Moram javno priznati, da sem sedanjega generalnega direktorja RTV Slovenija Igorja Kadunca močno podcenjeval. Žal mi ni bilo znano, da v resnici sodi med elito mednarodnih kapacitet na področju radiotelevizij. Od tod izhajajo tudi vse pogostejši kriki iz evropskega prostora – Kadunca ne damo! Med njimi je krik bolečine odseka za medije meni doslej sicer neznane svetovne sindikalne zveze UNI Global Union, kjer so zelo zaskrbljeni zaradi pobude za Kadunčevo razrešitev. To grozljivo novice so izvedeli od prijateljskih sindikatov in sindikalistov v megli iz javne hiše. Ker jim zaupajo, niso nič preverjali, zakaj bi kdo želel tega izjemnega človeka vreči iz fotelja. Kadunc pa je ocenil, da se nanj pritiska. Ta globalna – pazite, ne regionalna – sindikalistična zverina je zato pisala samemu predsedniku države Borutu Pahorju, k ponovnemu premisleku pa poziva tudi slovensko oblast, ki se – kot slišim, vsakič, ko pogleda to pismo, reži. Pismo ima sicer prste odtise iz RTV, a kako naj globalisti vedo, kaj ni res.
Nekega sončnega dne je upokojenc Igor Kadunc na svojem lepem vikendu zrl v vrt, obraščen s travo in se samospraševal – peteršilj, ali generalni direktor? S peteršiljem ni imel nobenih izkušenj, z RTV pa, saj je bil nekoč ponosni pomočnik direktorja za poslovne zadeve. Sicer je upokojensko resno nameraval, je povedal za nek časopis, urediti vrtno gredico, a je potem samokritično ugotovil, da nima ne volje in ne znanja, za vodenje velike medijske hiše pa vse to ima. Ker mi, ki se spoznamo na vrtičkarstvo, vendarle vemo, kako zahtevno je pridelovati peteršilj in kako nekomplicirano je sesti v fotelj generalnega direktorja.
Mnogo kasneje se je sicer izkazalo, da bi bilo bolje, če bi Igor Kadunc uredil tisto vrtno gredico, pa peteršilj gor ali dol – ker urejanje RTV-jevske medijske njive je zajetnejši projekt, kot si je lahko predstavljal. To seveda ne pomeni, da je krivec za napačno odločitev – navsezadnje se ni sam imenoval, čeprav se je partiji sam ponudil, da je primeren kader, da izvede nekakšno transformacijo, o kateri ni veliko vedel, se mu je pa zdelo. Ker nesreča nikdar ne počiva in tudi pri Kaduncu ni, ima zdaj sedem milijonov izgube, kot dober generalni poslovnež pa jo je načrtoval osem milijonov. Če bo manj, je seveda zmagal. Zgodba o njegovem vrtičkarstvu je simbolna pripoved o pametnem človeku. Preden je rekel da za generalnega, si je rekel: saj bi se tudi kmetovati naučil, je vse na internetu. A na internetu je tudi vse, kako biti generalni direktor. Potem se pa zgodi, kar se pač zgodi. Temu se reče usoda.
Kadunc in partija
Ko je mama partija izvedela, da bi Kadunc rad bil generali direktor, ga je poklicala na zaupni pogovor, kjer je moral na pionirsko in partijsko čast priseči, da bo storil vse, da bomo ostali na oblasti. To se danes kaže z glasnimi pozivi ponosnih naslednikov komunistov oz. tako imenovane fajonistične klike po domobransko, da “RTV ne damo”. Kar seveda pomeni, da je javna televizija malo večji partijski vrtiček od Kadunčevega na vikendu in da se ga tako tudi urediti. Ni potrebno kaj velikega – samo neprave kadre na prave položaje, da zaorjejo ledino naše medijske avtonomije. In se je potem skozi kadrovsko revolucijo zgodilo, da je mesto direktorice televizije prevzela Natalija Goršak, ljubkovalno imenovana kader iz fundusa, radio pa je prevzel Mirko Štular, imenovan Severna Koreja.
Za sposobne parftijske kadre in direktorje se že od nekdaj ve, da, ko so prišli v svoje pisarne, so najprej premaknili pohištvo, menjali zavese, vpoklicali frišen fikus in tudi Kadunc je to storil. Pa mlajša tajnica. Nujno. Ko je prišla nova oblast pod vodstvom Janeza Janše, je moral materi partiji še enkrat priseči, da bo vztrajal na poti, ki so mu jo začrtali. In ko je začela virusna kriza, je vedel, da je večji sovrag Janša kot pa kovid in tako je nastala mortalitetna programska politika – kajti, za našo stvar nobene žrtve niso odveč in prav je, da teče kri, če ni naša. Novemu kulturnemu ministru Simonitiju je poslal račun za maske in zahtevo za en evro več. Nič ni dobil. Sramotno.
Vinko Vasle