Rdeče plemstvo, ki nam je ugrabilo državo: Poglejte, kako udbovska deca prevzema posle od očetov! (4. del)

Seznam privilegiranih otrok in sorodnikov z raziskovanjem postaja daljši in daljši, tudi tokrat razkrivamo zanimive primere otrok in sorodnikov nekdanjih prvoborcev in komunističnih funkcionarjev, ki se jim dobro godi v življenju. Nekateri delujejo v okviru režimskih fakultet, nekateri na klasičen način izkoriščajo državna podjetja, nekateri pa so si lagodno življenje ustvarili na bolj prefinjen način, in sicer kar kot znanstveniki v nekaterih režimskih znanstvenih institucijah, kot sta Kemijski inštitut in Institut Jožef Stefan.

Že v preteklih treh delih smo predstavili mnoge sumljive in manj sumljive primere privilegiranih otrok, sorodnikov ali pa le “nečakov” nekdanjih vodilnih komunističnih funkcionarjev, ki se jim v življenju godi izjemno dobro, ali na račun države ali pa paradržave. Nekateri so ustvarili kariero v politiki in so tako direktno nadaljevali delo svojih botrov, drugi pa bogatijo na račun akademskih karier ali pa poslov v državnih podjetjih. Pod drobnogled smo tokrat vzeli primere zaposlenih otrok nekdanjih prvoborcev v lokalnih znanstvenoraziskovalnih institucijah. Le vprašanje je, kakšni okostnjaki bi pričeli padati iz omar, če bi v Sloveniji končno prekinili s komunizmom in se po osamosvojitvi še dejansko osvobodili ter izvedli lustracijo!

Tri generacije partizanske družine Bebler
Družina Bebler je ena tistih, ki že tretjo generacijo izkorišča komunistične privilegije. Zloglasni “narodni heroj” Aleš Bebler se je že pred 2. svetovno vojno udeležil španske državljanske vojne, kjer je širil komunistično ideologijo, povsem nepresenetljivo pa je bil tudi med 2. svetovno vojno pomemben člen OF. Spoprijateljil se je s kasnejšima funkcionarjema Borisom Kidričem in Edvardom Kardeljem, po vojni pa je zasedal najvišja diplomatska mesta in zastopal Jugoslavijo na raznih diplomatskih konferencah, med drugim je bil stalni predstavnik v OZN. Povsem logično je bil privilegijev v času komunizma deležen njegov sin Anton Bebler, ki je poročen z nekdanjo političarko Darjo Lavtižar Bebler. Deležen je bil študija na uglednih tujih univerzah, nato pa je postal profesor na režimski FDV, deloval pa je tudi kot predstavnik Slovenije pri OZN v Ženevi. Kljub starosti še vedno poučuje na režimski FDV, kjer se je povzpel do statusa zaslužnega profesorja, po vsej verjetnosti pa s pridom koristi tudi usluge profesorskih kolegov. Sinova vplivnega očeta, Žiga Bebler in Andrej Bebler, sta ustanovila podjetje za energetske prenove stavb brez enega samega zaposlenega, ki pa začuda dobiva donosne posle, za svoja dela uporabljajo podizvajalce, kar še dodatno podraži njihove usluge. O aferah prevaranih stanovalcev s strani podjetja Beblerjev smo na portalu Nova24TV že poročali. Veliko poslov so opravili v občini Kočevje, kjer je župan Vladimir Prebilič, profesorski kolega očeta Antona Beblerja.

Tudi sin šefa kliničnega centra dobro bogati na račun državnih podjetij
Nekdanji šef Udbe in še vedno neformalni šef kliničnega centra Janez Zemljarič je nedavno dopolnil okroglih 90 let, a kljub temu naj bi še vedno ostajal aktiven v poslovnem svetu. Tudi njegov sin dobro živi, in to kar na račun državne Nove ljubljanske banke. Ko se je pred časom pisalo o podjetju R.U.R. Draga Kosa, ki je prek sodelovanja z NLB v letu dni uspelo ustvariti kar 765.000 evrov prihodkov, je portal Politikis poročal, da je med odvetniki, ki bogatijo na račun te državne banke, tudi Zemljaričev sin Igor Zemljarič. Ta nudi NLB pravno-svetovalne storitve, starejši Zemljarič pa naj bi še vedno imel odlične povezave z vodstvenimi strukturami pri tej banki. Poslanec SDS Vinko Gorenak je tovrstne podjetnike nekoč poimenoval kar novodobne “prvoborce”!

