fbpx

[Pisma − od zmage do zmage] Društvo mrtvih pesnikov in pisateljev

Predsednica Društva slovenskih pisateljev Aksinja Kermauner. (Foto: STA)

Vsakokrat, ko sem kje srečal Borisa A. Novaka ali pa na primer Vena Tauferja, sem se simbolično prijel za pištolo v skladu s tisto komunistično: ko slišim za kulturo, se primem za pištolo. V našem primeru pištolo zamenja denarnica. Generalno gledano je naša kultura tudi en velik bankomat. O tem je nekdaj že pisal Mićo Mrkaić, ki je potem moral emigrirati v Ameriko.

V njegovem slogu lahko ob sedanjih kadrovskih bakanalijah društva pisateljev mirno zapišem, da če ne dobijo dovolj denarja, kolikor se jim pač zdi, da bi si ga zaslužili zaradi te – če citiram odstopljeno Kermanuerjevo – “tako ugledne institucije”, začnejo jamrati, jokati in izsiljevati. Se bodo kar razpustili, bodo odstopili in bo to sramota v svetovnem merilu. V resnici so sramota oni, ki menijo, da je davkoplačevalski denar proračunski bankomat, iz katerega se lahko neomejeno napajajo. In to vsi: tisti talentirani, tisti malo manj talentirani, tisti netalentirani in tisti, ki imajo ustvarjalno krizo že kakšnih trideset let. Vsi ti morajo jesti, piti – običajno veliko piti –, se oblačiti, ogrevati itn.

Najboljši so pobegnili
O talentih bi se dalo napisati doktorsko disertacijo, še prej pa komedijo. Pri nas izdamo okrog 500 pesniških zbirk na leto, kar pomeni, da imamo najmanj toliko uradnih pesnikov, da o drugih ne govorim. Pesniki so posebej nežne duše in hitro ovenijo, če ne dobijo denarja in priznanja. Ne bom zdaj o tistem, da so včasih nekateri lačni in prezebli napisali najboljše stvaritve, ker bom potem tudi sam moral emigrirati. Poznam enega pesnika – ga ne omenjam, ker rad hodi po sodiščih −, ki piše takšne verze, da verjamem, da celo sam ve, da se iz nas norčuje. In od tega norčevanja kar lepo živi. V društvu so tudi pisatelji, ki jih je muza že zdavnaj zapustila za kakšnim gostilniškim omizjem, kjer je z njimi vred omagala. Tudi oni se morajo preživljati. Potem so pisci, ki so tako dolgočasni, da so to spoznali celo tako imenovani knjižni molji in jih ne berejo več, kaj šele kupujejo. Imamo pa tudi Draga Jančarja in Borisa Pahorja, ki sta množično prevajana in od tega svojega dela brez subvencij in kulturnega bankomata lepo živita. V glavnem pa so naše pisateljske stvaritve podobne slovenskim filmom – so dolgočasni, nihče jih ne gleda-bere, denar imajo pa vedno na voljo. Recimo eden od pomembnejših ideologov društva pisateljev Goran Vojnović, ki se je premeteno obesil na slovenski “nacionalizem” ter s čefursko simboliko in besedovanjem okupiral velik del kulturnega bankomata. In nihče me ni vprašal, ali sem za. Zdaj z Borisom A. Novakom in Venom Tauferjem upravlja s tako imenovano ideološko partijsko sekcijo društva pisateljev. Najboljši ustvarjalci so itak pobegnili po čistki Janše.

Veno Taufer (Foto: STA)

Karma je hudič
To društvo je v resnici čista komunistična izpostava. Ker mislijo, da so pismeni, če že ne talentirani, se jim zdi, da je to dovolj in da v tem smislu z njimi rasteta tudi ekonomija in finančna poezija. Z drugimi besedami, na poslovanje se spoznajo kot zajec na boben ali pa Serpentinšek na upravljanje z državo, in ko gre vse po zlu, so krivi drugi. Oni pač ne, ker komunisti tudi v društvu pisateljev niso nikoli za nič krivi. Njihove nepremičnine – vredne približno 8 milijonov evrov – propadajo kot njihove ideološke duše, ki so mirno iz Pena izključile Janeza Janšo, kar je ne samo oslarija, ampak tudi v popolnem nasprotju s to mednarodno organizacijo, ki je nastala zato, da posameznike varuje pred preganjanjem. Ob tem je kar grozljivo in ogabno, da so sodbo o Janši napisali trije kontaminirani člani častnega razsodišča – Manca Košir, France Bučar in Tone Peršak, drugi so samo kimali.

V resnici je takrat – karma je hudič – začelo društvo drseti proti dnu. Ker so ravnali kot Stalin, ki je rekel, da so pisatelji inženirji človeških duš, se niso ujeli samo v ideološke boljševistične zanke, ampak tudi v notranje spopade za poslednje evrčke in ostanke društvenih razvalin, ki jih nekdo še ni pokradel, kot so rekle one štiri izkoriščane prekarke, ko so zaloputnile tista sramotno oguljena vrata zaščitene vile v Ljubljani. In dodale, da je poleg kraje šlo še za mobing in laži. Morebiti bo kdaj kdo o vsem tem napisal črno komedijo.

Sicer pa po Rudiju Šeligu in Danetu Zajcu društvo še vseskozi vozijo levičarski muftiji kulturne pornografije – recimo Tone Peršak, Vlado Žabot, Slavko Pregl, Milan Jesih, Veno Taufer, Ivo Svetina. Zadnja predsednica Aksinija Kermauner bo le še tista, ki bo – če bo bog katerekoli vere že dal – ugasnila luč. Kar je prav. Ženska je z glavo tako globoko v socializmu in celo komunizmu, da pravi, da mora država dati denar in poskrbeti zanje. Zakaj že?

Vinko Vasle