Ujemite tatu!

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Pod površino problemov s “korono” in gospodarsko krizo; očitkov, da (niti pol leta stara) vladna koalicija izkorišča epidemijo za svojo politično agendo in utrjevanje svoje oblasti; v zaodrju interpelacij, odstopov, medstrankarskih zdrah in vseh mogočih obtožb o korupciji; na ozadju ameriško-kitajske konkurence okrog omrežja 5G… se odvija politična polemika, ki spominja na slovenske težave pred neodvisnostjo. Polemike se udeležuje tudi stari znanec, nekdanji somišljenik, pesnik in akademik Boris A. Novak, čigar obsežno lamentacijo o slovenski politiki in vladi Janeza Janše je pred kratkim objavil ljubljanski Dnevnik. Pisec tukajšnjih vrstic nima namena polemizirati z Novakom, njegov retorično spretni, pravzaprav demagoški, vendar paradoksalni tekst je le ena od iztočnic.

Mogoče se je strinjati z Novakovo kritično sodbo o “svinčenih” sedemdesetih letih, to pa je menda tudi ena redkih reči, s katero se je mogoče strinjati. Omenjam jo zato, ker se dotika najinega davnega in skupnega učitelja. Novak pove, da je bil takrat “(g)lavna tarča podlih napadov … Dušan Pirjevec – Ahac, eden izmed prvih slovenskih partizanov, povojni disident in intelektualec, ki je s svojim mišljenjem bistveno zaznamoval tedanjo mlado kritično generacijo.” Pirjevca ne omenjam le zato, ker je bil najin profesor (ki sva ga po vsem videzu razumela vsak po svoje), ampak zato, ker je leta 1961 polemiziral z jugoslovanskim unitaristom Dobrico Ćosićem, leta 1962 pa z za tiste čase prevratno revijo Perspektive, katere kaznovani sodelavec je bil tudi Jože Pučnik. Pirjevčev članek je imel naslov “Neresnične dileme”, prav za to pa gre tudi pri piscu teh vrstic.

Pirjevec je bil član revolucionarne generacije, ki je – sicer brez Pirjevca – vladala v Sloveniji in Jugoslaviji 45 let. Bil je previden revolucionar. Morda bi ga bilo pravilneje imenovati previden reakcionar, saj v zvezi s komunistično revolucijo ni uporabljal žaljivih besed, pač pa je bil privrženec zahodne kulture, modernizma in demokracije. Predvsem je bil ognjevit zagovornik slovenstva in slovenskih narodnih interesov, morda bolj ognjevit od mlajše generacije, ki se je zbrala okrog revije Perspektive. Pirjevec je energično in tehtno nasprotoval Ćosiću, ki bi kar ukinil jugoslovanske narode in republike, ni pa verjel v slovensko narodno državo. Po Pirjevcu bi bilo treba strogo ločevati narod od države, saj bi država sicer lahko podržavila narod. Po eni strani se je od (pretežno levičarsko usmerjenih) perspektivašev razlikoval Pirjevec, po drugi strani je bil v perspektivaški družbi izjema Jože Pučnik, ki se je spustil v direktno polemiko z režimom in bil zato kaznovan z zaporom. Pirjevec je perspektivaše, ki so ga imeli za “sentimentalnega humanista”, imenoval “kritično generacijo”, vendar je sklepal, da gre v bistvu za neresnične dileme.

Dušan Pirjevec s poti revolucije v katarzo - Časnik

Dušan Pirjevec – Ahac

Pirjevec in perspektivaši so polemizirali vse do ukinitve Perspektiv leta 1964, ko je Pirjevec stopil na njihovo stran. Pozneje so Pirjevca, kot pove tudi Novak, kritizirali in žalili od perspektivašev mlajši, novokomponirani revolucionarji, ki so v bistvu prevzeli besednjak prejšnje (tudi Pirjevčeve) generacije. Ti novi revolucionarji, ki so uporabili četrt stoletja staro jugoslovansko ideologijo, so prišli prav (Titu in Dolancu), ko je bilo treba leta 1972 obračunati z “liberalci”, v Sloveniji s Stanetom Kavčičem.

