Ste tudi vi mislili, da opravljate dobro delo? Toliko o pravični trgovini …

Fotografija je simbolična (foto: epa)

Nisem zasledil, če je čokoladna Guinnessova rekorderka – ki so jo izdelali na 5. festivalu čokolade, ki poteka ta konec tedna v Radovljici – izdelana po načelih pravične trgovine. Spodobilo bi se že. V zadnjem času je namreč v modo skupaj s pravično trgovino prišla tudi pravična čokolada.

Čokolada oziroma kakav, pridelan po načelih pravične trgovine, naj bi zagotavljal, da je vsak člen v okviru kakavove nabavne verige pravično plačan, da mu niso kršene osnovne človekove in delavske pravice, da pridelava ne obremenjuje okolja in da vsi členi verige potekajo ter poslujejo pregledno.

Izbrane okoljevarstvene organizacije z aktivizmom, podprtim s kvaziznanstvenimi raziskavami, študijami in analizami prepričujejo naš razum, da naj kupujemo s čustvi. Ugotovitve, pridobljene na znanstveno sporen ali nepojasnjen način, ponavljajo toliko časa, da se primejo, da postane mit. Iz izjem izpeljejo pravila, na podlagi rezultatov enega poskusa določijo vsesplošno veljavne zakonitosti …

Nekorektne raziskave: napake, posploševanja, pristranskost
Za primer, kako to poteka, si lahko pogledamo petindvajset strani dolg povzetek študije z naslovom Grenko-sladka čokolada, Resnica v ozadju mednarodne industrije čokolade, ki sta jo izdali društvi Südwind iz Dunaja in Focus iz Ljubljana. Povzetek študije, ki naj bi temeljila tudi na v študiji sicer nenavedenih znanstvenih virih, je poln napak, netočnosti, nasprotujočih si trditev, posploševanja, enostranskosti in zavajanja … V celotnem povzetku študije, ki je bila izdelana in prevedena v slovenski jezik s podporo javnega denarja, skoraj ni odstavka, ki bi bil napisan korektno.

Pridelovalci kakava dobijo le drobiž
Na primeru 100 g 0,79 evrske tablice čokolade je prikazano, brez navedbe vira, da le 6,6 odstotka cene čokolade, ki jo plačamo v trgovini, dobijo pridelovalci kakava. Ostalih 90,7 odstotka pa je razdeljeno po naslednjih deležih: 2,1 odstotka prevozniki in trgovci (verjetno kakava?), 7,6 odstotka predelovalci (verjetno kakava?), 4,3 odstotke davki in trženje, 32,5 odstotkov proizvajalci čokolade in 44,2 odstotka prodajalci na drobno. V čigav žep ponikne 2,7 odstotka, ki, če seštejemo vse deleže, zmanjkajo do polnih 100 odstotkov, ni znano. Glede na to, da je ta delež večji kot delež, ki pripada prevoznikom in trgovcem, ni zanemarljivo majhen.

Več kakava, več denarja
Ne verjamem, da prikazana razmerja v vrednostni verigi analizirane čokolade veljajo kar za vse vrste čokolade in kar za vse države enako. Če ne drugega, se vsebnost kakava v različnih vrstah čokolade spreminja,in lahko znaša od 10 pa do 99 odstotkov. Zato se zdi logično, da v čokoladi, kjer npr. 99 odstotkov surovin predstavlja kakav, na pridelovalca kakava odpade večji delež cene čokolade kot pri čokoladi, kjer je delež kakava 10-krat manjši.

Tudi davki so v različnih državah različni, prav tako trgovske marže določajo posamezni trgovci. Seveda čokolada ni izdelana samo iz kakava, ampak vsebuje vsaj še sladkor in mleko. Je pri pravični čokoladi preverjeno tudi to, da sta tudi ti dve surovini pridelani po principih pravične trgovine ali pa je pomemben le kakav? Ali je čokolada, ki vsebuje 10 odstotkov kakava, ki je pridelan po načelih pravične trgovine, sladkor in mleko pa ne, še lahko pravična čokolada?

Pravična trgovina – pa kaj še?
Če pa gre pri omenjenem primeru le za predstavitev razmerij v vrednostni verigi čokolade oziroma za predstavitev reda velikosti le-teh, zakaj so potem deleži podani na eno decimalno mesto natančno? Verjetno zato, da vse skupaj delujejo bolj znanstveno, bolj strokovno, bolj analitično, bolj resno, bolj prepričljivo in bolj verjetno. Bi bilo res kaj narobe, če bi bili deleži v vrednostni verigi proizvodnje čokolade predstavljeni zaokroženo na recimo 5 odstotkov? Torej, da na pridelovalce kakava, prevoznike in trgovce, predelovalce ter davke in trženje odpade na vsakega približno 5 odstotkov vrednosti, dobra tretjina odpade na proizvajalce čokolade in slaba polovica na prodajalce na drobno.

