fbpx

V Sloveniji KUL, v Afganistanu talibani

Kolumnist Davorin Kopše

Medtem ko se na številnih področjih vse bolj kaže, kako pomembno je sodelovanje in kako smo skupaj močnejši, se v slovenski politiki nadaljuje stara praksa izključevanja in onemogočanja. Pred Slovenijo so že znani izzivi, s katerimi bi se bilo pametno in koristno spopasti skupaj. Že naslednji mesec se bodo ponovno intenzivirale aktivnosti, vezane na predsedovanje Svetu EU, vse bolj pa je tudi očitno, da bo jesen prinesla nov val okužb s koronavirusom. Ob navedbi dveh glavnih že znanih tem prihajajočega obdobja nam trka na vrata še nov migrantski val, ki se tokrat napoveduje kot glavni tok iz Afganistana.

Vsebinsko in strukturno šibka koalicija v opoziciji, ki se ji je predhodno reklo KUL, kaže vedno več starih razpok. To so stare rane iz časov vlade Marjana Šarca, ki se vse bolj na novo odpirajo. Gre za povsem nekompatibilno združbo z močnimi ambiciji posameznikov, da bi bili predsedniki vlade, kar krepi medsebojno rivalstvo in slabi zaupanje. Da je tako, je v preteklih dneh še enkrat dokazal šef in po imenu sodeč lastnik Liste Marjana Šarca LMŠ Marjan Šarec, ki je svojim podrejenim partnerjem poslal javno pismo, kjer ni manjkalo pokroviteljstva in avtoritarnih usmeritev.

Javno pismo kot politični zdrs
Marjan Šarec je svojim političnim partnerjem napisal javno pismo, v katerem jih je pozval k podpisu predvolilnega dogovora. Način je jasno pokazal, da je glavni namen tega pisma opozoriti nase in na svojo stranko, ki že dlje časa vztrajno drsi proti dnu. Zakaj bi sicer sredi poletja prek medijev pozival svoje politične kompanjone k podpisu česarkoli? Glede na njihov dogovor, da se do jeseni ne bodo lotevali samostojnih političnih akcij, pa je pismo izpadlo kot še ena spodletela akcija, ki s politiko nima nič skupnega. V stilu mi nič ne preverjamo, če je voda v bazenu in kako topla je, mi samo skočimo.

Foto: STA

Klavrno podobo slovenske KUL opozicije je okrepila tudi vsebina pisma. Šarec se je predstavil kot vrhovni poglavar in edini s poslanstvom, ki lahko daje usmeritve z navodili, kako naj delujejo. Pri tem je izpostavil izključitev predsednika največje stranke v državi (SDS) in premierja Janeza Janše kot edino izhodišče za dosego svojih destruktivnih ciljev. O vsebinski praznosti pisma priča trditev, da so štiri stranke v opoziciji dokazale, kako skupaj zmorejo. Pri tem se je uprl na ustavno obtožbo, konstruktivno nezaupnico, interpelacije in celo sklicevanje izrednih sej, kar je bilo vse po vrsti neučinkovito, on pa je vse navedeno označil za uspeh.

V klasični jamravščini nadalje piše o nevzdržnem sovražnem govoru, licemerstvu, nestrpnih dejanjih, sistematičnemu spotikanju … Človek kar ne more verjeti travmam, ki jih doživlja lider opozicije, ker mu ne uspe doseči edinega življenjskega cilja, ki je eliminacija najuspešnejšega politika v državi Janeza Janše. Po nekaj dodatnih floskulah pismo sklene s tremi točkami zaveze, ki naj bi jih izpolnili po volitvah. Prvak stranke, ki še vedno nima lastnega programa, daje usmeritve preostalim, kako naj ravnajo v času pred volitvami in kako naj pod njegovim patronatom nastopijo na volitvah.

LMŠ programa še nima, ima pa pismo
Marjan Šarec čaka jutro, medtem pa je sonce že visoko na nebu. V času, ko se po seriji pogubnih levih strank Slovenija normalizira, Šarec poziva k normalizaciji države. Poziva celo vrnitev k ustavnim temeljem, ob tem pa pozablja, da pretekle oblasti, vključno z njegovo, niso bile sposobne uresničiti ustavne odločbe o zagotavljanju enakopravnega financiranja javnih šolskih programov v zasebnih šolah. Ob tem si je drznil celo zapisati, da bodo oni kot nasledniki nasprotnikov osamosvojitve in sovražniki osamosvojitelja Janeza Janše Slovenijo vrnili k temeljnim osamosvojitvenim vrednotam, ki so nas pripeljale tudi v Evropsko unijo in zvezo Nato.