V socialističnih časih so za polemiziranje veljala posebna pravila. Marksistom in leninistom ni bilo mogoče ugovarjati z zavračanjem Marxa ali Lenina. Nasprotniki marksizma in leninizma so premagovali marksiste in leniniste s spretno montažo Marxovih in Leninovih citatov, ki je dajala videz, da so boljši marksisti in leninisti kot njihovi nasprotniki. Tako je recimo Josip Vidmar, ki seveda ni bil leninist, porazil leninista Borisa Ziherla v znani polemiki “Lenin in Tolstoj” leta 1956.[1]

V socialističnih časih je bilo seveda prevzemanje 25 let starih ideoloških vzorcev, kar je bilo značilno za novokomponirane revolucionarje v začetku sedemdesetih let, zelo problematično, toda še bolj problematično je prevzemanje istih vzorcev 75 let potem, ko so se prvikrat pojavili. S tem je povezana vsa zgodba o imenovanju cest po komunističnih revolucionarjih, o nedotakljivosti njihovih spomenikov, o rdečih zvezdah in prepevanju Internacionale. O vsem tem pišem zaradi najnovejših revolucionarnih izbruhov na različnih biciklističnih in vstajniških demonstracijah, ki seveda niso usmerjene proti diktaturi ali omejevanju ustvarjalne svobode, ampak proti demokratom in nadaljevalcem tradicije osamosvojitvene koalicije Demos, zagovornikom slovenske neodvisnosti in položaja na pravi strani zgodovine.

Pekel rasizma in brezpravnosti?
Za položaj, recimo za sloves ali ugled neke države je kajpada pomembno, kaj si o njej mislijo njeni državljani. Iz te snovi sta narejena domoljubje in njegova druga pojavna oblika, nezadovoljstvo z razmerami. O tem je skoraj vse povedal Ivan Cankar. Toda za položaj neke države in njen ugled v tujini so odločilne druge države. V dvomu, ali je Belorusija demokratična in uspešna država, bo neodvisno od domačih deklaracij odločilna sodba mednarodne skupnosti in seveda njene javnosti. Slovenija je bila uspešna pri vojaških operacijah v juniju in juliju 1991, toda država je pravzaprav postala pol leta pozneje, z mednarodnim priznanjem.

Vabljeni k ogledu oddaje Beremo: Dr. Dimitrij Rupel: Se je ...

Trideset let po koncu hladne vojne in po jugoslovanski krizi slovenski državljani – če je verjeti različnim anketam in komentarjem poznavalcev – večinoma izražajo zadovoljstvo s svojo državo in njenimi glavnimi dosežki. Njihovo zadovoljstvo bi bilo mogoče povzeti s stavkom: Danes je bolje. Ob tem občutku zadovoljstva, ki izhaja iz spoznanja, da Slovenci pač sami odločamo o svoji usodi,  se pojavljajo tudi dvomi in kritike, za katere pa sta večinoma značilni previdnost in zadržanost. Ta zadržanost je pisca teh vrstic pripeljala do oklepaja v naslovu njegove knjige: Se je slovenska država po(ne)srečila? O tem, ali se je posrečila ali ponesrečila, se je mogoče spraševati, odgovor pa ni preprost. V času, ko je knjiga izšla (2019), se je – po mnenju avtorja – nakopičilo nekaj resnih problemov, vendar bi se (kot opazovalec in udeleženec prizadevanja za samoodločbo) vseeno odločil za pozitivno oceno. Ko je izvod knjige po izidu podaril nekdanjemu predsedniku in soudeležencu Milanu Kučanu, je ta hudomušno komentiral: Oklepaj je odveč. To – naj se vrnem k prvoosebni pripovedi – me je pravzaprav presenetilo. Danes se moje presenečenje stopnjuje.

