Za začetek dve opazki: 1) V vseh diktaturah so pripisovali (in še pripisujejo) poseben pomen kemiji, kemijski industriji, kemičnemu orožju, kemičnim substancam in kemikom; spomnimo se zastrupljenih ukrajinskih in ruskih oporečnikov (Juščenko, Litvinenko, Skripal); spomnimo se znamenitega iraškega notranjega in obrambnega ministra (Ali Hassan Abd al-Majid al-Tikriti), ki so mu rekli “kemični Ali”. 2) Jugoslavija je bila zgledna diktatura, ki si je postavila cilj, da bo v privrženosti komunizmu in sovjetskemu modelu prehitela vse druge vzhodnoevropske države: “Prva je komunistično orientirano vlado dobila Jugoslavija 29. 11.1945, sledijo pa ji 11.1.1946 Albanija, 15. 9. 1946 Bolgarija, 30. 12.1947 Romunija, 9.5.1948 Češkoslovaška, 17. 8. 1948 Madžarska (od 2. 2. 1946 republika) in 22. 7. 1952 Poljska.””(Dušan Nečak, Dachauski procesi, 1990)
In zdaj nekaj o ljubljanskem Kemijskem laboratoriju oz. Kemijskem inštitutu SAZU. V začetku se je ukvarjal z metodami predelovanja premoga v koks. Leta 1953 so ga preimenovali v Kemijski inštitut Borisa Kidriča; leta 1992 pa so ime te ustanove spet skrajšali, da je ostalo samo Kemijski inštitut. Povezava Kemijskega inštituta s partijskim voditeljem Borisom Kidričem pove, da je velik pomen kemiji pripisovala tudi nekdanja slovenska/jugoslovanska oblast. Spomnimo se izrednega položaja nemškega, leta 1925 ustanovljenega kemijskega koncerna IG Farben, o katerem pravijo, da je Hitlerju tako rekoč omogočil svetovno vojno.
Montirani politični procesi in primer Novič
Izredni pomen kemije in kemikov za vojsko in politiko je nekoliko povezan tudi s slovenskimi montiranimi političnimi (“dachauskimi”) procesi ob koncu 40. let prejšnjega stoletja: njihove žrtve (ki so jih komunisti obtoževali, da so bili sodelovali pri poskusih v taboriščnih/gestapovskih laboratorijih) so bili po izobrazbi in poklicu večinoma kemiki: Branko Diehl, Boris Fakin (Igor Torkar), Mirko Košir, Boris Krajnc, Vladimir Ličen, Marko Pibernik, Mitja Sark, Milan Stepišnik … Montirani politični procesi so bili značilni za vse komunistične režime; Jugoslavija in Tito pa sta nezaupljivemu Stalinu dokazovala, da sta “bolj papeška od papeža”. Resolucija informbiroja je bila opozorilo tistim, ki so dokazovali, da so najboljši komunisti od vseh, saj boljši od Sovjetske zveze in Stalina ni mogel biti nihče.
Mimogrede povedano: komunisti so pripisovali velik pomen tudi ekonomiji, posebej pa še poučevanju/propagiranju samoupravne ekonomije. Tako so med drugim valom slovenske stalinizacije (leta 1977) po Borisu Kidriču imenovali tudi ljubljansko Ekonomsko fakulteto, medtem ko je bila za počastitev Edvarda Kardelja dovolj dobra samo ljubljanska Univerza Edvarda Kardelja. Takšno ime je dobila leta 1979.