Omenjanje močne in trdne vlade, ki bo iz politike izločila vse tiste, ki so trenutno na oblasti, je perverzna točka sprenevedanja in šarlatanskega političnega načrta sredi parlamentarne demokracije, ki velja v Sloveniji. Seveda so vse to sanje svinje o žitarici, v katero je Marjan Šarec zalučal svojo prazno puško, je pa vredno pozornosti prav zaradi tega, ker se volitve nezadržno bližajo. Na volišča ne smemo še enkrat z zastrtimi očmi, še slabše pa je zaradi prikazovanja zmede v politiki ostati doma. Kar nam kaže leva destruktivna politika, vsekakor ni splošno stanje v državi. To dokazujejo uspehi trenutne vlade v notranji politiki, odnosu do lokalnih skupnosti in sodelujoči zunanji politiki. Oboje skupaj zagotavlja dobre pogoje za gospodarski razvoj, ki se je že začel. Kazalci!

Kaj si o Marjanu Šarcu misli globoka država, ki ga je pripeljala v politiko, smo lahko prebrali v Delu, ki ima mnogo atributov glasila te iste globoke države. Suzana Kos je tam o pismu Marjana Šarca napisala: Vsebinsko prazno pismo, ki ga je kolegom pisal prvak LMŠ Marjan Šarec, kaže strah pred SD in tekmo s Tanjo Fajon. Pripisali so: LMŠ programa še nima, ima pa pismo. S tem je Delo naznanilo, da se je trenutno postavilo na stran Tanje Fajon in SD. Šarec je s tem znotraj svoje opozicijske koalicije že praktično premagan. Kaže, da bo do volitev dokončno skopnel. Enako kot so njegovi predhodniki v formacijah Golobičeve Zares, Jankovičeve Pozitivne Slovenije in Virantove Državljanske liste.

Desetletja sprenevedanja o Afganistanu
Afganistan je središče regije držav, kjer so Turkmenistan, Tadžikistan, Uzbekistan, Pakistan in Iran. Kljub svoji geografski bližini Evropi je to povsem drug svet, kot ga poznamo Evropejci. Ker temelji na povsem drugih vrednotah, ga tudi ne razumemo. Tamkajšnje ljudi so v letih 1979–1989 skušali disciplinirati in podrediti Rusi. V tej državi, ki ji pred tem tudi imperialisti niso mogli do živega, si je Sovjetska zveza v desetih letih popolnoma polomila zobe in na koncu tudi zaradi tega najprej propadla, potem pa še razpadla.

Osama bin Laden (Foto: Facebook)

Po umiku Sovjetske zveze se je ponovno začel utrjevati muslimanski državni radikalizem, ki je začel v času pospešene globalizacije sveta kazati tudi svoje globalne interese. Tam je dobila pomembno zatočišče mednarodna islamistična teroristična organizacija Al Kaida (Al-Qaida) pod vodstvom emira (arabskega plemiča) Osame bin Ladna. Ta je postal najbolj znan po organizaciji napada na ameriški trgovinski center v New Yorku (WTC), kjer je umrlo malo manj kot tri tisoč ljudi. Prav zaradi delovanja te teroristične organizacije v Afganistanu so Američani z zavezniki tej državi napovedali novo vojno.

Dvajset let prisotnosti zahodnih vojaških sil, diplomacije in drugega osebja ni zadostovalo, da bi spreobrnili večstoletno oziroma tisočletno tradicijo Afganistancev. Vsa ta leta prisotnosti na tujem ozemlju so poskušali integrirati svoj način življenja in zahodno demokracijo v svetu, ki tega ne razume. Poskušali so jih naučiti vojskovanja po standardih, ki veljajo v državah, vključenih v Nato. Čeprav so ves čas kazali precejšnjo mero nezainteresiranosti za urjenje, sodobne tehnologije pa sploh niso razumeli, so zavezniki s tem nadaljevali in se na koncu pred umikom zmotili v oceni pripravljenosti vladne vojske na obrambo pred še vedno obstoječimi in močnimi talibani.

Napačna ocena
Borbena pripravljenost vojaških enot ima tri osnovne sklope. Sestavljena je iz ocene oborožitve, izurjenosti in motiviranosti/morale pripadnikov. Regularna afganistanska vojska je bila relativno dobro oborožena. Donirana oborožitev in oprema je v mnogočem presegala realne sposobnosti vojske oziroma njenih pripadnikov, ki so jo formirali po vzoru zahodnega sveta. Afganistanci so ves čas kazali nezainteresiranost za urjenje. Na dnevnih usposabljanjih so pogosto izostali, zato je bilo enote kot celote nemogoče izuriti za učinkovito bojno delovanje. Ne nepomembno je vedeti, da so mnogi že ves čas sodelovali tudi s talibani. Na koncu so izbrali tisto stran, kamor jih je morala bolj vlekla, kjer so se počutili bolj na svojem. Zaradi slabe ocene je bila celotna dvajsetletna vojaška in diplomatska operacija neuspešna. Seveda je po bitki lahko biti general, dejstvo pa ostaja, da so se ves čas delovanja Zahoda v Afganistanu kazale pomanjkljivosti tega početja, vendar je politika kljub temu z zatisnjenimi očmi trmasto vztrajala. Analize bodo pokazale, kdo je najbolj zatajil in ali je morda kdo celo prikrival dejansko stanje.