Zadnje čase, posebej po spomladanski spremembi koalicije se pojavljajo in ponavljajo glasni očitki, da prihaja do usodne in zgrešene preusmeritve zunanje politike. Vlada naj bi celo “brez plebiscitarnega pokritja” vključevala Slovenijo v Višegrajsko skupino, tj. v družbo nekdanjih komunističnih držav, za katere so značilni nacionalizem, neliberalnost, pomanjkanje demokracije, zatiranje novinarjev in kulture, celo nasilje nad ženskami … Politična norost in neumnost naj bi jo odrivali iz osrčja Evropske unije na njeno nesvobodno, brezpravno obrobje. Slovenijo, ki  “nesrečno lebdi v vicah oportunizma” naj bi aktualna vlada pehala v “pekel rasizma in brezpravnosti“. Trideset let po prelomnih dogodkih je slovenski pesnik in akademik Boris A. Novak izoblikoval tole zagrenjeno vprašanje: “Če je to ves izkupiček tridesetletne samostojnosti Slovenije, potem si moramo zastaviti grenko vprašanje: je bilo vredno?”[2]

Višegrajska četverica ali nemško-francoski vlak?
Predvsem se je treba zavedati, da se je Slovenija že davno in celo v času, ko je bil predsednik republike Milan Kučan, skušala (brez plebiscitarnega pokritja) včlaniti v Višegrajsko četverico. To dogajanje sem že opisal v članku “Višegrajska četverica”.[3] Do včlanitve ni prišlo, ker v V4 o njej ni bilo soglasja, sicer pa je Slovenija – skladno s številnimi uradnimi deklaracijami – sodelovala v “razširjeni” V4, torej z Avstrijo, Češko, Madžarsko, Poljsko in Slovaško, ki se je leta 2001 imenovala Strateško partnerstvo, pozneje pa se je preimenovala v Regionalno partnerstvo, ki se mu je na koncu pridružila tudi Hrvaška. Slovenija se je povezovala s partnerji pri vstopanju v Nato in v Evropsko unijo in da bi povečala svoj vpliv v teh organizacijah. Včasih se je z državami Regionalnega partnerstva – da bi uskladila določene poglede – sestajala pred začetkom sestanka Evropskega sveta ali Sveta EU za splošne zadeve in zunanje odnose (GAERC).

Na tej točki je treba zagovor Srednje Evrope povezati še z nekaterimi ugotovitvami.

Srednjeevropske države, ki so bile pred sovjetsko zasedbo cvetoče evropske kulture in demokracije, so bile v marsikaterem pogledu, recimo, vse od okupacije Češkoslovaške (1968) in Kunderovega članka “Ukradeni Zahod ali tragedija Srednje Evrope” (1983) Sloveniji za svarilo in za zgled. Pred EU je bila Slovenija ponosna članica leta 1992 ustanovljenega združenja za svobodno trgovino CEFTA (Bolgarija, Češka republika, Hrvaška, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovaška in Slovenija). Marsikateri slovenski politik je v preteklosti zares vihal nos nad nekdanjimi socialističnimi državami, vendar je seveda dejstvo, da so te države (spomnimo se poljskega Wałęse in češkega Havla) bistveno prispevale h koncu hladne vojne in propadu komunističnih diktatur; po vključitvi v EU in Nato pa so se razvijale hitreje od Slovenije. Njihov napredek je bil povezan z omejevanjem vpliva nekdanjih komunističnih vzorcev in tudi z lustracijo. V nobeni višegrajski državi ni mogel predsednik republike postati nekdanji šef Komunistične partije. Višegrajske države so počele in dosegle marsikaj, kar bi morali početi in doseči tudi v Sloveniji. Negativna podoba teh držav, je medijska konstrukcija. Občasne in vse pogostejše izjave, da Slovenija ne spada v njihovo družbo, so rezultat ideološke utvare, da sta bila jugoslovanski socializem in jugoslovanska zunanja politika neprimerljiva z drugimi socialističnimi državami. Seveda so takšne izjave tudi rezultat strahu, da bi se Slovenija navzela načel in meril, ki so značilna za Bratislavo, Budimpešto, Prago ali Varšavo.

