Sesti za mizo iskanja resnice – 2

France Cukjati

Božič je praznik miru, jaslice pa preprost simbol spoštovanja narave in človečnosti. Je tudi namig, kako do spoznanja resnice in miru v svetu. Po poti ohole sovražnosti do drugače mislečih in ob »vsevedni« ujetosti v laž se ni bilo še nikoli mogoče približati miru in resnici.

Ne bo šlo brez »svetovnega etosa«
Pred skoraj petdesetimi leti je prva »Svetovna konferenca religij za mir« (oktobra 1970 v Kyotu na Japonskem) zasnovala idejo: »Svetovni etos v službi svetovne družbe«. Konference so se udeležili zastopniki vseh velikih svetovnih ver, od krščanstva, judovstva in azijskih religij do zmernih vej islama. Odkrili so, da imamo skupno prepričanje o temeljni edinosti človeške družine ter o enakosti in dostojanstvu vseh ljudi. Pa tudi skupno vero, da imajo ljubezen, sočutje, nesebičnost in moč duha končno večjo moč kot sovraštvo in lastni interesi. Povezuje nas tudi globoko upanje, da bo dobro končno zmagalo.

Nato je sledilo še devet svetovnih konferenc, zadnja je bila letos avgusta v Lindau (Bodensee). Ni pa podatkov, da bi se teh konferenc udeleževali tudi predstavniki primitivno agresivnega islama, ki ga po množičnih migracijah tudi v Evropi vse pogosteje srečujemo.

Eden najpomembnejših pobudnikov »svetovnega etosa« je Hans Küng, ki že več kot petdeset let opozarja, da se bo globalizacija ekonomije, tehnologije in komunikacije slabo končala, če ne bomo odkrili in negovali skupnih moralnih pravil življenja. V svoji knjigi Svetovni etos pravi: »Kjer je bil dialog prekinjen, so izbruhnile vojne. Kjer pogovor ni uspel, je zavladalo nasilje, pravica močnejšega, boljšega, pametnejšega. Kdor se pogovarja, ne strelja.

To velja tudi za versko področje:
– miru med narodi ni brez miru med religijami;
– miru med religijami ni brez dialoga med religijami;
– dialoga med religijami pa ni brez teološkega raziskovanja temeljev verovanj.«

Ne bo šlo brez skupnega iskanja poti
Če sta torej dialog in neobremenjeno iskanje resnice edino sredstvo za ohranjanje miru in preprečevanje globalnega spopada, koliko bolj to velja za okolje tesnejšega sobivanja, kot je posamezna država. Slovenska država! Zato je tudi slovenska politična desnica, ki izhaja iz tradicionalne evropske kulture, vedno vabila k dialogu in skupnem iskanju resnice. Tudi danes, na Božič 2019, se sprašujemo: Čemu je služil napad feministk na Romana Vodeba na knjižnem sejmu v Cankarjevem domu? Ali te gospe ne bi raje svojega nazora mirno soočile z drugačnim mnenjem in skušale z nespornimi dokazi zagovarjati svoja stališča? Če tega ne zmorejo, pomeni, da se gredo primitivno »religijo«, ki ne dopušča nobenega dvoma v svoje »dogme«.

Kaj razkriva lanski napad Zveze združenj borcev NOB na novinarja Jožeta Možino, ki je v intervjuju dovolil zgodovinarju Dežmanu, da je mirno in kulturno povedal svoja stališča oziroma nesporne ugotovitve? Tudi to razkriva neko slepo ujetost v dogme in mite, ki ne dopuščajo nobenega pomisleka. Kdaj bomo v Sloveniji na področju revolucije in protirevolucije sposobni mirnega dialoga in iskanja resnice, kot sta to storila stoletna smrtna sovražnika, Francija in Nemčija? Dolgo je vsaka zase pisala svojo zgodovino, a leta 2006 sta izdali skupni zgodovinski učbenik za gimnazijce (»Histoire/Geschichte«).

V prejšnji kolumni sem omenil tudi LGBT, z njeno gender-ideologijo, kot primer slepega zavračanja dialoga in borbenega zagovarjanja čudne ideologije, da »si človek sam izbira svoj spol«, ki naj bi bil le »družbeni konstrukt«. Gre za še eno »religijo«, ki je skregana z ugotovitvami biologije in biomedicine in ki zaradi svoje neosnovanosti ne dopušča nobene znanstvene presoje.

Junija letos je v Nemčiji izšla zbirka kritičnih prispevkov vrste uveljavljenih strokovnjakov »Gender Studies – Wissenschaft oder Ideologie?«, ki pa so jo celo nemški vodilni mediji bojkotirali. Očitno so tudi oni »politično korektni« – za ceno priklanjanja laži. Ob taki »korektnosti« so tudi slovenske inštitucije deležne »LGBT-certifikata«, kot ga je prejšnji mesec prejela slovenska Fakulteta za matematiko in fiziko. Sedaj se torej ne le družboslovne, ampak tudi naravoslovne inštitucije potegujejo za »certifikat« neke »religije«, ki je dokazano v nasprotju z jasnimi ugotovitvami biologije in biomedicine. Edina korist teh certifikatov bo ta, da bomo končno dobili seznam tistih institucij, katerih vodstva slepo nasedajo takim »religijam«.

Laž in primitivizem sta vsem nam v pogubo
Čeprav naj bi bila Slovenija sekularna država in naj bi slovenska šola ne propagirala določene »religije«, je vse pogosteje čutiti, da skuša vlada, oziroma ministrstvo za šolstvo, pripeljati v učne programe tudi gender-ideologijo. Če ne drugače pa pod krinko boja proti »homofobiji«, ki si jo v ta namen izmišljujejo in lepijo na vse, ki so kritični do gender-ideologije. Ob tem ignorirajo starše, ki so glede spolne vzgoje zaskrbljeni za svoje otroke in imajo po 54. členu ustave pravico in dolžnost vzgajati svoje otroke. Kdor pa staršem krni to pravico in preprečuje izpolnjevanje te dolžnosti, ne sodi na ministrstvo, ampak pred sodišče!

Kdaj bo Slovenija sposobna dialoga ter skupnega iskanja resnice in rešitve pomembnih vprašanj?! Ali ni že čas, da dobimo vlado, ki ne bo razmišljala samo o tem, kako prevarati svoje državljane? Še prej pa se vprašajmo, ali ni že čas, da se volivci prenehamo pustiti varati in posiljevati z dokazano neosnovanimi izmišljotinami, s katerimi želi oblast prati možgane naših otrok?

Ni dovolj, da potrpežljivo čakamo na dialog in skupno iskanje rešitev, zahtevati ju moramo! Dokler pa smo v teh zahtevah neuspešni, pa moramo nenehno razkrivati resnico, da vsaj tistim, ki čutijo to patologijo življenja v laži, potrdimo njihov čut za normalnost. In teh, ki jim je potrditev resnice dobrodošla, ni tako malo!

France Cukjati, dr.med.