Sumljivi posli Michela Stephana
ŽKemijski inštitut se nahaja v ljubljanskem trnovskem predmestju, v mirni in urejeni ljubljanski mestni četrti Kolezija ob potoku Gradaščica. Do 16. decembra 2014 je bil njegov direktor Janko Jamnik, ki so ga tega dne ustrelili pred restavracijo Via Bona na Viču, natančneje v neposredni bližini naselja Murgle, ki sicer ni čisto zraven, vendar ni zelo oddaljeno od Kemijskega inštituta. Dogodek takole povzema ljubljansko Delo:
Usodnega večera okrog 19.40 se je Janko Jamnik pripeljal na parkirišče lokala Via Bona na Tbilisijski v Ljubljani. V lokalu so njegov uvodni nagovor čakali zaposleni na Kemijskem inštitutu, a na parkirišču pred lokalom je po prepričanju tožilstva nanj čakal še 59-letni Milko Novič, ki so ga menda razjedale stare zamere. Da je nekaj narobe, je dve minuti kasneje policiji sporočil Tine H., ki je parkiral avtomobil in opazil, da na tleh leži moški, ki krvavi. Jamnik je ob prihodu policije še kazal znake življenja, zato so ga odpeljali v klinični center. (Delo, 28. julija 2015)
Kot je znano, je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani 16. aprila 2019 v ponovljenem sojenju dr. Milka Noviča oprostil obtožbe umora direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika, sodnik Zvjezdan Radonjić pa je (v oprostilni sodbi, ki obsega 180 strani) dokazal, da dr. Novič ni storilec. Sodba, ki je osvobodila po nedolžnem obsojenega Noviča, pripoveduje dramatično zgodbo. Leta 2010 je Jamnik odslovil sodelavca (libanonskega porekla) Michela Massouda Stephana, ker se je ukvarjal s sumljivimi posli. Na seji znanstvenega sveta Kemijskega inštituta (KI) oktobra 2010 je direktor Jamnik opozoril, da v Franciji registrirano podjetje Phosphoenix, katerega lastnika sta Barbara Mohar in Michel Massoud Stephan, “trži” proizvode, ki so narejeni v ljubljanskem laboratoriju.
Ob odkritju mahinacije os se pričele grožnje in umori
Med projekti Phosphoenixa oz. laboratorija Stephana in Moharjeve je bil tudi projekt doluxatin, ki naj bi ga izdelovali v veliko večjih količinah, kot je potrebno za raziskave: 100 gramov namesto 1-2 grama. Izdelke je kupec (Krka) plačeval podjetju Phosphoenix. Ob odkritju mahinacije naj bi Libanonec obiskal osebo, ki jo je odkrila, in ji “pričel groziti, da (ji) bo nastavil bombo pod avto, da ima glede tega prakso iz Libanona, saj je bil pri specialcih in da ve, kje živijo starši” te osebe in njegove žene. Nato je bil umorjen Jamnik. Radonjić sklepa, da je umor povezan s Stephanom, ki je trenutno (za osem let) v zaporu zaradi načrtovanja še nekega drugega umora. Stephan je imel namen umoriti dr. Janeza Plavca, ki je po navodilu Janka Jamnika prevzel laboratorij po njegovem odhodu.
Kaj počne SOVA?
Laboratorij so zaprli in po Jamnikovem nalogu očistili, Libanonec pa je po Plavčevi izpovedi zaradi tega delal velike probleme. Pred tem so “robo” iz laboratorija vozili v Francijo s kamioni, kar je bilo povezano z velikimi zaslužki oz. “nagradami” (od 400 tisoč do 6 milijonov evrov). Massoud, ki naj bi se rad hvalil, koliko zasluži, naj bi za neki posel leta 2008 dobil 250 tisoč evrov. Po izgonu iz Kemijskega inštituta se je zaposlil pri bratu Moharjeve v podjetju Donit, predvsem pa naj bi se bil želel maščevati svojemu nasledniku dr. Plavcu. Za njegov umor je najel in plačal iraškega “azilanta”Alija Hamzaha Rashida, ki je o stvari obvestil policijo, zato je Massoud želel umoriti tudi njega. Sodnik Radonjić trdi, da je bil razlog likvidacije Plavca enak kot razlog likvidacije Jamnika. Možnosti, da Jamnikov in Plavčev primer ne bi bila povezana, praktično ni, pravi sodnik.
Problem pa ni le v tem, da je bil dr. Novič po nedolžnem obsojen in štiri leta v zaporu. Hujši problem naj bi bil – po sodnikovih izjavah – v tem, da so v vrhovih slovenskega pravosodja oz. politike sklenili, da je Noviča treba obsoditi ne glede na dejstva in ne glede na to, da je nedolžen. Radonjić v več izjavah trdi, da je bil pred razsodbo pod velikimi pritiski.
dr. Dimitrij Rupel