Drugo vprašanje je povezano s slovenskim položajem v osrčju Evropske unije. Slovenski politiki so pogosto izjavljali, da Slovenija želi pripadati temu osrčju oz. jedru EU; da bo v primeru delitev na hitrejše (centralne, jedrne) in počasnejše (periferne) države hitela s prvimi oz. sedla na nemško-francoski vlak. To je seveda mogoče in zaželeno, vendar je problem v tem, da Slovenije s tem v zvezi prav vztrajno ne vabijo oz. ne upoštevajo. Povsem skregana s takšnim vlakom pa je bila v obdobju preteklih vlad (2008-2012, 2013-2020) zunanja politika, ki je imela rajši Rusijo kot Ameriko in ki je celo kazala razumevanje za Lukašenka.[4]

Vsi smo umetniki
Nedaleč od polemik o neprimernosti slovenske zunanje politike po marcu 2020 – v času epidemije in poletnih počitnic? – sta se od nekod pojavila tudi vprašanje koristi, ki naj bi jih imeli Slovenci od življenja v Jugoslaviji (“brez nekdanje Jugoslavije Slovenije danes ne bi bilo“), in bojazen, da bo Slovenija (zaradi vlade, ki je nastopila marca 2020 in “zaradi prodanih nacionalistov“) propadla. Slovenija naj bi bila po marcu 2020 postala “(p)ekel slovenstva brez kulture in jezika, brez umetnosti, brez odprtosti, brez dialoga z drugimi, brez razgledov in srca, brez elementarne človeške spodobnosti, brez kakršnekoli vsebine razen praznega blebetanja, kako ponosni smo na to, da smo Slovenci”.

Slovenija se je po osamosvojitvi na področju kulture in umetnosti v resnici modernizirala, pri čemer so se zgodili različni nesporazumi in zablode. Predvsem se je treba spomniti, da je slovenska država nastala iz zgodovinskega pojava, ki ga poznavalci imenujejo “kulturni narod”, torej narod, ki se je izoblikoval na podlagi značilne kulture, predvsem pa jezika, ki se razlikuje od vseh drugih jezikov. Slovenci (v novejšem času ali vsaj po smrti celjskega grofa Ulrika II. leta 1456) nismo imeli svojih plemičev in vojskovodij, ki bi nam/si pribojevali primerno državno ozemlje in oblast. Ideja narodne države je dobila posebno spodbudo po Po prispevkih za slovenski nacionalni program v 57. številki Nove revije, po Majniški deklaraciji leta 1989 in po koncu hladne vojne, s čimer se je končalo stoletje totalitarnih sistemov. Za nas sta bila bistvena propad Jugoslavije in Sovjetske zveze. Slovenska kultura z literaturo vred se je prebila v državo, v parlament, vlado, diplomacijo itn. Iz narodno spodbudnih se je preselila v državno konstitutivne ustanove. V bistvu se je kultura poistovetila z državo. Na “izpraznjenem” prostoru kulture so se poleg hvalevrednih ustanov, ki so povezane s slovenščino; poleg likovne in glasbene umetnosti, ki sta podvrženi mednarodnim merilom, naselile mnoge dejavnosti in skupine, ki za državljane še zdaleč niso tako privlačne in odločilne, kot so bili prejšnji prebivalci tega prostora. V “praznini” so propadla tudi nekdanja merila, kot umetnost in kultura pa se je začelo pojavljati vse mogoče. Od mrtvih se je prebudila miselnost, ki je bila značilna za 70. leta jugoslovanskega socializma: “vsi smo ustvarjalci” in “vsi smo umetniki”! V sedemdesetih letih (1970-1979) se je v okviru Titovega in Dolančevega obračuna z “liberalci” – z vzkliki kot Naj živi proletarska revolucija! – na prizorišče vrnila oblastniška/ revolucionarna retorika iz let po drugi svetovni vojni (1945). Danes smo priče velezanimive, pravzaprav perverzne ponovitve. Revolucionarna retorika se vrača že drugič. V različnih protestih, demonstracijah in inštalacijah se oglašajo 75 let stari obrazci in formulacije.

