V državnih podjetjih se nikoli ne zgodi nič zanimivega

Datum:

Ta teden sem mislil pisati o 30-letnici padca Berlinskega zidu pa o zgodovinskih revizionistih, ki so zabredli že tako globoko, da dokončnega obračuna z železno zaveso ne vidijo več kot zmage dobrega proti slabemu, svobodnega proti nesvobodnemu, ampak se celo sprašujejo, ali so si države bivšega Varšavskega pakta sploh želele, da jih osvobodijo “neoliberalci”. Pa sem si premislil. Saj poznate tisti pregovor, da se z idioti ne razpravlja, saj te potegnejo na svojo (idiotsko) raven in premagajo z izkušnjami. Banalne debate o vrlinah socializma prepuščam medijem The Guardian, New York Times, Studio City in Mladina. Sam bi se raje bolj posvetil tarči takšnih ideoloških retoričnih spinov – podjetništvu. Živimo v časih, ko je kapitalizem postal grda beseda. Pa ne tisti balkan express kapitalizem lokalnih tajkunov – tistega veselo toleriramo, ker nam mediji povedo, da ga moramo, saj je to “naš” kapitalizem, v službi ljudstva. Na udaru je sama knjižna definicija kapitalizma, v smislu produkcijskih sredstev v zasebni lasti, s tem pa posredno tudi 33. člen ustave.

Slovenija se spreminja v državo, ki je uradno še tržno liberalno usmerjena, klima, ki jo goji trenutna politika, pa po tiho najeda zasebno podjetniško pobudo in državljane medtem počasi, a vztrajno navaja na popolno odvisnost od države. Želimo višje plače? Država bo dala. Regres? Država bo vzpodbudila izplačila. Znanstveni preboj? Država bo investirala. Želimo, da volkovi nehajo klati ovce? Država že hiti na pomoč s šibrovko v naročju. V resnici potrebujemo konkretni preskok v glavi, preden bodo po državnem zboru nehale strašiti stranke, kot so Levica, Socialni demokrati in kvaziliberalni četverček. Ponotranjiti moramo empirično dokazano dejstvo, da država v gospodarstvu nima česa iskati in da so zasebne družbe v povprečju statistično relevantno bolj dobičkonosne od primerljivih državnih. Želite vedeti, zakaj? Opisal vam bom primer dveh multinacionalk, ki sta postali tako veliki in zbirkoratizirani, da sta se spremenili v državi, nato pa so ju pravi menedžerji spet spremenili v podjetji.

Od največjega podjetja do skoraj propada
V osemdesetih in začetku devetdesetih je bil Sony največje, najbogatejše in najprestižnejše tehnološko podjetje na svetu. Na ameriških Ivy League kolidžih so bila priljubljena predavanja, na katerih so se bodoči podjetniki učili Sony modela podjetniške učinkovitosti. Izumi, kot so bili Sony Trinitron televizor, walkman, discman, standardizacija CD formata, playstation, so zaznamovali generacijo nas in naših staršev. Podjetje je bilo tako veliko, da so bile od njega odvisne celotne državne ekonomije (ne le Japonska). Ko sta se upokojila legendarna ustanovitelja Masaru Ibuka in Akio Morita, je Sony v iskanju nove vizije začel proizvajati vedno več različnih izdelkov, marže pa so bile vse nižje. Vsi, ki ste konec devetdesetih uporabljali Sonyjeve izdelke, boste znali povedati, da je kvaliteta od leta 1995 naprej strmoglavila. Okvare kmalu po poteku garancije so bile povsem pričakovane, znamka pa je zaradi tega trpela izgubo ugleda med strankami. Kljub nižjim dobičkom je cena delnice tja do leta 2000 na valu dot.com mehurčka – čeprav niso bili internetno podjetje – eksplodirala do 140 dolarjev. Ko se je mehurček razpočil in se je poslovila prva generacija internetnih velikanov (od katerih je živ le še Amazon), je šel Sony z njimi. Investitorji so napačno špekulirali, da bo obdobje 2000-2020 desetletje vedno boljših elektronskih naprav. Pa ni bilo. Postalo je desetletje storitev, zapakiranih v elektronske naprave. Sony ni bil pripravljen na spremembo. Prve prave izgube, ki jih je čutil tudi denarni tok družbe, so razpolovile sredstva za R&D, nadzor nad kakovostjo pa se je še poslabšal. Pametni telefoni so jih povsem presenetili. Ko so se zavedali napake, jih je tehnološka revolucija že povozila. Zaspali so pri preboju zaslonov OLED tehnologije in bili zaradi tega reducirani na drugorazrednega proizvajalca starejših nizkoprofitnih LCD zaslonov, dokler niso celotne divizije prodali, danes pa panele za televizorje kupujejo od LG-ja, TLC-ja in Samsunga.