Če je bila analiza deležev v vrednostni verigi proizvodnje čokolade opravljena s tako odličnostjo kot analiza pravičnosti čokolade na policah slovenskih trgovcev, omenjena v kolumni z dne 2. 4. 2016, Naredite nam čokolado spet pravično, ekološko in sladko 2.4.2016, potem nam res ni pomoči. Če lahko certifikate o pravični trgovini podeljujejo le izbrane mednarodne organizacije, lahko tudi verodostojne analize opravljajo le akreditirani laboratoriji.

Sladki greh (foto: epa)

Sladki greh (foto: epa)

Pravični avtomobili in pravičen kruh
Sicer pa, kolikšen, mislite, da je delež, ki ga prejeme rudar v rudniku železa v maloprodajni ceni avtomobila? Ali koliko dobi pridelovalec žita od cene pekovskega izdelka? Tisti, ki si pečete kruh sami doma, to približno veste in si ga tudi zato pečete sami. Ali bomo sedaj od trgovskih verig in prodajalcev avtomobilov zahtevali tudi pravične avtomobile in pravični kruh?

Kolikšna je sploh pravična cena, kako jo ugotoviti in kdo naj jo plača. Potrošnik, trgovec, predelovalec, proizvajalec?

Pozivanje h kupovanju izdelkov pravične trgovine morda deluje toliko časa, dokler smo na pravem koncu verige. Kaj pa, če bi se mi znašli na drugem koncu? In bi Nemčija ali Francija, kot eni glavnih partneric slovenskega gospodarstva, ocenili, da so delavci v proizvodnji v Sloveniji preslabo plačani ali da ni dovolj poskrbljeno za varstvo okolja? In bi zato pozvali Nemce in Francoze, naj raje kupujejo dražje, a pravičnejše izdelke, ki jih izdelujejo v Nemčiji in Franciji, kjer so delavci bolje plačani in so tudi okoljski standardi višji? V Sloveniji pa bi zato zapirali tovarne bele tehnike, avtomobilov in cementa ter bi delavci ostajali brez dela in plač.

Razumem tudi, da se avtorji »čokoladne« študije ne morejo spoznati na tako različna strokovna področja, kot jih celostna analiza proizvodnje čokolade obsega. Če pa bi recenzijo študije ali prevoda poleg ekonomista opravil še kakšen biolog, v končnem izdelku ploda kakava ne bi dosledno poimenovali strok, ampak bi uporabili botanično ustreznejša termina, kot sta sadež oziroma plod.

Kakav je z razumnimi stroški nemogoče pridelovati ekološko
Kakav je z razumnimi stroški nemogoče pridelovati ekološko. V naravi je kakavovec drevo, ki raste posamično v spodnjem, zasenčenem sloju (sub)tropskih gozdov Srednje in Južne Amerike. Tako bi bil edini okoljsko sprejemljiv način, da bi nabiralci kakava v tropskem gozdu, vendar le v Srednji in Južni Ameriki, ne pa tudi v Afriki in Aziji, iskali samonikla drevesa kakavovca in obirali zrele sadeže. Podobno kot so v preteklosti delali mehiški chiclerosi, nabiralci gumija, iz katerega so potem izdelovali prve žvečilke.

Druga možnost za kolikor toliko sonaravno proizvodno kakava so nasadi kakavovca v obliki t. i. kmetijsko-gozdarskih sistemov, torej kombinacije nasadov kakavovcev z drugimi drevesnimi vrstami in kulturami, tudi izven avtohtonih območij areala kakavovca. Seveda so taki sistemi strokovno zahtevnejši, za delovanje in vzdrževanje pa zahtevajo večji vnos energije in snovi, torej denarja, da delujejo uspešno.

Tretja možnost so klasični enovrstni nasadi, plantaže kakavovca. Ki so strokovno lahko manj zahtevne, zaradi manjših stroškov proizvodnje in večjega negativnega vpliva na okolje pa zahtevajo tudi manjši vložek denarja in so za lastnika bolj dobičkonosne.