Jugoslavija kot fascinantna, nadrealistična federacija
Slišimo, da sta bila socializem oz. komunistična oblast “največji ideološki projekt 20. stoletja“. V skladu s takšnim prepričanjem se vračajo – v nekoliko ponarejeni (nezasluženo romantični) obliki – tudi simpatije do Jugoslavije. Rečeno je, da je bila “fascinantna, nadrealistična federacija”, in da je “jugoslovanski komunizem zgradil ideologijo ‘bratstva in enotnosti’, ki je – tudi z državno represijo – preprečevala ponavljanje pokolov med ‘bratskimi narodi”. Ob tem se je kot naročeno odprla razprava o tragediji v Srebrenici, kjer je jugoslovanska oz. srbska vojska poleti 1995 pobila 8.000 Bošnjakov. Postavlja se vprašanje, ali je imel ta genocid kakršnokoli zvezo s komunizmom, saj je bil “izvorno” internacionalističen, medtem ko so bili morilci “ekstremni srbski nacionalisti”.  Mimogrede: današnji revolucionarji od “vstajnikov” do biciklistov obtožujejo aktualno slovensko vlado nacionalizma in celo rasizma. Rečeno je bilo, da je za “nekdanje socialistične države .. značilna degeneracija komunistov – ali, točneje rečeno: komunističnih karieristov – v ekstremne nacionaliste in rasiste”.

Na tej točki je že spet potrebna razlaga. So komunisti postali nacionalisti ali so nacionalisti postali komunisti? So ob koncu hladne vojne, Sovjetske zveze in Jugoslavije postali nacionalisti tisti, ki so bili pred tem na oblasti, tj. dotedanji (npr. do leta 1990) šefi Partije, jugoslovanske in slovenske vlade? Je mogoče za zagovornike osamosvojitve, med katerimi so bili seveda tudi nekdanji komunisti, reči, da so bili nacionalisti ali celo rasisti? Najmanj posrečena se mi zdi domneva, da bi nekdanji oporečniki, ki so se bili sprli in razšli s Partijo – recimo v 70 letih – v času osamosvajanja in nove države uporabljali komunistične metode, in da bi jih bilo mogoče imenovati spokorjene ali prerojene komuniste, na kar namigujejo ogorčeni nasprotniki/sovražniki aktualne vlade.

Kar zadeva tragedijo v Srebrenici, ni mogoče trditi, da ni bilo povezana s komunisti, komunizmom in Komunistično partijo (oz. Zvezo komunistov). Srbski politiki so že med II. svetovno vojno, predvsem pa po njej sprejeli komunistično ureditev bolj ali manj zaradi discipline in oportunizma. Njihovo predstavništvo je bilo med vojno v Londonu, vendar je bilo po vojni – proti volji Angležev in po zaslugi Sovjetov – hitro pozabljeno. Ne bi smeli pozabiti, da je Rdeča armada oktobra 1944, pol leta pred koncem vojne, zasedla Beograd in Srbijo in tako rekoč razveljavila dogovor med Stalinom in Churchillom (fifty-fifty). Po drugi strani so si Srbi pridobili vodilne pozicije v povojni jugoslovanski oblasti, predvsem v vojski in v diplomaciji. Mednacionalni odnosi v Jugoslaviji nikoli niso bili dobro urejeni; da bi jih uredili bolj po srbsko, je preprečeval Tito.

Vidim dva vzroka za tragedijo v Srebrenici. Ko bi se Srbi hoteli znebiti komunizma, bi morali istočasno s Slovenijo in Hrvaško organizirati večstrankarske volitve in namesto Miloševićeve partijske postaviti demokratično oblast. Toda voditi vojaške operacije v demokratični državi je bistveno težje kot v partijski diktaturi, poleg tega pa je bila JLA ravno najbolj pooblaščeni in skrajni branik socializma v Jugoslaviji. Organizacija ZK v JLA je imela v jugoslovanski partijski hierarhiji enak, če ne višji položaj kot organizacije ZK v republikah. Model “bratovske pomoči”, kot je bil uporabljen v primeru Slovenije, Hrvaške, BiH in Kosovega, izvira iz sovjetske okupacije Češkoslovaške leta 1968. Drugi vzrok za tragedijo v Srebrenici je nezanimanje mednarodne skupnosti. ZDA so nastopile šele konec leta 1995 v Daytonu, Evropski uniji je zmanjkalo moči po Brionih, OZN pa je praktično gledala stran. Mednarodna skupnost jugoslovanske krize ni razumela, predvsem pa je bila prepričana, da je konec hladne vojne tako rekoč avtomatično spremenil jugoslovanske razmere. Nikoli ne bom pozabil izjav in celo časopisnih člankov, ki so imeli Miloševića za voditelja podobnega demokratičnega gibanja, kot je nastalo v “slovenski pomladi”. To, kar sta bila Havel in Wałęsa za Čehe in Poljake (ali – še točneje – Kučan za Slovence), naj bi bil Milošević za Srbe.

