Sadizem nas bo spravil v grob!

Datum:

Septembra se izteka rok, v katerem naj bi “večni študenti” diplomirali. Po tem roku se za te “večne študente” vse spremeni. Zapadejo pod novo zakonodajo, ki je diktirana s t. i. “bolonjskim študijem”, in zanje se potem vse spremeni – dodajo se izpiti, študij se enormno podraži oziroma se zasolijo cene dokončanja študija. Skratka – vse se jim podre oziroma oteži.

Mnogim “večnim študentom” se je v zadnjih mesecih življenje popolnoma spremenilo. Nekateri so vendarle našli energijo – beri: motivacijo – in se lotili tega nedokončanega poglavja v svojem življenju oziroma študiju/izobraževanju. Drugi so povsem obupali in dokončno spoznali, da pač nikoli ne bodo diplomirali. Tretji so ubrali bližnjico, si našli pisce svoje diplomske naloge in odšteli nekaj sto evrov in medtem že diplomirali – razen če se jim na zagovoru diplome ni kaj zalomilo.

Sadisti se sami silijo v zagovorne komisije
In mnogim se res zalomi. Pa ne tistim, ki bi si po svoje “zaslužili”, da se jim zalomi, pač pa tistim, ki okusijo latentni sadizem “gospodarjev vednosti”, torej profesorjev, ki imajo v svojih potlačitvah ogromno zamer in nanje vezanega “spečega” (latentnega) sadizma. Ravno taki sadisti se navadno kar sami silijo v zagovorne komisije in komaj čakajo, da dobijo žrtev na svojo (sadistično) “piko”.

Tokrat se bom razpisal ravno o teh sadistih (vmes pa še malce ovinkaril). Da ne bo pomote – v vsaki populaciji, torej tudi med povsem povprečnimi ljudmi, se najdejo ljudje, ki so imeli – prosto po Freudu – “težko otroštvo”. Taki ljudje v svojih nezavednih depojih uskladiščijo – torej potlačijo – ogromno nekih zamer, ki jih redki predelajo (npr. v psihoterapiji), in te zamere simptomatsko (torej nezavedno) potem trosijo po okolici in po nič hudega slutečih (so)ljudeh, s katerimi prihajajo tekom življenja v stike.

Latentnih sadistov je povsod dovolj. Da “prikrite”/”speče” (latentne) sadiste privlačijo točno določeni poklici, se iz psihoanalize ve. Najbolj tipični latentni sadisti, ki svoj sadizem sicer dobro sublimirajo, so mesarji – v športu pa “borci” v pretepaških športih (K-1, (kick)box, ultimate fighting, full contact …). Prav na mesarje so opozarjali že psihoanalitiki zlate dobe s Freudom na čelu. O kakšnih rabljih in srednjeveških inkvizitorjih pač ne bomo izgubljali besed.

Sodobni način življenja – več poklicev za latentne sadiste
Sodobni način življenja je navrgel še kar nekaj profilov poklicev, ki so prav pisani na kožo latentnim sadistom. Mnogi sadisti sicer aktivirajo obrambni mehanizem že omenjene sublimacije in se dobro vklopijo v družbo. Med najboljšimi sublimatorji so dandanes pač kirurgi, ki s skalpelom med operacijo režejo meso. Operiranci (bolniki) pod narkozo tega kirurškega (sublimiranega) sadizma pač ne čutijo – ko se zbudijo iz narkoze, so (latentno-sadističnemu) kirurgu seveda hvaležni za dobro opravljeno operacijo. Bolj problematični so delavci in predvsem delavke (ženske) nege in zaposleni v socialnih poklicih – predvsem v centrih za socialno delo, domovih (onemoglih, upokojenih) t. i. starejših občanov in tudi zavodih za zaposlovanje oziroma za brezposelne. Tudi inšpektorji in policisti svojega sadizma pogosto ne znajo držati pod kontrolo.

Problem nastane, če se latentni sadizem prelevi v manifestnega, ker potem “boli” seveda tiste, ki so deležni sadističnega izživljanja. Med najbolj znanimi latentnimi sadisti so tudi učitelji (predvsem težkih predmetov – npr. matematike in fizike). Zloglasni so profesorji v srednjih šolah in na fakultetah. Kadar oni začnejo uživati v “jemanju na piko”, se mnogim nedolžnim učencem/dijakom dogaja kalvarija. Moje Zasavje si je letos prav oddahnilo, ko se je eden takšnih učiteljev/profesorjev upokojil. V svoji enormno dolgi pedagoški karieri je “spil veliko (dijaške) krvi” pogosto povsem nedolžnim in nič hudega slutečim dijakom (in dijakinjam) in njihovim staršem. Zdaj se bo lahko posvetil svoji (sadistični) “ljubezni” – lovu in ribolovu (na palico/trnek). Ravno lovci so med največjimi latentnimi sadisti. Z ubijanjem živali je svoj premalo sublimiran sadizem (in agresivnost) napovedalo tudi veliko serijskih morilcev že v mladosti, domala kar vsi.

