fbpx

Tako kot “vožd” tudi vzporedni mehanizem ni nepremagljiv!

Novinar Demokracije Gašper Blažič.

Kdor se vsaj malo zanima za politiko, je zagotovo zasledil izraz “civilna družba”. Gre za tisto področje vsakdanjega zasebnega in javnega življenja, ki ni pod nadzorom ali neposrednim vodstvom politične oblasti. Seveda tega ne smemo enačiti s “pluralizmom samoupravnih interesov” pod nadzorom ZKS, ki je bil še del prejšnjega sistema. Ko se je v osemdesetih letih začela vzpostavljati od partije neodvisna civilna družba, smo prek nje prišli do pomembnih sprememb s prvimi večstrankarskimi volitvami in z osamosvojitvijo Slovenije. Vendar pa je moč neodvisne civilne družbe začela slabeti, saj je znova obujeni vzporedni mehanizem naredil vse, da jo je nadomestil s svojimi plačanimi “podaljški”, kot je denimo Inštitut 8. marec. S tem je dobesedno ugrabil civilnodružbeni sektor.

Da je res tako, je pokazal tudi izid nedeljskega trojnega referenduma. Z njim je koalicija dosegla popolno zmago. Potrjeni so vsi trije njeni zakoni, o katerih smo odločali. To pomeni, da se je medijska histerija, ki so jo zganjali, in deljenje značk z demagoško vsebino, češ, vrnite “Radovednega Tačka” na TV, očitno splačala.

Vendar moramo biti tudi samokritični: čeprav smo v minulih tednih tudi v Demokraciji zavzeto seznanjali javnost z utemeljenimi razlogi, zakaj si vsi trije zakoni (o RTV, o dolgotrajni oskrbi ter o vladi) zaslužijo zavrnitev na referendumu, ti argumenti niso nagovorili dovoljšnega števila ljudi. Ko sem se nedavno sprehodil za Bežigradom mimo Gospodarskega razstavišča, kjer se je na volišču za predčasno glasovanje kar trlo ljudi, sem tam opazil kup mladih aktivistov, ki so ljudi osebno nagovarjali, naj se referenduma udeležijo in glasujejo ZA.

Tudi po družbenih omrežjih so zagovorniki vladnih zakonov ves čas objavljali fotografije s stojnic po vsej Sloveniji. Na drugi strani pa aktivistov, ki bi ljudi nagovarjali, naj glasujejo proti, ni bilo opaziti. V glavnem je kampanja nasprotnikov potekala prek redkih medijev, nad katerimi vzporedni mehanizem nima nadzora, in prek družbenih omrežij. To pa je seveda premalo, saj se je v glavnem prepričevalo že prepričane.

Te napake bo seveda zelo težko popraviti in jih bomo verjetno tudi drago plačali. Predvsem kar zadeva RTV, kjer so se tisti, ki jih je “j…no več”, sedaj lahko oddahnili, saj so dosegli, kar so hoteli, in bodo lahko gradili novo zgodbo evropske različice TV Pjongjang. Če je do sedaj vzporedni mehanizem nadzoroval 90 odstotkov celotne RTV, bodo ta odstotek lahko sedaj dokaj hitro popravili na sto in javni zavod temu primerno “depolitizirali”. Edino upanje je še ustavna presoja spornega zakona o RTV, vendar bi bil glede na nazorski monopol tranzicijske levice pravi čudež, če bi ustavno sodišče ponovilo svoje stališče iz leta 1994, ko je odstavljenega Žarka Petana vrnilo na funkcijo generalnega direktorja.

Naša glavna težava je verjetno v tem, da smo v zadnjih letih povsem pozabili na civilno družbo in smo se v glavnem zanašali na stranke. Lahko rečemo, da je SDS zbiranje podpisov za razpis vseh treh referendumov organizirala odlično. Vendar zbrani podpisi še ne pomenijo avtomatske zmage. Vladna stran je sicer res imela popolno medijsko premoč, vendar bi jo lahko na terenu nevtralizirali. Namesto tega sedaj drvimo v mehki despotizem, ki ga je že v 19. stoletju francoski mislec Alexis de Tocqueville označil za veliko nevarnost celo v razvitih demokratičnih državah, saj gre za zelo prefinjeno obliko tiranije, slednja pa je predvsem posledica zapiranja državljanov v njihovo udobno zasebnost, češ da vlada dovolj dobro skrbi za nas.

Čeprav je sedaj prepozno, to ne pomeni, da bi morali vreči puško v koruzo in se jeziti nad “neumnim narodom”. Daleč od tega! Spomnimo se politične zgodbe o srbskem “voždu”: Slobodan Milošević je svoj vzpon prvič dosegel leta 1986, ko je postal predsednik srbske ZK, nato dve leti kasneje predsednik Srbije, kasneje tudi srbsko-črnogorske Zvezne republike Jugoslavije. V svoji državi si je podredil vse medije, zlasti srbsko nacionalno RTV ter na tej podlagi postal ikona protibirokratske revolucije in novi “mesija”. Njegovi “pitbuli” so tako kot sedaj Putinovi uničevali vse neodvisne medije, zlasti beograjsko televizijo B92. Vendar svoje avtokracije ni mogel nadaljevati v nedogled: leta 2000 so ga množice, ki so ga še nekaj let pred tem poveličevale kot rešitelja, snele z oblasti. Manj kot leto kasneje so ga kot vojnega zločinca izročili haaškemu sodišču. Zelo podobna usoda slej ko prej čaka tudi Putina. In tudi slovenski vzporedni mehanizem ni večen.

A najprej moramo predreti naše mehurčke, iti med ljudi in si seveda priznati, da peklenščke, ki vzdržujejo vzporedni mehanizem, lahko izženeš le s postom in z molitvijo (prim. Mt 9, 29).

Gašper Blažič