Kmalu po imenovanju Demosove vlade sem se na neki angleški konferenci srečal z Miloševićevim zunanjim ministrom Aleksandrom Prljo. V neformalnem trenutku sem ga vprašal, če se mu – ob plimi demokratičnih gibanj ob koncu hladne vojne – ne zdi nenavadno, da imajo Srbi še vedno komunističnega voditelja? -Milošević komunist? je bil razburjen Prlja, nato je svoj odgovor zabelil s sočnimi vulgarnostmi, ki jih tukaj ne bom navajal. -Kje pa! je rekel. -Milošević je bankir in socialist Mitterrandovega kova.

Tragediji v Srebrenici je botrovalo zanikanje, da je Milošević komunist oz. da gre v jugoslovanski krizi za komunističen projekt, ki se je imenoval Srboslavija. Glavna značilnost srbske in pravzaprav vse jugoslovanske politike ob koncu hladne vojne je bila zanikanje. Nekdanji partijski šefi zanikajo, da je v Sloveniji in Jugoslaviji vladal komunizem, ki je vsa leta nagrajeval in branil podrepnike. Zanikajo, da je bilo udobno življenje rezervirano za člane partijskega establišmenta, ki je Đilas imenoval novi razred. Kljub znani Churchillovi definiciji (od Szczecina do Trsta) zanikajo potek “železne zavese” in sovjetski (v najnovejšem času ruski) vpliv v slovenski politiki. Kot kača noge skrivajo formulacijo o komunizmu v “demokratični” ustavi iz leta 1974.[5] Svoj nacionalizem in kapitalizem pripisujejo nekdanjim oporečnikom; pripadnikom konservativnih in liberalnih strank podtikajo, da so komunisti ravno oni, itn. Veliko aktualno slovensko zmešnjavo je mogoče na najkrajši način opisati oz. primerjati z vzklikom zločinca/kradljivca, ki za zločin/tatvino na ves glas obtoži nedolžno osebo; in ki ga je Alfred Hitchcock uporabil za naslov poučnega filma To Catch a Thief – Ujemite tatu! 

dr. Dimitrij Rupel

[1] Glej Dimitrij Rupel, “Vidmar proti Ziherlu”, Slovenski intelektualci od vojaške do civilne družbe, Ljubljana 1989.

[2] Gre za obširen članek Borisa A. Novaka “Krogi pekla od Srebrenice do Slovenije ali Janez Janša, ban Alpsko-Jadranske orbanovine”, Dnevnik, 18. avgusta 2020. Tukajšnje pisanje, ki se mestoma nanaša na Novakov članek – bolje na politiko “kroga” njegovih somišljenikov – ni polemika, ampak poskus definicije in premisleka o vzrokih in implikacijah takšne politike.

[3] Dimitrij Rupel, “Višegrajska četverica”, Nova 24 TV, 30. julija 2020.

[4] Lukašenko je bil spomladi 2004 na privatnem obisku pri Milanu Kučanu, leta 2012 pa je zunanji minister Erjavec skušal iz evropskih sankcij izvzeti nekatere beloruske prijatelje slovenskih podjetij, ki so gradila v Belorusiji.

[5] V Ustavi iz leta 1974 piše v značilnem slogu avtorja (Edvarda Kardelja): “Družbenoekonomski in politični sistem in drugi odnosi, ki so določeni z ustavo, so usmerjeni v razširjanje pogojev za nadaljnji razvoj socialistične družbe, za premagovanje nasprotij v njej ter za tak družbeni napredek, ki bo na podlagi vsestranske razvitosti proizvajalnih sil, visoke produktivnosti dela, obilja proizvodov in vsestranskega razvoja človeka kot svobodne osebnosti omogočil razvoj takih družbenih odnosov, v katerih se bo uresničevalo načelo komunizma ‘vsak po svojih sposobnostih – vsakemu po njegovih potrebah’.”