Image

Vizionarsko podjetje je postala generična znamka poceni predvajalnikov MP3 glasbe in nekonkurenčnih sistemov za domači kino. Nekoč pionir televizijske tehnologije je s televizorji Bravia padel daleč pod korejsko konkurenco, tako po kakovosti kot po tržnem deležu. Playstation 3 je bil strojno preveč ezoteričen in programsko prezapleten za izdelovalce video iger. Ob koncu desetletja se je Sony nevarno približeval točki, ko bi ga potrošniki videli kot irelevantnega. Nobenih pravih inovacij. Pomanjkljiva kakovost. Prevelik portfolio izdelkov, nekateri narejeni med odmorom za malico le zato, da je podjetje v tistem segmentu imelo svojega predstavnika. Leta 2012 je bila delnica že junk bond, vredna 12 dolarjev. Jedro visokotehnološke dobičkonosnosti je bila ameriška pošast FAANG (Facebook, Amazon, Apple, Netflix, Google), izbor družb, ki so pravi čas razumele, da je prihodnost v elektronskih storitvah, ne v samih napravah. Konkuriral jim je lahko le korejski mastodont Samsung, ki je s kapitalskimi mišicami in vlaganjem milijardnih zneskov v svoj R&D vsaj na področju strojne opreme dominiral skoraj na vseh področjih zabavne elektronike.

Od države do pravega podjetja
Potem je prišel 51-letni Kazuo Hirai, ki je na mestu direktorja zamenjal Nabuyukija Ideja. Za japonsko korporativno prakso je bil še najstnik. Direktorji velikih podjetij v deželi vzhajajočega sonca so po navadi stari 60 in več. Ko je prvič prišel v pisarno, so na Wallstreetu in tokijski borzi že delali rezervne analize, kaj bi se zgodilo, če Sony bankrotira. Več let zapored so krvaveli milijarde dolarjev čiste izgube. Kup denarja, ki se je nakopičil v devetdesetih, je skupaj s profiti in vse manjšo tržno kapitalizacijo kopnel. Hirai je v šestih mesecih analiziral stanje podjetja in ugotovil, da je inženirsko jedro še vedno zdravo in inovativno, težava pa je bila, da so sredstva za R&D posrkali različni neprofitabilni sektorji, vsak s svojo birokratsko strukturo od zgoraj navzdol. Posamezni oddelki se med sabo niso pogovarjali. Inovacije so bile zadušene, saj je sama produkcija zahtevala več sredstev, kot si jih je družba lahko privoščila. Vsak vodja oddelka je svoj “fevd” branil kot samostojno družbo, katere obstoj ni bil pogojen s profitom, ampak s ponosom znamke, usodami delavcev in trmo. Ko je prejšnji direktor želel ukiniti propadajočo divizijo prenosnih računalnikov Vaio, ki niso bili le nekonkurenčni in povsem brez profitne marže, ampak tudi katastrofalno narejeni (v enem letu so več zapravili za garancijska popravila kot pa za surove stroške proizvodnje), so mu glavni inženirji v diviziji povedali, da ne bodo poslušali nekoga, ki je tehnološki amater.

Kazuo Hirai (Foto: STA)

Ukazi od zgoraj so se slabo prenašali na raven inženirske eksekucije, težave na risalnih deskah in v proizvodnih halah pa slabo nazaj v upravno sobo. Okorela zbirokratizirana hierarhija odnosov med zaposlenimi je bila kriva, da se je podjetje pozno odzvalo na sodobne trende v zabavni elektroniki ali pa se sploh ni. Zaključki so bili na dlani: Sony je posloval kot država. Hirai je ukrepal hitro. Ukinil je zgubaške divizije, nekaj jih je odprodal, podjetje pa se je osredotočilo na stvari, ki jih zna dobro početi: novo generacijo konzole Playstation PS4 in proizvodnjo senzorjev za kamere pametnih telefonov. Obe panogi sta postali krava molznica tega desetletja. Strategija One Sony, ki so jo uvedli pod njegovim vodstvom, se je osredotočila na čustveno komponento, ki jo potrošnik doživi ob stiku z izdelkom. Nekateri bi rekli, da je kopiral Apple, a tudi Apple sam je v svojem uporabniško preprostem minimalizmu kopiral Sony iz sedemdesetih let. V resnici se je Sony vrnil k svojim koreninam.