Certifikati (ne)odvisnih mednarodnih institucij
Certifikate o okoljski sprejemljivosti in ostalih zahtevah, na podlagi katerih pridelovalce kakava uvrstijo med pravične, podeljujejo neodvisne mednarodne organizacije. Neodvisnost in mednarodnost naj bi bila porok za verodostojnost, kar pa ni vedno res. Prav tako ne smemo pozabiti, da tudi pri teh organizacijah obstaja nevarnost monopoliziranja. Torej, da posamezna organizacija podeli čim več certifikatov, da s tem obdrži prevladujoč položaj na »trgu certifikatov« in opraviči ter zagotovi svoj obstoj. Podeljevanje certifikatov je ne nazadnje tudi dober posel. Postopek pridobitve certifikatov ni niti enostaven niti ni poceni. Certifikate je potrebno po določenem časovnem obdobju obnavljati.

Mislite, da bo pridelovalec kakava v Gani ali na Slonokoščeni obali, ki komaj preživi, je morda nepismen, zmogel dati vsako leto nekaj deset ali sto dolarjev za obnovo certifikata, da prideluje pravičen kakav? In če mu bo kakavovce napadla plesen, da ne bo uporabil fungicida, ki ga bo kupil na črnem trgu, saj bi drugače ostal brez pridelka?

Če bodo certifikati za pridelovalce kakava obvezni, bodo prvi nastradali ravno mali pridelovalci kakava, za katere si mednarodni okoljski aktivisti in pravična trgovina najbolj prizadevajo. Prepričan sem, da si bodo večje družbe lažje pridobile ustrezne certifikate za svoje plantaže. V deželah, kjer za nekaj sto dolarjev lahko kupiš človeka, lahko za nekaj deset tisoč dolarjev kupiš tudi katerikoli certifikat.

Gal Kušar

  • Mirkoca

    Super dobro in tehtno napisano.

  • Shalalabayzer

    “bi /…/ ocenili, da so delavci v proizvodnji v
    Sloveniji preslabo plačani ali da ni dovolj poskrbljeno za varstvo
    okolja? In bi zato pozvali /…/, naj raje kupujejo
    dražje, a pravičnejše izdelke /…/,
    kjer so delavci bolje plačani in so tudi okoljski standardi višji? V
    Sloveniji pa bi zato zapirali tovarne /…/ ter bi delavci ostajali brez dela in plač.”

    Vedno se ob takih dejstvih, kot je zgoraj, spomnim na afriške rudnike kobalta. Kopljejo v nevarnih razmerah, levičarji pa pozivajo naj nekaj naredimo, da bodo varneje izkopavali. Ne zavedajo se, da bi ravno oni (levičarji) s svojimi idejami izvedli fevdalizacijo.

  • Unikatna

    Dobro napisano!!! Pravičnosti ni in vedno se najde nekdo, ki na račun revnih služi!

    • Gr8_1

      Prvi v vrsti je država oz. sistem.

  • tarantela

    Se mi zdi, da največ državnega denarja poberejo taki raziskovalci pravičnosti.

  • elh

    Dobra analiza analize.

    Že po vsebini tipično delo nekakšnih antiimperialističnih levih aktivistov, ki producirajo “študije” na osnovi svoje filozofije in latovščine in pokasirajo davkoplačevalski denar, ki ga vlade talajo po principu vsi razen desnih.

    Živijo na grbi nekoga, ki konkretno dela. Kako oni sicer to imenujejo, izkoriščanje človeka po človeku. No izkoriščevalci so oni, tega se zavedajo in spuščajo meglo.

  • Nata

    No , takole je , ja !!!
    Pravična trgovina ? V Ljubljani na Starem trgu je ena taka . Nikoli nič ne kupim , ker imam o tem poslu svoje mnenje …….in , ne motim se !!
    Brez nadaljnega komentarja !

  • dr Janez Sveti

    Enkrat sem že komentiral “pravično ” trgovino..
    Seveda je vse prevara. A mislite da eko in podobne neumnosti niso nateg? Lepo vas prosim, da ne verjamete vsega kar vam trdijo, da je res. Na neumnih je vedno dober zaslužek.
    Dr Janez Sveti

  • baubau

    Izraz”pravična trgovina” je že po definiciji absolutna kontradikcija.Trgovci so že od začetka pokvarili svet in ljudi,,saj sta izvor in vzrok trgovine-že od prvinske preproste menjave dalje- predvsem nevoščljivost drugemu in poželjivost po tujem bogastvu.Skratka :sprevržena želja vedno in neupravičeno dobiti več! kot daš.

  • Tanja Bor

    Za pravično in ekološko življenje stavim na varčevanje in podpiranje misijonarjev.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!