Foto: epa

Veliko breme bo nedvomno padlo na obveščevalno dejavnost, ki je po moji oceni povsem padla na izpitu. Politika in vojska je imela o odporu pred talibani očitno povsem napačne informacije ali pa jih sploh ni imela. Da so sprva napovedovali vsaj eno leto odpora vladnih sil pred Kabulom, kar so kasneje skrajšali na 90 dni, je z eno besedo sramota. Talibani namreč niso nemoteno prišli le do Kabula, ampak so vanj vkorakali praktično brez izstreljenega naboja. Svojo oblast na celotnem območju so vzpostavili v vsega nekaj dneh, morda tednih. Vojska je na ta način skupaj z obveščevalci padla na izpitu iz ocene vladnih sil in sil talibanov. Po mojem vedenju  se je to doslej zgodilo le še JLA v Sloveniji leta 1991.

Kje v tej zgodbi bodo analitiki našli predsednika ZDA Joeja Bidna in njegovo administracijo, je težko napovedati, že zdaj pa je znano, da se je z umikom iz Afganistana želela promovirati tako, da je preklicala načrt prejšnjega predsednika Donalda Trumpa, ki je predvidel postopen umik zahodnih zaveznikov. Umik, ki so ga izvedli Bidnovi, pa je bil videti kot brezglavi beg. Biden je s tem osramočen.

Odmev afganistanske krize na Slovenijo in Evropo
Vsi analitiki opozarjajo na nov val migrantov, ki se bo tokrat vil prek Irana in Turčije proti Evropi. Tega ni težko predvideti, zavedati pa se moramo, da bosta obe državi pri tem aktivno sodelovali, saj si obe želita več moči v odnosu do Evrope in preostalega zahodnega sveta. Ker gre vendarle za državi, ki sta veliko bolj gospodarsko in finančno vezani na Zahod, je vplivanje na njuno kooperativnost mogoče, vendar bo morala predvsem diplomacija in politika pokazati veliko večjo odločnost kot doslej.

Foto: epa

Lahko zelo obžalujemo dogodke v Afganistanu, kjer bodo ponovno najbolj na udaru ženske, posledično pa bodo trpeli tudi otroci, čeprav talibani obljubljajo, da bodo ženskam omogočili izobraževanje in druge pravice. Če slišimo tudi njihovo sporočilo, da bo država podrejena šeriatskemu pravu, moramo takoj podvomiti v njihovo iskrenost in dobre namene. Tisti, ki se s tem režimom ne bodo strinjali, bodo še dolgo zapuščali državo, bodo zaprti, mučeni ali obsojeni na smrt, zato je tudi zaradi vseh zgoraj navedenih kulturnih in verskih razlik zelo pomembno, da se ne naselijo v Evropi.

Krepitev schengenskega mejnega režima
Zunanje meje so za Evropsko unijo zelo pomembne in jih je treba z vso odgovornostjo varovati in zavarovati, še bolj pomembne pa so schengenske meje, saj so to tiste meje, ki ločijo območja znotraj EU na tista, kjer načeloma ni mejnih kontrol, od tistih, na katerih se te kontrole še vedno izvajajo. Prav zaradi tega in v povezavi z napovedanim novim valom migrantov iz Afganistana je za Slovenijo in Evropo pomembna pobuda dveh predsednikov vlad Janeza Janše in Andreja Plenkovića, da se schengenska meja premakne iz slovenske južne na hrvaško južno mejo. Na ta način bosta obe državi lažje gospodarsko sodelovali, sodelujeta pa lahko po potrebi tudi pri varovanju meje na jugu Hrvaške.

Sloveniji še vedno ostane možnost varovanja svoje meje na klasičen način, kot ga izvaja zdaj, če bi bilo to nujno, kar je v skladu z ureditvijo EU. Vsi pozivi, ki so se začeli pojavljati po zmagitTalibanov, naj se na slovensko južno mejo pošlje vojska, so vpitje v luno. Slovenska vojska je namreč že na meji, kjer asistira policiji. Ostaja politični problem, ki onemogoča dodatna pooblastila vojski (onemogoča KUL), saj v Državnem zboru za to ni mogoče zagotoviti dvotretjinske večine. S premikom schengenske meje bo ta problem omiljen, sile bodo razbremenjene, kar bi lahko omogočilo, da jih “posodimo” Hrvatom. Napake pri varovanju evropskih meja so vse bolj nedopustne.

V Sloveniji imamo žal tudi svoje talibane. Te najdemo v vrstah strank, ki tvorijo KUL, na ustavnem sodišču, v pisarni informacijskega pooblaščenca, različnih nevladnih organizacijah in med zagovorniki človekovih pravic, ki jim je to le krinka, pod katero v glavnem spuščajo dimne zavese in onemogočajo izvajanje ukrepov vlade, da bi jo lahko naknadno obsojali, ker ni ukrepala. Za oblast in privilegije gre. Prihaja volilno leto, iz Afganistana pa smo se naučili, da je lahko napačna ocena usodna.

Davorin Kopše