Potrošniško bistvo podjetja je postalo: “Naši izdelki ganejo”, v zakulisju pa se je dogajala tipična zasebno-podjetniška optimizacija. Odpustili so presežne delavce. Izboljšali so komunikacijo med inženirji v pisarnah, njihovimi predstojniki, kot tudi samo upravo podjetja, ki se je pogosto pomešala med inženirje in poslušala nove futuristične ideje. Debirokratizacija, vzpostavitev reciprocitetnih komunikacijskih kanalov, osredotočanje investicij na profitabilne divizije in poudarek na potrošniku so bili ukrepi, ki so Sony zopet popeljali na pot stare slave. Od računovodskega leta 2017 so letos že drugič podrli zgodovinski rekord po čistem dobičku. Z manj izdelki, manj zaposlenimi, večjo učinkovitostjo in poudarkom na potrošniki izkušnji. Dolga pot jih še čaka do stare slave in tržne kapitalizacije, ki jo uživajo velikani Silicijeve doline, a PS4 je zastavil prvi pravi temelj do tega cilja – kultni potrošniški izdelek, s katerim se identificira generacija Z. Sony ni bil več država. Znova se je rodilo podjetje.

Podjetje kot služabnik potrošnika
Ko je družina Agnelli leta 2004 najela Sergia Marchionneja, da bi skušal rešiti Fiat pred bankrotom, se je mnogim zdelo, da so vsaj 5 let prepozni. Nekoč po sodobni tehnologiji in drznem dizajnu sloveči Italijani so izdelovali zastarela punta in seicenta, moreče dolgočasnega stila, ravno pa so se pripravljali na predstavitev slonovske crome. Noben model se ni prodajal. Poleg znanega italijanskega smisla za katastrofalno avtoelektriko so bili modeli 15 let nazaj tako modni kot danes frizura Luke Mesca. Motorna divizija, ki je od šestdesetih pa do osemdesetih izumljala zadnje krike tehnike notranjega izgorevanja, je zaradi pomanjkanja kapitala na prelomu tisočletja že petič reciklirala in za nove okoljske predpise priredila prastari OHC motor, s katerimi so se po Balkanu vozile stoenke. Nobene luči na koncu tunela ni bilo videti. Podznamki lancia in alfa romeo sta počasi propadali in izsesavali prepotrebni kapital, ki nato ni šel v R&D, s socialističnimi politiki močno povezani sindikati so se upirali odpuščanjem v Torinu, kjer je imela tovarna glavne obrate.

Image
Sergio Marcionne

Marchionne se je zavedal, da je podjetje na robu preživetja. Prvih nekaj mesecev je hodil od tovarne do tovarne ter se pogovarjal z zaposlenimi in inženirji. Opazil je, da vodje oddelkov med sabo komunicirajo le prek svojih tajnic, te pa končna poročila pošiljajo v upravo, kjer jih le birokratsko pregledajo in odobrijo. Prave strateške komunikacije med izvršilnimi oddelki ni bilo. Inženirji so zaključen izdelek poslali upravi v odobritev, ta pa je oddelku za marketing ukazal, naj začne s promocijo. Kaj je bilo potrošnikom zares všeč, se niso spraševali. Uprava je bila preveč zaposlena z gašenjem sindikalnih požarov v Torinu in zbiranjem denarja za redno poslovanje podjetja. Marchionne je doumel, da bo moral angažirati inženirski kader. Za preživetje je bilo nujno, da inženirji zopet začutijo strast do izdelave avtomobilov. Talentirane posameznike, ki so prej komunicirali prek tajnic in faksa, je zbral skupaj in jim povedal, da bodo od tistega dne izdelovali avtomobile, ki si jih ljudje želijo, vsak od njih pa bo lahko imel ključno besedo, če bo njegova ideja dovolj dobra. Staro hierarhijo podjetja, po kateri je uprava le odobravala že dokončana inženirska dela, je povsem ukinil, od njegovega prihoda so inženirji, strokovnjaki za marketing, člani uprave in navadni delavci skupaj hodili po proizvodnih halah in iskali rešitve.

