Leto 2020 se je izteklo. Roko na srce, zanimivo leto in v šali sem že večkrat dejal, da se nikar preveč ne veselimo, dokler res dokončno ne odbije polnoč in nastopi prvi januar 2021. Do zadnje sekunde je namreč mogoče, da gre še kaj narobe. A šalo na stran. Letos smo kot država Slovenija proslavili tudi velik jubilej. Minilo je že trideset let od plebiscita, ko smo se kot narod odločili, da želimo iti samostojno svojo pot naprej.
Ob tej priložnosti pa ne morem in ne morem mimo fenomena, ki ga prepoznavam v naši družbi in psihologiji ni ravno neznan. Imenuje se »naučena nemoč«. Gre za naravnanost, ki jo razvijemo, če nekaj večkrat neuspešno poskusimo, nato pa zaradi neuspeha začnemo verjeti, da je nekaj narobe z nami in ne z okoliščinami, s srečo ali z drugimi ljudmi.
Še več, začnemo celo verjeti, da bomo neuspešni, tudi če poskušamo v nedogled. Zato prej ali slej ugotovimo, da se ni vredno niti potruditi. Kot bi se nam v zaporu odprla vrata v prostost, nam pa zanjo ni več mar, saj smo prepričani, da nam na prostosti itak ne bo uspelo. Možgani nas namreč želijo zavarovati, zato nas odrinejo stran od bolečine neuspeha, pri tem pa ne upoštevajo, da je ta “neuspeh” zgolj napaka v razmišljanju in ne delovanju.
Ste tudi vi že kdaj ostali brez besed ob spremljanju krivic, ki se dogajajo pred našimi očmi? Ko že ptički čivkajo o 400 milijonih evrov preplačila letno v zdravstvu, zgodi pa se praktično nič? Ko gre za očitno promocijo samo ene politične opcije javnega (!) medija, ob tem pa izbrani medijski “strokovnjaki” uglašeno žvrgolijo o tem, da je v javnih medijih vse v najlepšem redu? Ko država serijsko izgublja spore na mednarodnih sodiščih, pravni umi, ki so te spore sprožili, pa še vedno brezmadežno zasedajo najvišje funkcije v državi? Ko se nekaterim odpisujejo težki milijoni zaradi poslovnih malverzacij, druge pa kaznujejo in nad njimi izvajajo rubež po samo dveh mesecih neplačila prispevkov in davkov v vrednosti nekaj sto evrov? Ko nekateri lahko v javnosti počnejo in govorijo, karkoli želijo, njihovi javnomnenjski “odvetniki” pa jih branijo z obtožbami, da se sovražno govori prav proti njim in ne obratno?
Prej ali slej te ujame občutek nemoči. Ne bom se spuščal globlje, saj želim samo ponazoriti, kako se kot družba naučimo takšne nemoči. Začne se nas polaščati občutek, da ne moremo storiti nič. Da je ta svet rezerviran za druge, za tiste na drugi strani političnega spektra, kjerkoli že to je. Povedano drugače, človek sčasoma neha protestirati, se upirati, opozarjati na nepravilnosti, celo neha prijavljati nepravilnosti na policijo, KPK, NPU, računsko sodišče in ne vem kam še vse. Neha biti aktivni državljan.
Pa nikar se ne slepimo, da zadeve ne morejo iti še na slabše. Če bomo delali enako kot do sedaj, zakaj bi bili rezultati v prihodnje kaj drugačni? Ponos in navdih, ki sta nas navdajala ob plebiscitu pred 30 leti, sta neprecenljiva in srečni smo lahko tisti, ki smo doživeli to razpoloženje iz prve vrste. A ko te dni poslušam razmišljanja uglednih in “uglednih” imen slovenske osamosvojitve, se sprašujem, ali res živimo v isti državi, in seveda, kam to pelje. Občutek nemoči je znova blizu.
Naučena nemoč je kot temnejša stran naše duševnosti. Gre za izjemno škodljiv in uničujoč vidik, ki je ob tem tudi neviden. Ljudje namreč ostajajo v slabi družbi, slabih službah, slabih zvezah, volijo slabe poslance itd., čeprav bi bila sprememba mogoča hitro in laže, kot se jim ta čas zdi.
Kako torej naprej? Najprej, če smo se nemoči naučili, jo lahko tudi opustimo. Razumeti moramo, da smo intimno sprejeli sklep, da ne glede na svoj trud ne moremo vplivati na nadaljnji potek dogodkov in da se tega, da smo tak sklep sprejeli, niti ne zavedamo. Še več, celo drugim, ki se odločijo npr. prijaviti nepravilnosti, dopovedujemo, da to nima smisla in da bodo na koncu oni procesirani in ne pravi krivci. Kot da verjamemo, da smo za vlom v našo hišo krivi mi in ne vlomilec samo zato, ker smo ga prijavili zaradi vloma.
Prav ta uvid, da smo v stanju naučene nemoči, se mora nato preliti v pozitivno razmišljanje, v več zaupanja v pozitivne možnosti izida, čemur morajo potem slediti tudi konkretna dejanja.
Resnica slej ko prej najde svojo pot na površje, tudi če včasih za to potrebuje desetletja. Za aktivno vlogo ni treba biti ne velik in ne močan, treba pa je biti pogumen in zaupati v svoj prav. Zaupati, da je to tudi moj svet.
Srečno 2021!
Edvard Kadič