Otroci prvoborca Poliča so si dobro postregli na račun režima, eden celo v krivosodju
Radko Polič je bil prvoborec NOB, režimski novinar, pisatelj, politični funkcionar in tudi istoimenski sin Radko Polič Rac, ki je diplomiral na AGRFT, je prejel številna priznanja režima za svoje igralsko delo. Tako je prejel Borštnikov prstan, leta 2007 pa še Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Prejel je tudi nagrado za naj igralca leta v letu 1991 in nagrado bert 2015. Bolj škodljiv in zaskrbljujoč primer pa je Vasilij Polič, nekdanji vrhovni sodnik, znan po svojem javnem pojavljanju v partizanskih oblačilih s totalitarno simboliko. Aleš Primc je pred Vrhovnim sodiščem v Ljubljani pred leti tako izpostavil njegov primer, saj je v obdobju 2003-2008 po njegovih besedah Ustavo Republike Slovenije kršil v 13 primerih, od tega je bil 3-krat v vlogi predsednika senata. Največkrat se je Polič “spozabil” pri 22. členu Ustave RS – enako varstvo pravic. Portal Politikis je leta 2013 poročal, kako je Polič poziral s titovko in rdečo zvezdo na njej, simbolom, pod katero je agresorska JLA leta 1991 napadla Slovenijo. Tam je bil prisoten tudi Prebilič, omenjen že v prejšnjem odstavku! Radko in Vasilij imata še brata Svetozarja Poliča.

Številni privilegirani otroci so se pripojili na režimske znanstvene institucije
Številni otroci pa so bili bolj previdni in so se namesto v politiko ali državna podjetja na svojo karierno pot podali v znanost. Po vsej verjetnosti so tako finančne in nefinančne privilegije ter ugled želeli koristiti na bolj prefinjen in prikrit način. Eden izmed takšnih primerov bi lahko bila hčerka Borisa Kidriča in Zdenke Kidrič. Oba zakonca sta bila namreč prvoborca in politična funkcionarja, njuna hčerka Jurkica Kidrič pa je kariero opravljala v okviru zloglasnega režimskega Kemijskega inštituta. Ta organizacija je bila ustanovljena leta 1946 pod vodstvom Maksa Samca kot del Slovenske akademije znanosti in umetnosti in je bila kasneje preoblikovana v samostojno inštitucijo, ki se je imenovala Kemijski inštitut Boris Kidrič. Da, prav ste prebrali, gotovo ni naključje, da se je institucija, kjer je kariero ustvarjala Jurkica Kidrič, imenovala kar po njenem očetu!

Tudi zgodba prvoborske hčerke partizanov in dolgoletnih partijskih funkcionarjev, ki sta zasedala visoka mesta, Lidije Šentjurc in Sergeja Kraigherja, je zelo podobna. Njuna hčerka Marjeta Šentjurc si je kariero ustvarila v okviru Instituta Jožef Stefan, ki je bil ustanovljen leta 1949. Tam je v obdobju svoje kariere imela številne funkcije, med drugim je koordinirala EPR-raziskave različnih raziskovalnih ustanov v Ljubljani, kot so Medicinska fakulteta, Onkološki inštitut, Biotehnična fakulteta, Fakulteta za farmacijo, Veterinarska fakulteta itd., ki na področju znanosti o življenju uporabljajo EPR kot eno izmed svojih raziskovalnih metod. Za svoje delo je še v času totalitarizma prejela kar nekaj nagrad, in sicer nagrado Sklada Borisa Kidriča leta 1972, nagrado Sklada Borisa Kidriča leta 1983 in tudi v tretje je šlo rado, tudi leta 1987 je namreč prejela režimsko nagrado Borisa Kidriča.

Takšna taktika sicer ni redka, a se v Sloveniji za razliko od nekaterih drugih držav metode niso dobro razkrile in o primerih lahko le domnevamo. V Romuniji, kjer so leta 1989 odločno prekinili s komunizmom z revolucijo, se je razkrilo, da je diktatorjeva žena Elena Ceaușescu imela končano le osnovnošolsko izobrazbo, kasneje je sicer poskušala v okviru večerne šole doseči srednješolsko izobrazbo, a so jo izključili zaradi goljufanja. To je bilo osupljivo za Romune, gospa je bila namreč vse dotlej znana kot ugledna kemičarka, imela je doktorat iz kemije, Univerza v Bukarešti pa je izdajala znanstvene članke, podpisane z njenim imenom, ki pa so jih seveda napisali drugi!

J. Ž.