[Pisma – od zmage do zmage] Plevel se izruje in vse bo rdeče

Dražgoše v prihodnje ne bodo več kraj slavnega bežanja (kot pravijo domobranci in fašisti) komunistov na Bičkovo skalo, ampak kraj, kjer je komunistična partija Milana Kučana po Čebinah v drugo obelodanila svoj kontrarevolucionarni program. Tega je v besedi udejanil Ervin Fritz, ki je sicer zanič komunistični pesnik, ampak dober pamfletist nizko udarnih epigramov in še boljši boljševik, kar mi je všeč. To je sicer pri njegovi starosti mentalno, gerontološko in evolucijsko bistroumni nesmisel, a kje piše, da so lahko revolucionarji in udarna pest partije samo mladi.

Ervin Fritz je svoj govor začel kot priviligirani kulturnik – s kulturo. Partizanstvo je bilo kulturni boj, kar je res – pobili, ali pa izgnali so številne umetnike, pesnike in pisatelje, da ne bi onečaščali zmage revolucije nad narodom. Partizanstvo je kri v plamenih, je rekel. Res, če se spomnim kulturnega zažiga Franceta Balantiča, ali pa kulturnega performansa pri mučenju in umoru mladega duhovnika Lojzeta Grozdeta. A brez vsega tega naši ne bi zmagali leta 1945, kar sicer ni čisto res in bi imperialisti in Sovjeti lahko bili užaljeni, a eno so dejstva, drugo pa simboli. Bolj natančno – Dražgoše so naša kosovska bitka. Fritz je posebej poudaril, da je bila NOB zgled človečnosti, tista napaka (kot je rekel) v nekaj desettisočih, ki so končali v breznih, te človečnosti pač ni v ničemer omajala.

In potem je prišla svoboda, pa emancipacija, čas enakopravnosti, ko se je potolklo malomeščanstvo, kulake, podjetnike, bankirje, veleposestnike in ko smo tako dobili – socializem. Še posebej, je rekel Fritz, smo dobili najnaprednejše tehnične rešitve ljudske oblasti in če prav razumem, je hotel reči, da če nas ne bi prehiteli ameriški imperialisti, bi se Slovenci prvi izkrcali na Luni. Vmes so komunisti vsevprek pobijali, je rekel Fritz, nikomur niso sodili in niso jim privoščili groba.

Plevel se izruje
“Ampak, kdo je začel?”, se je vprašal. Me je že bilo strah, da bo na to samovprašanje tudi odgovoril, ker bi moral imenovati naše najboljše sinove Kardelja, Kraigherja, Mačka-Matijo in druge. V takšnih razmerah množičnih morilskih napak smo gradili socializem v deželi lačnih in zato je bilo treba zelo nadzorovati svobodo govora, potreben je bil kult osebnosti vodilnih tovarišev, treba je bilo zapirati na Goli otok. In zdaj najboljše: strah pred polaganjem računov zaradi povojnih pobojev-napak je vodilnim tovarišem še okrepil boj proti izgubi oblasti. Če to ni argument, da si na oblasti, potem ničesar ne razumem. Bravo Fritz!

In ko je bilo tako vse v najboljšem redu, so prišli osamosvojitelji in zgodovinsko porazili socializem s kapitalizmom. Potem so pa istočasno izvedli še protirevolucijo – v glavnem, zdaj je čas, da protirevolucijo napademo s kontrarevolucijo in ta z demokratičnim socializmom že dela prve korake. Slovensko svobodnjaštvo, je rekel Fritzl, se je izkazalo v boju proti velikosrbskemu hegemonizmu in tudi proti politiki Janeza Janše. In plevel se izruje, je poudaril.

Fritz je primeren za kakšno ustanovo …
Protirevolucionarni program je strnil v naslednje: uvedli bomo rdečo državo – vino teče, naj še teče kri. Uvedli bomo rdečo samoupravo . – krvavo boste garali za nov družbeni red. Postalo bo nevarno – že zdaj je kar precej. Če klerikalci praznujejo Božič, so umazane živali, če opozicija steguje jezike, je to nesprejemljivo, če ima druga stran medij, je to sovražni govor; če kdo zahteva resnico, je to na mejo kaznivosti in tako naprej. Imamo prvo in drugorazredne, kar je temelja praksa boljševizma in rdečega socializma, le da se je takrat govorilo o eliti oblasti, ki bolje živi zato, da lahko v bodočnosti to zagotovi tudi ljudstvu. Tipičen primer je pokojnina Milana Kučana, ki jo fašisti in domobranci nesramno napadajo. A človek, ki je vse življenje posvetil partiji, udbi, komunizmu in Jugoslaviji, si jo tudi zasluži. Dobro, ni je zaslužil, dobil jo je, a tako pač je, ko vlada demokratični socializem. Tam eni dobijo visoke pokojnine, drugi pa zaporne kazni. Red mora biti.

Vinko Vasle