Marchionne je dal velik poudarek individualnosti delavcev. Negoval je talente, ki so bili že prej v podjetju, a zaradi zbirokratizirane verige odločanja niso mogli izraziti svojih idej. Rezultati so sledili. Fiat 500 je bil s svojimi mnogimi derivati svetovni hit. Bravo in grande punto sta bila dobro sprejeta. V treh letih je družba izvedla enega najbolj presenetljivih obratov v industrijski zgodovini. Po treh milijardah izgube leta 2004 so leto 2007 zaključili z 2 milijardama dobička. Podjetje si je tako opomoglo, da je leta 2009, sredi največje krize v zgodovini človeštva, kupilo še bankrotirani Chrysler. Tudi ta je trpel zaradi podobnih težav kot prej Fiat. Preveč birokracije, premalo komunikacije med strokovnjaki, nobene prave strategije, preveč razvejana, a hkrati strogo hierarhična linija odločanja.

Marchionne je postal direktor skupnega podjetja FCA (Fiat-Chrysler Automobiles) in vajo ponovil še enkrat. Individualni pristop do inženirjev, s poudarkom na inovativnih idejah, je obrodil sadove. Tudi skupno podjetje je kmalu začelo delati dobiček. Eden prvih korakov, ki jih je naredil, ko je prevzel skupno družbo, je bila razpustitev velike pisarne na vrhu slavnega nebotičnika Chrysler Building, kjer se je prej na rednih sestankih zbirala uprava. Člani uprave so od tistega dne sestankovali kar v pisarni sredi tovarne, obkroženi z delavci in inženirji. Ko so ga vprašali, zakaj se je odločil za tako potezo, je povedal: “V tisti pisarni se nikoli ni zgodilo nič zanimivega.” Ko je predaval ameriškim študentom, je nekoč rekel, da mora podjetje obratovati kot služabnik potrošnika, ne kot država, ki se obnaša kot gospodar državljanov. Bistvo njegovega uspeha je bilo, da je Fiat – in kasneje FCA – spet spremenil v podjetje, ki mu je mar za stranke. Prej pa je bilo država, ki ji je bilo vseeno.

V državnih družbah je vedno denar nekoga drugega
Zdaj pa preslikajmo ti dve zgodbi o uspehu na slovensko našistično dojemaje korporativizma. Jernej Vrtovec iz NSi je pred kratkim rekel, “da se še vedno nismo naučili, kakšno bi moralo biti korporativno upravljanje in kadrovanje v državnih družbah“. Res je, ampak takšna izjava namiguje, da obstaja dobro korporativno državno upravljanje in dobro kadrovanje, kar pa je oksimoron. Korupcija, nepotizem, politično nastavljanje uprav in nadzornih svetov, zloraba družb za nesmotrno redistribucijo premoženja (AUKN!) so endemične težave državnega upravljanja gospodarstva, a pozor: niso glavni problem! Veliko huje je, da so državne družbe neinovativne, vodstveno okorele, vkopane v preživete vzorce razmišljanja in povsem po državno zbirokratizirane, do take meje, da niso več prava podjetja, ampak države v malem. Obstaja vzdržno in zgubaško državno upravljanje gospodarskih subjektov. Vzdržno vsaj ne zapravlja denarja. Proizvaja pa oportunitete stroške, ker ne maksimizira profitov, ki bi bili vizionarski upravi na voljo. Kot je rekel Marchionne – tam se ne zgodi nič zanimivega.

V upravljanju, kjer je direktorjev zadnji arbiter skupina nastavljenih lutk – tudi on pa je tam zato, ker ustreza tistim, ki so iste lutke nastavili – vizionarstva nikoli ne bo. Tako delujeta država in njen birokratski stroj in tak način delovanja država prenese tudi v korporativno sfero. Pogosto pa take po inerciji postanejo tudi ogromne zasebne družbe. A te imajo zasebne lastnike, ki iščejo rešitve, saj gredo izgube iz njihovega žepa. Državne družbe nimajo te sreče. Ujete so v večni lijak podjetniškega luzerstva ali v najboljšem primeru industrijske stagnacije. SDH se bo menjal. Politiki bodo vsaka štiri leta novi. Nadzorniki bodo poniknili nazaj v obskurnost kakšne druge javne službe. Izgube pa bodo ostale. Ko pa so imeli izgube delničarji Sonyja in Fiata, so povzročitelje neuspehov poklicali na odgovornost, jih odstavili, analizirali položaj ter poiskali rešitev. Konec koncev je šlo za njihov denar. V državnih družbah pa po definiciji gre zmeraj za denar nekoga drugega. Zato se tam nikoli ne zgodi nič zanimivega.

Mitja Iršič

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...