Veliko sadizma je tudi v politiki. Sadistični politiki se načeloma dobro znajdejo v opoziciji, kjer “pijejo kri” vladni koaliciji (poziciji), in so pri tem nemalokrat tudi konstruktivni. Je pa po svoje zagatno, ko takšni latentni sadisti dobijo vladno moč in oblast. Takrat uživajo, ko se sadistično izživljajo nad opozicijo oziroma svojimi političnimi nasprotniki in samim narodom, ki bi mu morali služiti.

Manifestni sadizem v primeru “koroških dečkov”
Eden zadnjih transparentnih primerov nekontroliranega, torej manifestiranega sadizma se že nekaj mesecev dogaja v povezavi s “koroškima dečkoma”, kjer te sadistke s CSD-ja (Velenje in Slovenj Gradec) ter resornega ministrstva prav uživajo – predvsem v tem, da narod trpi, ker ta dva “koroška dečka” ne prideta v objem dedka in babice. S svojimi političnimi nasprotniki in drugače mislečimi sadistično obračunavajo, usoda dečkov pa jih v resnici sploh ne zanima. Floskula “v otrokovo korist” jim služi natančno zato, da lahko (nezavedno) uživajo v svojem gospodovalnem sadizmu.

V zadnjih mesecih sem se seznanjal in tudi sam bil deležen sadizma direktorice enega od prekmurskih CSD-jev, ki prav sadistično uživa, da 6-letnega “prekmurskega dečka” ne izroči v ljubeč materin oziroma starševski objem. Ta mali nesrečnik že več kot eno leto dnevno joka in hira, falanga CSD-jevk (vključno z enim moškim socialnim delavcem!) pa sadistično uživa, ker dečkova mama, oče in dečkova sestrica dnevno trpijo in “stokajo” od neizmerne (psihične) bolečine, žalosti. 

Sadističnega duška si pogosto dajejo tudi novinarji – predvsem tisti “raziskovalni”. V tem v Sloveniji prednjači Uroš Slak (nekoč v tandemu z Bojanom Travnom). Včasih je to družbeno koristno, pogosto pa tudi pristransko. Veliko latentnega sadizma je zaznati tudi v “rumenih” temah – posebno v času izborov lepotnih tekmovanj, ko se lepotice sadistično muči z raznimi “podtalnimi” vprašanji (npr. o geografiji in glavnih mestih).

V septembru pa bodo na svoj sadistični račun spet prišli raznorazni “gospodarji vednosti” po raznih fakultetah, ki bodo linčali kandidate na zagovorih diplomskih nalog. Toliko kot je tam sadizma, ga je samo še na popravnih in maturitetnih izpitih – in seveda klasičnih fakultetnih izpitih. Mnogi profesorji ravno na izpitih (in predhodnih konzultacijah) dobesedno izsiljujejo seks z (lepimi) študentkami. Mnoge “mečejo” večkrat zaporedoma – vmes pa jih vabijo na “sumljive” (osebne) konzultacije, da bi se te lepotice “sesule” in podlegle tihim predlogom po erotizaciji odnosa.

Podvržene profesorjem brez moralnih norm
Mnoge študentke so bile ukleščene v seksualne primeže pohotnih profesorjev, ki nimajo nikakršnih moralnih norm; škoda je, da o tem molčijo – če bi spregovorile, bi se (jim) dogajale ločitve kot po tekočem traku, pa tudi sodni mlini bi (počasi) začeli mleti.

Sadizmu pa ne podležejo le profesorji moškega spola – včasih so ženske v raznoraznih komisijah za zagovor diplome še hujše. Dalo bi se navesti kar imena – tudi imena fakultet – kjer se take sadistično-psihopatske profesorice najbolj izživljajo nad študenti (ne glede na spol), pogosto pa zgolj nad študentkami. Zavidanje mladosti in lepote je najbolj zahrbtno zavidanje, ki obvladuje mnoge profesorice (seveda pa ne vseh). Takšnim sadistom in sadistkam bi osebno svetoval – če bi bil dekan ali rektor odločen (in ne bi bil politično nastavljen), pa celo predpisal – psihoterapijo. Tablete sadizma načeloma (pač) ne zmanjšajo.

Roman Vodeb

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...