V Sloveniji je zgodovinsko gledano kar nekaj zmešnjave v stilu kdo smo in od kod prihajamo. Hrvati trdijo, da smo v resnici alpski Hrvati, zato je zanje vprašanje meje rešeno, Srbi pa si nas ne lastijo, ker smo itak njihovi. Najprej so nas v to poskušali prepričati s skupnimi jedri, kjer bi se o Cankarju in Prešernu učili v srbščini in cirilici in še to v kvoti omejeni na omenjanje. Potem nas je v to skušala prepričati Jugoslovanska ljudska armada – tako so se pač imenovali, ki je v Jugoslaviji delovala po načelu: tam kjer je grob enega Srba, je Srbija. Po osvoboditvi oz. osamosvojitvi pa nas želijo spreobrniti preko priznanja manjšine in z okupacijo Ljubljane. Če se jim je že drugod sfižilo, je razumljivo, da skušajo to nadomestiti pri nas. Muslimanom pa je Srb Janković podelil avtonomno pokrajino južni Bežigrad-džamijo, kamor vodi Džamijska ulica, da bi imel mir pred njimi. Je pa eksplozivna kombinacija Srbi in Muslimani…
Bosanci v zvezi z nami nimajo teritorialnih pretenzij, imajo pa enklave Trbovlje, Jesenice, pol Kranja in še nekaj vasi. Kosovarji imajo glavno mesto izven matice v Velenju, Makedonci pa nam nič nočejo, ker jih je premalo. Obalo si si razdelili Šiptarji (slaščičarne), Črnogorci (mamila, orožje) in Srbi (nepremičnine). Zato je v Piranu pol uradni jezik srbščina, drugod pa balkanska jezikovna mešanica. Po vsem povedanem seveda ni vprašanje, kdo od narodov oz. narodnosti bivše SFRJ si zasluži priznanje manjšine – Slovenci seveda. Na državni ravni namreč potrebujemo zaščito svoje kulturne identitete, posebej jezika in vere. Ni pa jasno, če nam bodo ostali bivši narodi in narodnosti SFRJ to dovolili, ker hočejo formalno pravno urediti in utrditi svoj položaj, kar jim ne gre zameriti, če jim to dopuščamo. Pri tem jim je doslej največ pomagal bivši ustavni sodnik in bivši šef partije v zatonu Ciril Ribičič, ki trdi, da je priznanje srbske, hrvaške, črnogorske, albanske in bošnjaške manjšine v interesu Slovencev. To je tako, kot da bi bilo v interesu ovac, da jih varujejo volkovi, saj je v genskem zapisu volkov, da ovac ne čuvajo.
“Sloga Srbina spašava”
Potem se je zelo angažira stranka Mira Cerarja, ki je bila zelo multikulti. Dragan Matić je preko SMC sprožil postopek za uveljavitev zakona o uresničevanju kolektivnih kulturnih pravic pripadnikov narodov in narodnosti bivše SFRJ. Kar je na kratko rečeno – kako iz Slovenije narediti nazaj malo Jugoslavijo, ki jo bodo pregovorno pridni Slovenci finančno vzdrževali preko ministrstva za kulturo. Poslanski podpornik te ideje je poleg Saša Tabakovića tudi Branislav Rajić, ki se je po osamosvojitvi v Slovenijo priselil iz Afrike. In to ni šala – Srbi so pač zelo razširjen narod in jih je trenutno še najmanj v Srbiji oz. beograjskem pašaluku. Rajić je iz Afrike odšel verjetno zato, ker mu tam očitno ni uspelo postati manjšina. Črnci so pač veliki rasisti. Je bil pa v državnem zboru vedno simpatičen, ko je o slovenskih interesih govoril v narečju, ki mu pravijo “našovščina”. V tem govornem izrazu pa je itak najboljša Jasna Murgel. Rajić je velik zagovornik, da morajo Srbi v Sloveniji dobiti manjšinske pravice in ga v tem podpira tudi Beograd. Ta podpira tudi leta 2016 ustanovljeno Socialno srbsko stranko Slovenije SSSS – saj veste Samo Sloga Srbina Spašava. In so potem složno odšli iz Slovenije, pa iz Hrvaške, Makedonije, Črne gore in iz Kosova, v Slovenijo pa so se vrnili kot izbrisani, da bi zdaj zmagali na volitvah.
Zakaj bi bili manjšina, če so lahko večina
Pa po pokojnine so prišli, stanovanja, položaje in evrske plače. Predsednik te stranke je Saša Gajić, ki trdi, da se Srbom v Sloveniji dogaja diskriminacija. Zato zahtevajo sorazmerno zaposlitev manjšinskih strokovnjakov v državnih ustanovah, se pravi nekakšne srbske kvote. Verjetno po zgledu Jankovića, ki je v mestni upravi zaposlil cirka 80 odstokov sonarodnjakov, še 75 odstotkom pa na razpisih daje socialna stanovanja. To je skrb za svoj narod, ne pa to, kar so zadnja leta počenjali Drnovšek, Pahor, Bratuškova in Cerar. Zahtevajo tudi ohranjanje jezika in pisave, kar jim nihče ne brani, na državni ravni pa je to korak do dvojezičnosti, ki jo je uvedla že diktatura kralja Aleksandra. Hočejo svoj radio in televizijo, ki bi ju verjetno preko vodovodnega, ali pa kanalizacijskega priključka obvezno plačevali tudi Slovenci.
Najbolj znani Srbi v Sloveniji so izbrisani, ki so jo leta 1991 pobrisali iz Slovenije. Znani Srbkinji sta Spomenka Diklić-Hribar, ki zaustavlja slovensko desnico, pa Svetlana Slapšak, ki za vsakim vogalom vidi enega Slovenca, ki je fašist in orto desničar.
Kljub vsemu pa nekaj ne razumem: čemu hodijo Srbi k nam, da bi bili manjšina, če so doma lahko večina.
Vinko Vasle